Sodba I Ips 410/2005

Jedro

V 13. točki 3. odstavka 126. člena KZ je kot velika premoženjska škoda (oziroma korist) opredeljen znesek, ki presega 50 povprečnih čistih plač v gospodarstvu v času storitve kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe navedlo, da je povprečna čista plača v gospodarstvu za obdobje oktober - december 1996, znašala 81.573,00 SIT, kar pokaže, da je obsojenka s svojim goljufivim ravnanjem povzročila premoženjsko škodo in si pridobila premoženjsko korist v višini, ki presega petdesetkratnik osnovne plače, zato so v njenem ravnanju podani vsi zakonski znaki kvalificirane oblike kaznivega dejanja goljufije po 2. v zvezi s 1. odstavkom 217. člena KZ.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene J.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenko oprosti plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 26.11.2004 obsojeno J.P. spoznalo za krivo kaznivega dejanja goljufije po 2. v zvezi s 1. odstavkom 217. člena KZ. Na podlagi 50. in 51. člena KZ je obsojenki izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je po 2. odstavku 217. člena KZ določilo kazen enega leta in šestih mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenka v preizkusni dobi štirih let od pravnomočnosti sodbe ne bo storila novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da oškodovancu Poslovnemu sistemu ..., v roku dveh let od pravnomočnosti sodbe plača znesek 6,097.124,20 SIT. Oškodovancu je na podlagi 1. odstavka 105. člena ZKP prisodilo premoženjsko - pravni zahtevek v navedeni višini z zakonitimi obrestmi od 9.12.1996 dalje do plačila. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo obsojenkino pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenko oprostili stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenkin zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona, torej iz razloga po 1. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi s 3. točko 372. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani razveljavi ter kazenski postopek zoper obsojenko ustavi.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevana kršitev zakona ni podana.Zato se zavzema, da Vrhovno sodišče zahtevo obsojenkinega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovorniku obsojene J. P. ni mogoče pritrditi, da je kazenski pregon zoper obsojenko za obravnavano kaznivo dejanje že v rednem postopku absolutno zastaral in da zato ni več dopusten. Vložnik svoje stališče utemeljuje z navedbami, da je obtožba obsojenki očitala, da je storila kaznivo dejanje goljufije po 2. v zvezi s 1. odstavkom 217. člena KZ, vendar pa da gre po opisu le za temeljno obliko kaznivega dejanja goljufije, ker da protipravna premoženjska korist ne dosega velike premoženjske koristi glede na dan storitve kaznivih dejanj. Sklicuje se tudi na sodbo Višjega sodišča v Mariboru (z dne 6.5.2004).

Po 1. odstavku 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo je Vrhovno sodišče že večkrat razlagalo tako, da mora vložnik v zahtevi zatrjevane kršitve določno obrazložiti, saj v nasprotnem utemeljenosti zahteve ni mogoče preizkusiti.

Glede na uveljavljano kršitev je relevanten opis kaznivega dejanja v izpodbijani pravnomočni sodbi in ne v obtožbi, kot to v zahtevi zmotno navaja vložnik. Trditve da pomeni dejanje tako kot je opisano, le temeljno obliko kaznivega dejanja, ker da protipravna premoženjska korist ne dosega pravnega standarda velike premoženjske koristi glede na dan storitve posameznih dejanj, vložnik ne obrazloži. Obsojenka je bila spoznana za krivo kaznivega dejanja po 2. v zvezi s 1. odstavkom 217. člena KZ in ne nadaljevanega kaznivega dejanja. Zato s trditvijo, da je za posamezna kazniva dejanja kazenski pregon absolutno zastaral, zahteva tudi ne more biti uspešna. Sklicevanje na citirano sodbo Višjega sodišča v Mariboru, ki se nanaša na vprašanje zastaranja posameznih izvršitvenih dejanj v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja, ki sama za sebe pomenijo temeljno obliko, v primeru seštevka pa prerastejo v kvalificirano obliko kaznivega dejanja goljufije, pa je brezpredmetno.

Obsojenka je bila pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje goljufije po 2. v zvezi s 1. odstavkom 217. člena KZ, ki ga je storila v času od 12.9. do 29.10.1996 in si pridobila protipravno premoženjsko korist v višini 6,097.624,20 SIT. Kvalificirana oblika kaznivega dejanja goljufije po 2. v zvezi s 1. odstavkom je podana, če je storilec temeljnega dejanja povzročil veliko premoženjsko škodo. V 13. točki 3. odstavka 126. člena KZ pa je kot velika premoženjska škoda (oziroma korist) opredeljen znesek, ki presega 50 povprečnih čistih plač v gospodarstvu v času storitve kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe navedlo (2. odstavek na 7. strani) temu pa je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, da je povprečna čista plača v gospodarstvu za obdobje oktober - december 1996, objavljala se je namreč za tri mesece, znašala 81.573,00 SIT, kar pokaže, da je obsojenka s svojim goljufivim ravnanjem povzročila premoženjsko škodo in si pridobila premoženjsko korist v višini, ki presega petdesetkratnik osnovne plače, zato so v njenem ravnanju podani vsi zakonski znaki kvalificirane oblike kaznivega dejanja goljufije po 2. v zvezi s 1. odstavkom 217. člena KZ.

Glede na navedeno so neutemeljene tudi nadaljnje navedbe v zahtevi, ki temeljijo na izhodišču, da ima ravnanje obsojenke le zakonske znake temeljnega kaznivega dejanja goljufije, za katerega je predpisana kazen do treh let in da zato kazenski pregon za to dejanje ni več dopusten, ko pretečejo tri leta od njegove storitve oziroma v vsakem primeru, ko preteče dvakrat toliko časa.

Za kaznivo dejanje po 2. v zvezi s 1. odstavkom 217. člena KZ je predpisana kazen do osmih let zapora, relativno zastaranje kazenskega pregona nastopi za tako dejanje v desetih letih, absolutno pa po dvajsetih letih. V konkretni zadevi zastaranje kazenskega pregona ni nastopilo.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitev zakona, na katero se v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojene J.P. ni podana, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Vložnik z zahtevo ni uspel, vendar je Vrhovno sodišče obsojeno J.P. po 98.a členu v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP glede na njene slabe gmotne razmere in dolžnost preživljanja treh mladoletnih otrok, oprostilo plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba II Kp 53970/2018
• VSL sodba I Kp 912/99
• VSL sodba I Kp 57/2005