Sodba I Ips 37/2005

Jedro

Napačna ali nepopolna utemeljitev zavrnitve dokaznega predloga ne pomeni bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ampak bi lahko bila le kršitev postopka po 7. odstavku 364. člena istega zakona, ki je bistvena v smislu 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP samo pod pogojem, da je vplivala na zakonitost sodbe.

Pri kaznivem dejanju posebno hude telesne poškodbe po 135. členu KZ odpustitev kazni (44. člen KZ) ni mogoča.

Izrek

Zahtevi obsojenega D.M. in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obsojeni D.M. je dolžan plačati 200.000,00 SIT povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obsojenemu D.M. zaradi kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po 1. odstavku 135. člena KZ izrečena kazen deset mesecev zapora, plačati pa mora tudi stroške kazenskega postopka.

Zoper sodbi sta obsojenec in njegov zagovornik vložila zahtevi za varstvo zakonitosti, v katerih uveljavljata bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in kršitev kazenskega zakona. Zahteva obsojenca trdi, da izpodbijani sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih, namreč o tem, zakaj sta zavrnili dokazni predlog obrambe, da se ogleda kraj kaznivega dejanja, zakaj je sodišče sprejelo mnenje izvedenca ne da bi ga preizkusilo z izvedbo drugih dokazov, saj je tudi izvedensko mnenje dokaz kot vsak drug, zato način povzročitve poškodb oškodovancu na nevaren način ni zanesljivo ugotovljen. Obstajalo naj bi nasprotje med vsebino zapisnikov o izpovedbah oškodovanca, C.K. in o zagovoru, ter tem, kar se o njih trdi v razlogih sodbe. Kršitev kazenskega zakona naj bi bila v tem, da je obsojenec storil dejanje v silobranu, saj sta ga napadla oba močnejša oškodovanca, pa sodišče tega ni upoštevalo, in v tem, da je sodišče ugotovilo, da je storil dejanje naklepoma, čeprav tak zaključek nasprotuje izpovedbam prič. Predlaga, da se sodbi razveljavita in da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tudi zahteva zagovornika ugovarja sklepu sodišča, da ne opravi ogleda kraja kaznivega dejanja, zlasti zaradi utemeljitve, da ZKP ne omogoča opraviti tak ogled zunaj glavne obravnave. Izpovedba oškodovanca ni verodostojna, čeprav jo sodišče kot tako ocenjuje, saj je bilo ugotovljeno, da njegova trditev, da ga je obsojenec poškodoval s kijem za baseball, ni resnična. Uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona o silobranu oziroma o prekoračenem silobranu in zato, ker sodišče ni uporabilo določb 44. člena KZ o odpustitvi kazni. Zahteva zagovornika uveljavlja kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP tudi z navedbo, da ima sodba sodišča druge stopnje samo pavšalne razloge za zavrnitev pritožbenih navedb. Zahteva zagovornika predlaga, da se obsojenca oprosti obtožbe ali pa se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec je odgovoril samo na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil zagovornik. Po njegovem mnenju sta sodišči prve in druge stopnje obrazložili stališče, da ogled ograje na kraju kaznivega dejanja ne bi bolj razjasnil način nastanka poškodb oškodovanca. Narava teh poškodb izključuje silobran, sodbi sta obrazložili, zakaj obsojenec ni ravnal v silobranu, zato ne gre za kršitev kazenskega zakona ali kazenskega postopka, nasprotno stališče zahteve pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Zahtevi obsojenca in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Po določbah 1. in 2. odstavka 420. člena ZKP lahko obsojenec in njegov zagovornik vložita zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 420. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe, medtem ko je zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti.

Sodba sodišča prve stopnje na tretji in četrti strani, sodba sodišča druge stopnje pa v tretjem odstavku na tretji strani po analizi zagovora, izpovedb prič oškodovanca, J. in O.U. ter C.K. ter zlasti izvedenskega mnenja dr. A.H. ugotavljata, da poškodbe oškodovanca niso mogle nastati tako, kot je v preiskavi prikazoval obsojenec, namreč, da so med vzajemnim prerivanjem obsojenec, oškodovanec in J.U. padli, pri tem pa naj bi oškodovanec z glavo udaril v spodnji betonski temelj ograje, ampak tako, da ga je obsojenec s pestjo vsaj enkrat zelo močno udaril v levo stran obraza. Sodbi torej vsebujeta ustrezne razumne razloge za ugotovitev načina povzročitve poškodb oškodovanca.

Sodišče prve stopnje je zavrnitev predloga obrambe, naj si sodišče ogleda ograjo, kjer naj bi se oškodovanec poškodoval pri padcu, utemeljilo v četrtem odstavku na peti strani sodbe z dvema razlogoma: da bi bilo treba zaradi poteka časa od dogodka do 26.3.2003, ko je bil predlog za izvedbo dokaza podan, ugotavljati, ali je kraj dejanja nespremenjen, saj je sicer ogled kraja nesmiseln, predvsem pa je bil ogled nepotreben, ker je izvedenec dr. H. "natančno in prepričljivo pojasnil način nastanka oškodovančevih poškodb", ta razloga pa je kot razumna sprejelo tudi pritožbeno sodišče (četrti odstavek na drugi strani njegove sodbe). Sodišče prve stopnje je sicer utemeljilo zavrnitev ogleda kraja tudi z zmotnim stališčem, da zakon tega ne predvideva, vendar pa to nepravilno stališče ne vpliva na pravilno odločitev sodišča, ki je bila utemeljena z omenjenima pravilnima razlogoma. Pojasniti je še treba, da napačna ali nepopolna utemeljitev zavrnitve dokaznega predloga ne pomeni bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ampak bi lahko bila le kršitev postopka po 7. odstavku 364. člena istega zakona, ki je bistvena v smislu 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP samo pod pogojem, da je vplivala na zakonitost sodbe. V obravnavanem primeru je bila zavrnitev predloga utemeljena še z drugima razlogoma, zato uveljavljanje napačnega stališča sodišča glede tretjega razloga ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

