Sodba I Ips 46/2006

Jedro

Presoja razlogov za odreditev pripora zaradi begosumnosti (1. točka 1. odstavka 201. člena ZKP).

Dolžnost pritožbenega sodišča je, da se opredeli do pritožbenih navedb, če so za odločitev bistvene in niso očitno neutemeljene. K temu ga zavezuje določba 1. odstavka 395. člena ZKP, pri tem pa ni vedno nujno, da se do navedb stranke opredeli izrecno, temveč zadostuje, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve.

Izrek

Zahtevi obtoženega V.S. in njegove zagovornice za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obrazložitev

Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Krškem je zoper obtoženega V.S. na podlagi 3. odstavka 361. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) po izreku sodbe, s katero je bil spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po 1. odstavku 183. člena KZ, odredil pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, ki sme trajati najdlje do pravnomočnosti sodbe. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi obtoženca in njegove zagovornice zoper navedeni sklep zavrnilo kot neutemeljeni.

Zoper navedeni pravnomočni sklep sta obtoženec in njegova zagovornica vložila zahtevi za varstvo zakonitosti, obtoženec brez navedbe zakonskih razlogov, zagovornica pa zaradi "kršitve določb kazenskega postopka po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 2. odstavkom 371. člena ZKP". Oba vložnika zahteve se zavzemata za odpravo pripora.

Na obe zahtevi za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka K.U.K. (2. odstavek 423. člena ZKP) in Vrhovnemu sodišču predlagala, naj ju zavrne. Ugotavlja, da vložnika izpodbijata ugotovljene dejanske okoliščine, ki so pomembne za presojo, ali je pri obtožencu podana begosumnost in menita, da bi bil isti namen dosežen tudi z milejšim ukrepom. Po njenem mnenju vložnika ne navajata nobene kršitve materialnega ali procesnega zakona, ki bi bila v zadevi podana.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Preizkus pravnomočne odločbe v okviru zahteve za varstvo zakonitosti je omejen na kršitve zakona (materialnega in procesnega), z zahtevo pa ni mogoče uveljavljati zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. in 2. odstavek 420. člena ZKP).

Obtoženec v zahtevi na navaja nobene kršitve zakona, medtem ko zagovornica izrecno uveljavlja le kršitev določbe 1. odstavka 395. člena ZKP v zvezi z 2. odstavkom 371. člena ZKP. Sodišču druge stopnje očita, da se ni opredelilo do pritožbenih navedb, zaradi česar naj bi bila vprašljiva zakonitost sklepa; pritožbeno sodišče naj bi opustilo presojo pritožbenih navedb, da je obtoženec vezan na Republiko Slovenijo tako poklicno kot družinsko, da ima stalno zaposlitev v slovenski vojski, da ima hčerko, za katero plačuje preživnino in ki mu je, poleg njegovega zdravstvenega stanja, prioriteta v življenju. Na podlagi teh okoliščin po mnenju zagovornice ni mogoče utemeljeno sklepati, da bi obtoženec zlahka spremenil ustaljen način življenja in se pred kazenskim postopkom zatekel v tujino.

Sodišče prve stopnje je odločitev o odreditvi pripora zoper obtoženca po izreku sodbe zaradi pripornega razloga begosumnosti (1. točka 1. odstavka 201. člena ZKP) oprlo zlasti na okoliščine: da je obtoženec po izreku sodbe, zoper katero je vložena pritožba, koristil letni dopust v Venezueli, da je za potovanje najel kredit, ki ga v primeru, da bo sodba, s katero je obsojen na štiriletno zaporno kazen, potrjena, ne bo mogel plačevati, ker bo izgubil zaposlitev in da mu je bila izrečena precej visoka zaporna kazen. Kot ključno pa je izpostavilo okoliščino, da je obtoženčev sin v službi povedal, da naj bi obtoženec v Venezueli vzpostavil stik z nekimi Francozi in da naj bi si v Južni Ameriki kupil posest s stanovanjsko hišo za 25.000 USD. Na podlagi teh okoliščin je sodišče prve stopnje sklepalo, da si obtoženec namerava v tujini urediti prebivališče in zapustiti Republiko Slovenijo, s čimer bi bilo onemogočeno nadaljevanje kazenskega postopka, zlasti še, ker z Venezuelo Republika Slovenija nima sklenjene meddržavne pogodbe o izročitvi.

Sodišče druge stopnje je tej oceni pritrdilo in odgovorilo na posamezne konkretne pritožbene navedbe. Med njimi je izrecno zavrnilo pritožbeni ugovor v zvezi z obtoženčevim zdravstvenim stanjem in poudarilo, da bi si obtoženec ustrezno zdravljenje, če bi bilo še potrebno, lahko zagotovil tudi v tujini. Res pa je, da se sodišče druge stopnje ni izrecno opredelilo do že omenjenih pritožbenih navedb, ki jih izpostavlja zagovornica v zahtevi in ki zadevajo obtoženčevo poklicno in družinsko življenje. To pa seveda ne pomeni, da teh navedb pri svoji odločitvi ne bi upoštevalo in presodilo.

Obrazložena sodna odločba je bistveni del poštenega sodnega postopka (22. člen Ustave). Hkrati je tudi dolžnost pritožbenega sodišča, da se opredeli do pritožbenih navedb, če so za odločitev bistvene in niso očitno neutemeljene. K temu ga izrecno zavezuje tudi določba 1. odstavka 395. člena ZKP, na katero se sklicuje vložnica zahteve. Pri tem ni vedno nujno, da se do navedb stranke opredeli izrecno, temveč zadostuje, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve.

Okoliščine, ki jih navaja zagovornica, so nedvomno pomembne za presojo obtoženčeve begosumnosti, saj po svoji vsebini opredeljujejo obtoženčeve vezi z domačim okoljem. Te okoliščine, in še nekatere druge, so v prvostopenjskem sklepu posebej navedene med obtoženčevimi osebnimi podatki. Zato je mogoče utemeljeno sklepati, da sta jih tako sodišče prve kot druge stopnje pri presoji obtoženčeve begosumnosti imeli pred očmi, četudi jih med razlogi izrecno ne omenjata, kljub temu pa sta presodili, da ostale ugotovljene objektivne in subjektivne okoliščine kažejo, da je nevarnost pobega večja od negotovosti, ki bi se ji obtoženec s pobegom nedvomno izpostavil. Zato je bilo tudi s takšno obrazložitvijo drugostopenjske odločbe v celoti zadoščeno navedenim ustavnim in zakonskim določbam.

Z golim zanikanjem pravilnosti ocene pravnomočnega sklepa, da je pripor neogibno potreben za potek kazenskega postopka in da ga ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom, ni izkazana kršitev določbe 2. odstavka 192. člena ZKP, na katero se sklicuje zagovornica, ki tudi na ta način izraža zgolj nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. Enako velja tudi za vse ostale navedbe v zahtevah obtoženca in zagovornice, ko trdita, da ugotovljene okoliščine ne dajejo podlage za sklepanje o begosumnosti in zanikata točnost podatkov o obtoženčevem nakupu posestva v Venezueli. V ta okvir pa sodijo tudi obtoženčeva zagotovila oziroma navedbe, da ne bo pobegnil, da ga na Slovenijo vežejo družina, služba in skrb za lastno zdravje, da je bil v Venezueli zgolj na turističnem potovanju itd. Iz že navedenega razloga so vse te navedbe, ki sodijo v okvir dejanskega stanja, v postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti neupoštevne.

Ker po navedenem zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni, ju je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 348/2005
• Sodba I Ips 229/2004
• Sodba I Ips 136/2005