Sodba I Ips 366/2005

Jedro

Tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki je samostojno pravno sredstvo, mora vložnik prikazati pravno relevantnost predlaganih dokazov ter jih tudi utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Obrazložiti in izkazati mora, da je z zavrnitvijo dokaznih predlogov sodišče kršilo obsojenčevo pravico obrambe, ki je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe.

Izrek

Zahteva zagovornikov obs. I.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati 300.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 24.4.2002 obs. I.Z. spoznalo za krivega kaznivih dejanj davčne zatajitve po 3. v zvezi s 1. odstavkom 254. člena in ponareditve poslovnih listin po 2. odstavku 240. člena KZ ter mu določilo kazni, za prvo dejanje dve leti zapora, za drugo pa pet mesecev zapora in mu nato po določbi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen dve leti in štiri mesece zapora. Po pooblastilu določbe 2. odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da mora Republiki Sloveniji, Ministrstvu za finance, plačati 13.880.487,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, in sicer 1.235.549,20 SIT za čas od prvega dne zamude do 10.1.1997 ter vse nadaljnje zakonite zamudne obresti od 11.1.1997 do dneva plačila. Po 1. odstavku 95. člena ZKP je obsojencu naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka in plačilo 70.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 10.11.2004 ob reševanju pritožb obsojenca in njegovega zagovornika sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti razveljavilo v odločbi o krivdi in posamezni kazni, določeni za kaznivo dejanje ponareditve poslovnih listin po 2. odstavku 240. člena KZ, ki je opisano v točki II. prvostopnega izreka in v odločbi o enotni kazni ter v odločbi o stroških kazenskega postopka, nato pa po 4. točki 357. člena ZKP zoper obsojenca za navedeno kaznivo dejanje zavrnilo obtožbo ter odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji obremenjujejo proračun. Sodbo sodišča prve stopnje je v odločbi o kazenski sankciji glede kaznivega dejanja davčne zatajitve po 3. v zvezi s 1. odstavkom 254. člena KZ, opisano pod točko I. prvostopnega izreka spremenilo tako, da je odločilo, da ostane določena posamična kazen za to kaznivo dejanje dve leti zapora edina kazen. Pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika je zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčevi zagovorniki so zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena v zvezi s 3. točko 1. odstavka 420. člena ZKP in kršitve 29. člena Ustave Republike Slovenije. Predlagajo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije razveljavi pravnomočno sodbo in zadevo vrne v novo odločanje.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Iz podatkov spisa je razvidno, da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena v zvezi s 3. točko 1. odstavka 420. člena ZKP in kršitev 29. člena Ustave Republike Slovenije ni podana. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi zavrnilo dokazne predloge obrambe, v sodbi sodišča prve stopnje pa v obrazložitvi navedlo, zakaj je tako ravnalo. Ocenilo je, da zbrani dokazi zadoščajo za to, da izreče obsodilno sodbo in da zaslišanje številnih prič in izvedba drugih dokazov ne bi pripeljala do drugačnega dokaznega zaključka. Tako v postopku na prvi stopnji niso bile kršene obsojenčeve pravice do obrambe, niti niso bile kršene s sodbo sodišča druge stopnje, ki je povsem utemeljeno zavrnilo obsojenčevo pritožbo kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistvo izvajanj zahteve za varstvo zakonitosti je v trditvi, da je sodišče prve stopnje kršilo obsojenčevo pravico obrambe, ker je zavrnilo predlagane dokaze. Obramba je navedla določne razloge, zaradi katerih je predlagala zaslišanje prič. Sodišče prve stopnje se do predlaganih dokazov vsebinsko ni opredelilo. Slednje velja tudi za sodišče druge stopnje, ki je opisalo pravno teoretično podlago za odločanje o dokaznih predlogih, ni pa se opredelilo do povsem neargumentiranega stališča prvostopenjskega sodišča ob zavrnitvi dokaznih predlogov. Zahteva poudarja, da je treba v primeru zavrnitve dokaznega predloga obrambe zaključek sodišča pojasniti v obrazložitvi sodbe popolnoma in določno, saj v nasprotnem primeru tak način prehaja v arbitratnost odločanja sodišča o pomenu dokazov, ki sploh še niso bili izvedeni.

Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je obsojenčev zagovornik dne 11.3.2002 vložil pisni dokazni predlog. Predlagal je, da sodišče zasliši 12 prič ter utemeljil, da lahko navedejo natančne količine kurilnega olja in goriva, ki so ga kupile od H. d.o.o. Priče so podpisale dobavnice, ki se nahajajo v spisu in so od H. šoferjev prevzemale gorivo, vse s posredovanjem S.Z. in njegovega podposrednika, S.Z. pa so plačale kupnino za gorivo. Po stališču obrambe je zaslišanje prič izjemnega pomena glede na obsojenčevo trditev, da s prodajo goriva ni imel ničesar. Gorivo je bilo prodano le enkrat, in sicer od H. d.o.o. različnim kupcem, to podjetje pa je plačalo predpisani davek in zamudne obresti in zato ne gre za davčno zatajitev obsojenca.

Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi dne 24.4.2002 navedeni dokazni predlog zavrnilo. Prav tako je zavrnilo nadaljnje dokazne predloge zagovornika, in sicer predlog za soočenje prič Š.P. in N.T.P., predlog za soočenje te priče z obsojencem in predlog za soočenje priče M.F. z obsojencem ter predloge za postavitev izvedenca grafologa in drugega izvedenca finančne stroke ter za zaslišanje priče S.Z. in obsojenčev predlog za zaslišanje odvetnika R.P., ki je za H. sestavljal pogodbe. Sodišče prve stopnje je zavrnitev dokaznih predlogov utemeljilo z ugotovitvijo, da je dejansko stanje po izvedenih dokazih že dovolj razjasnjeno in izvedba predlaganih dokazov ne bi k ničemur pripomogla. Sodišče druge stopnje je, izhajajoč iz načela proste presoje dokazov in tudi v sodni praksi sprejete razlage, ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v zapisnik o glavni obravnavi zapisalo svojo odločitev o predlaganih dokazih, v obrazložitvi sodbe pa navedlo razloge, zaradi katerih jih je zavrnilo. Presodilo je tudi, da je sodišče prve stopnje imelo na razpolago dovolj dokazov, da je o zahtevi lahko odločilo, predlagani dokazi pa niso taki, da bi privedli do drugačnih zaključkov sodišča.

Po navedenem imata sodbi sodišč prve in druge stopnje razloge, s katerimi utemeljujeta zavrnitev dokaznih predlogov. Glede na to ni mogoče sklepati, da sodbi sploh nimata razlogov o zavrnitvi dokaznih predlogov obrambe in da nižji sodišči nista presodili, ali gre za dokaze, ki so ali niso materialnopravno relevantni. Sodišče je namreč izhajalo iz bistva očitka obsojencu, ki je v tem, da je kot odgovorna oseba gospodarske družbe A.Z. d.o.o. sklenil z družbo H.o.o. lažno prodajno pogodbo za plinsko olje ter pogodbi priložil izjavo, da družba kupuje blago za nadaljnjo prodajo, pri inšpekcijskem pregledu pa je predložil lažno dokumentacijo o prodaji dizelskega goriva neobstoječi gospodarski družbi L. d.o.o., čeprav je blago bilo prodano končnim kupcem. Odločilna dejstva, povezana s tem očitkom, je sodišče oprlo na listinske dokaze, na mnenje izvedenca finančno-knjigovodske stroke mag. A.T. in predvsem na izpovedbe prič N.T.P., I.C., B.P., M.F. in R.B. Utemeljitev zavrnitve dokaznih predlogov je zato treba povezati z vsebino izvedenih dokazov, prikazano v pravnomočni sodbi, in njihovo presojo. Medsebojna povezava razlogov izpodbijane sodbe daje podlago za sklepanje, da je sodišče dokaze, ki so bili predlagani, presojalo po vseh v sodni praksi ustaljenih kriterijih, iz česar sledi tudi zaključek, da obramba s svojo utemeljitvijo ni izkazala verjetnosti, da bi izvedba predlaganih dokazov odločilno vplivala na tista ugotovljena dejstva, na katerih temelji neposredna uporaba kazenskega zakona v tej zadevi. V tem smislu je treba razlagati tudi razloge sodbe sodišča druge stopnje, ki je z navedbo v ustavnosodni praksi sprejetih izhodišč, nanašajočih se na postopanje sodišča glede dokaznih predlogov in določb veljavnega procesnega zakona, soglašalo z odločitvijo sodišča prve stopnje ter ob presoji navedb, s katerimi je pritožba izpodbijala ugotovljeno dejansko stanje, navedlo da soglaša s prvostopenjsko odločitvijo ter tudi samo ocenilo, da predlagani dokazi ne bi privedli do drugačnih zaključkov v zvezi z že ugotovljenimi odločilnimi dejstvi. V takem položaju ni mogoče slediti nakazovanju zahteve, da je bila zavrnitev dokaznih predlogov obrambe v tej zadevi arbitrarna.

Tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki je samostojno pravno sredstvo, mora njen vložnik prikazati pravno relevantnost predlaganih dokazov ter jih tudi utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Obrazložiti in izkazati mora, da je z zavrnitvijo dokaznih predlogov sodišče kršilo obsojenčevo pravico obrambe, ki je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe. Zahteva, ki se omejuje le na grajo odločitev sodišč prve in druge stopnje, v tem obsegu ni obrazložena. Zato in glede na presojo, ki zadeva preizkus pravnomočne sodbe v izpodbijanem obsegu, Vrhovno sodišče ocenjuje, da sodišče ni kršilo določbe 2. odstavka 371. člena ZKP in 29. člena Ustave Republike Slovenije.

Po obrazloženem je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo zagovornikov obs. I.Z. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 323/2002
• Sodba I Ips 172/2004
• Sodba I Ips 381/2004