Sodba I Ips 404/2005

Jedro

Ker je višje sodišče ugotovilo, da so v ravnanju obsojenca izpolnjeni tako zakonski znaki kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja po 2. odstavku 311. člena KZ-99, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, kot tudi kaznivega dejanja po 3. odstavku noveliranega 311. člena KZ (KZ-B, Uradni list RS, št. 40/2004 z dne 20.4.2004), obenem pa je tudi ocenilo, da je glede na predpisano kazen za obsojenca milejši zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja in ki je predpisoval kazen zapora do pet let, sedaj veljavni zakon pa poleg enake zaporne kazni predpisuje še denarno kazen, je pravilno v skladu z določbo 2. odstavka 3. člena KZ uporabilo kot milejši zakon 2. odstavek 311. člena KZ-99.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega T.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 400.000 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novi Gorici je s sodbo z dne 9.11.2004 obsojenega T.S. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe poskusa kaznivega dejanja prepovedanega prehoda državne meje po 2. odstavku 311. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ.

Višje sodišče v Kopru je ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je T.S. spoznalo za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ-99 v zvezi z 22. členom KZ, mu izreklo pogojno obsodbo ter določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po 1. odstavku 95. člena ZKP je obsojencu naložilo v plačilo tudi stroške kazenskega postopka, od tega 80.000 SIT povprečnine.

Zoper sodbo Višjega sodišča je zagovornik dne 24.11.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti "zaradi kršitve določb člena 420/1 in 3 ZKP, členov 17 in 18 ZKP ter kršitve člena 311/2 KZ" in predlagal, da Vrhovno sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni in obsojenca oprosti obtožbe ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovoril (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagal, da jo Vrhovno sodišče zavrne. Ugotavlja, da trditev zahteve, da bi drugostopenjsko sodišče moralo uporabiti za storilca milejši zakon, česar pa ni storilo, ni argumentirana. Nasprotno temu zatrjevanju je drugostopenjsko sodišče pravilno obrazložilo, da je moralo uporabiti predpis, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, saj kasneje spremenjeni kazenski zakon, ki predpisuje poleg zaporne kazni do pet let še denarno kazen za obdolžence, ni milejši. Dejanje, za katero je bil obdolženec obsojen, pa je bilo kaznivo tako po prejšnjem kot po kasnejšem zakonu. Vse ostale navedbe vložnika zahteve pomenijo izpodbijanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve graja odločitev višjega sodišča, ki bi po njegovem mnenju moralo uporabiti milejši zakon, vendar ga ni; s tem naj bi "kršilo kazenski zakon, ki v 1. odstavku 3. člena določa, da mora sodišče uporabiti zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja".

Iz takšne nejasne obrazložitve zahteve je mogoče razbrati zgolj to, da se zagovornik ne strinja z odločitvijo pritožbenega sodišča, ki je ugotovilo (sodba, str. 5), da so v ravnanju obsojenca izpolnjeni tako zakonski znaki kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja po 2. odstavku 311. člena KZ-99, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, kot tudi kaznivega dejanja po 3. odstavku noveliranega 311. člena KZ (KZ-B, Uradni list RS, št. 40/2004 z dne 20.4.2004). Hkrati je tudi ocenilo, da je glede na predpisano kazen za obsojenca milejši zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja in ki je predpisoval kazen zapora do pet let, sedaj veljavni zakon pa poleg enake zaporne kazni predpisuje še denarno kazen. Zato je skladno z določbo 2. odstavka 3. člena KZ pravilno uporabilo kot milejši zakon 2. odstavek 311. člena KZ-99.

Vložnik zahteve zgolj zatrjuje, da naj bi takšna odločitev pomenila kršitev kazenskega zakona, vendar pa ne navaja nobenih razlogov za takšno svoje stališče. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje zahteva, kar pomeni, da obseg preizkusa določajo (in omogočajo) le konkretno navedene kršitve oziroma okoliščine, ki pomenijo uveljavljano kršitev zakona (1. odstavek 424. člena ZKP). Tem merilom pa vložena zahteva ne zadosti.

Iz enakih razlogov Vrhovno sodišče tudi ni moglo preizkusiti utemeljenosti zagovornikovih očitkov o kršitvi kazenskega zakona, kar naj bi Višje sodišče povsem spregledalo, da tožilstvo "v opisu dejanja uporablja tako zakonske znake starega kot novega 311. člena KZ". Zagovornik ne konkretizira, na katere zakonske znake "starega in novega KZ" se nanaša njegov očitek in tudi ne morebitnega vpliva zatrjevane uporabe zakona na zakonitost izpodbijane sodbe. Ugotoviti je treba, da je uporabljena določba 2. odstavka 311. člena KZ-99 poleg ukvarjanja s prepovedanim spravljanjem drugih čez mejo Republike Slovenije inkriminirala še "spravljanje drugega čez mejo iz koristoljubja" in "spravljanje čez mejo več oseb". Slednji dve izvršitveni obliki pa sta poleg ostalih zakonskih znakov zatrjevani in konkretizirani z dejstvi tudi v opisu obravnavanega kaznivega dejanja, ki mu zato ni mogoče očitati nobenih nepravilnosti.

Predstavljenim merilom za oblikovanje zahteve za varstvo zakonitosti ne ustrezajo tudi nadaljnje zagovornikove navedbe: da je sodišče druge stopnje napačno razlagalo in uporabilo določbo 311. člena KZ; da ni upoštevalo tudi drugih kršitev določb ZKP, ki bi gotovo bistveno vplivale na drugačno rešitev zahteve; da se poraja dvom v objektivnost, zakonitost in poštenost odločitve glede na sodbo Višjega sodišča v Kopru, ki je po spremembi zakonodaje potrdilo oprostilno sodbo. Navedenim zagovornikovim trditvam je skupno, da zaradi pavšalnosti oziroma nedoločnosti ne omogočajo njihove presoje.

Ker zahteve za varstvo zakonitosti po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP tudi ni mogoče vložiti iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, Vrhovno sodišče tudi ni presojalo zahteve, kolikor zanika obstoj okoliščin, povezanih s posameznimi objektivnimi in subjektivnimi znaki kaznivega dejanja, izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča druge stopnje, ter pritrjuje ugotovitvam prvostopenjske sodbe, ki naj bi bila po mnenju zagovornika "bolj objektivna in kritična".

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti po navedenem neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je bila odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v postopku pred nižjima sodiščema.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 142/97
• Sodba I Ips 243/98
• Sodba I Ips 122/95