Zmotno je tudi stališče zahteve, da je izvedensko mnenje enako kot vsak drug dokaz: izvedensko delo se odredi le, kadar je potrebno za ugotovitev ali presojo pomembnega dejstva posebno znanje, ki ga sodišče nima (248. člen ZKP), načeloma ga napravijo le registrirani sodni izvedenci, drug izvedenec se lahko odredi le pod določenimi pogoji, kadar je to glede na naravo izvedenskega dela mogoče. V obravnavanem primeru je sodišče ocenilo, da je izvedensko delo dr. A.H. jasno, popolno in konsistentno z ugotovljenimi okoliščinami, zato ni imelo razlogov za dvom v njegovo pravilnost v smislu določb 257. in 258. člena ZKP. Tudi obramba med postopkom in ne v zahtevi za varstvo zakonitosti ni navajala nobenih konkretnih okoliščin, ki bi lahko zbujale dvom v pravilnost izvedenskega mnenja, ampak je smiselno le uveljavljala, da je sodišče premalo kritično ocenjevalo izvedensko delo, taka navedba pa kvečjemu zgolj nakazuje na morebitno zmotno ugotovitev, da se oškodovanec ni poškodoval pri padcu in udarcu na betonski temelj lesene ograje.

Zahteva obsojenca za varstvo zakonitosti vidi kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP tudi v tem, da je storil kaznivo dejanje z direktnim naklepom, čeprav naj bi bil tak sklep v nasprotju z izpovedbo prič C.K., oškodovanca in z zagovorom. Takšno stališče pa ni pravilno: kadar sodišče ugotovi določeno dejstvo, ki ga nekatere priče ne podpirajo, ne gre za nasprotje med zapisniki o zaslišanju teh prič in njihovo vsebino, kot je povzeta v sodbi, kar uveljavlja zahteva, ampak s takšnimi navedbami zahteva uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati.

Za uveljavljano kršitev določb kazenskega zakona o silobranu oziroma prekoračenem silobranu (11. člen KZ) in o naklepu (17. člen KZ) bi šlo, če bi sodišče ugotovilo, da je obsojenec prizadejal poškodbo v obrambi, ki je bila neizogibno potrebna, da bi od sebe odvrnil istočasni protipravni napad oškodovanca in J.U. oziroma, da je meje silobrana prekoračil, ter da se svojega ravnanja ni zavedal ali ga ni hotel storiti. Sodišče pa je nasprotno ugotovilo, da obsojenec dejanja ni storil v silobranu ali prekoračenem silobranu in da ga je storil z direktnim naklepom. V takem primeru pa ne gre za kršitev kazenskega zakona, ampak zahteva uveljavlja kot zmotno ugotovitev sodišča, da ne obstajajo okoliščine, ki konstituirajo silobran ali prekoračeni silobran in direktni naklep.

Po določbah 44. člena KZ sme sodišče odpustiti kazen, samo kadar zakon posebej tako določa. Po določbah 4. odstavka 135. člena KZ je za kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe, ki je bilo storjeno na mah, predvideno milejše kaznovanje, ne pa odpustitev kazni, zato do kršitve 44. v povezavi s kaznivim dejanjem posebno hude telesne poškodbe po 135. členu KZ ni moglo priti.

Po stališču zahteve zagovornika za varstvo zakonitosti je sodišče druge stopnje zgolj "pavšalno ocenilo sporna vprašanja". Ta trditev ni utemeljena: pritožbeno sodišče je v skladu s 1. odstavkom 395. člena ZKP presodilo pritožbene navedbe o zatrjevanih kršitvah postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ter upravičenosti zavrnitve predloga obrambe za ogled kraja dejanja, o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, o silobranu, o načinu nastanka poškodb oškodovanca, o dokazni oceni izpovedb prič, oškodovanca in izvedenca in o sankciji. Sicer pa zahteva zgolj posplošeno trdi, vendar pa ne pojasni, katere pritožbene navedbe o odločilnih dejstvih sodišče druge stopnje ni presodilo.

Obsojenec v svoji zahtevi uveljavlja tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja z navedbami, da ni dokazan naklep, da sodišče ni upoštevalo, da je bil od oškodovancev izzvan, da je bil med njimi pretep, da sta oškodovanca močnejša od obsojenca, da sta ga izsiljevala za denar, da je oškodovanec padel, vendar teh navedb Vrhovno sodišče ni moglo presojati, ker se z zahtevo za varstvo zakonitosti lahko uveljavlja le kršitve zakona.

Ker je sodišče ugotovilo, da zahtevi obsojenca in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti nista utemeljeni, ju je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, 95. člena in 6. alineje 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je sodišče v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenca, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, okoliščino, da nima preživninskih obveznosti in zamotanost zadeve (vloženi sta bili dve zahtevi za varstvo zakonitosti, ki sta uveljavljali več kršitev kazenskega postopka, kazenskega zakona in zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja).

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 296/2004
• Sodba I Ips 251/2004
• Sodba I Ips 134/2004