Sodba I Ips 367/2005

Jedro

Določba, ki je predpisovala kaznivo dejanje nedovoljene špekulacije po 2. točki 3. člena ZTSŠ, glede na merila, navedena v ustavni odločbi št. U-I-67/94 z dne 21.3.1996, ni bila razveljavljena.

Izrek

Zahteva pooblaščenke M.A.J. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 2.7.2004 zavrnilo zahtevo M.A.J. za obnovo kazenskega postopka zoper njenega očeta F.C., obsojenega s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 19.7.1949 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS z dne 30.8.1949. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom zavrnilo pritožbo pooblaščenke M.A.J. kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep je pooblaščenka M.A.J. vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Pravnomočno odločbo izpodbija zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in pravnomočen sklep razveljavi ter zadevo vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec A.F. v odgovoru na zahtevo navaja, da je ta utemeljena iz razlogov, ki jih je vložnica pojasnila in h katerim ni kaj dodati.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnica M.A.J. je zahtevala obnovo kazenskega postopka na podlagi določbe 416. člena ZKP. Ta predpisuje, da se določbe poglavja o obnovi kazenskega postopka (členi 406 do 415 ZKP) smiselno uporabljajo tudi, kadar je vložena zahteva za spremembo pravnomočne odločbe na podlagi odločbe Ustavnega sodišča, s katero je bil razveljavljen ali odpravljen predpis, na podlagi katerega je bila izdana pravnomočna obsodilna sodba. Temeljni pogoj za uporabo tega izrednega pravnega sredstva je, da je bil z odločbo Ustavnega sodišča določeni zakon razveljavljen ali odpravljen (podzakonski) predpis, na podlagi katerega je bila izdana pravnomočna obsodilna sodba. Če ta pogoj ni izpolnjen, je mogoče pravnomočno sodbo zaradi kršitev zakona izpodbijati le z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Vložnica se je v zahtevi za spremembo pravnomočne sodbe sklicevala na odločbo Ustavnega sodišča z dne 21.3.1996, št. U-I-67/94, s katero je to odločilo, da se v Republiki Sloveniji ne uporabljajo določbe ZTŠS, ki so in kolikor so bile že v času nastanka in uporabe navedenega zakona v nasprotju s splošnimi, od civiliziranih narodov priznanimi pravnimi načeli in so tudi v nasprotju z ustavo.

Ustavno sodišče je v navedeni odločbi zapisalo, da se v skladu z razlogi, navedenimi v obrazložitvi te odločbe, ne uporabljajo zlasti slednji elementi določb ZTŠS: a) elementi materialnih določb, pri katerih zakonodajalec ob določanju kaznivih dejanj ni upošteval družbene nevarnosti kot element kaznivega dejanja; b) elementi materialnih določb, ki so in kolikor so v konkretnih kazenskih postopkih zaradi svoje nedoločnosti predstavljali podlago za arbitrarno uporabo zakona in c) elementi procesnih določb, ki so pomenili kršitev temeljnih načel kazenskega prava in kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ustavno sodišče torej ni razveljavilo ZTŠS v celoti, pač pa je določilo merila, ki jih morajo upoštevati sodišča pri presoji, ali so konkretne določbe tega zakona razveljavljene in se ne smejo uporabljati ter primeroma navedlo, katere določbe tega zakona se ne uporabljajo. To so vse tiste določbe zakona, ki so v nasprotju z načelom legitimnosti in omejenosti represije oziroma tiste inkriminacije nekega ravnanja ali neke vrste ravnanj, ki niso bile namenjene varstvu posameznika oziroma družbe, pač pa so bile zgolj orodje v rokah oblasti za obračun s posameznikom in so zato pomenile nedopustno zlorabo zakonodajne in sodne moči pri določanju kaznivega. Iz navedene ustavne določbe je nadalje razvidno, da se ne uporabljajo tudi tiste določbe ZTŠS, ki so bile v nasprotju z načelom nullum crimen sine lege praevia oziroma ki so omogočale v kazenskem materialnem pravu nedopustno uporabo pravne in zakonske analogije. Enako velja za tiste določbe, v katerih znaki kaznivega dejanja niso bili izrecno navedeni ali če so bili tudi sami že nedoločeni, tako da so onemogočali uporabo sicer dovoljene analogije inter (intra) legem. Gre torej za določbe, ki so dopuščale arbitrarnost in zlorabe pri razlagi in uporabi konkretnih zakonskih določb v tedanji sodni praksi. Ustavno sodišče je v omenjeni določbi določilo tudi merila, ki jim morajo zadostiti procesne določbe tega zakona, sicer se jih ne sme uporabljati. Posebej pa je Ustavno sodišče opozorilo, da v navedeni določbi ni taksativno navedlo vseh elementov določb ZTŠS, ki se ne uporabljajo, ampak je to storilo le primeroma, kar pa pomeni, da se v konkretnem kazenskem postopku lahko pokaže, da tudi kakšen drug podoben element določbe ZTŠS ne sme biti uporabljen, o čemer bo moralo presoditi redno sodišče v konkretnem postopku.

Obsojeni F.C. je bil z navedeno pravnomočno sodbo spoznan za krivega storitve kaznivih dejanj pod točko I/A po 3. členu ZKLD, pod točko I/B po 2. točki 3. člena ZTŠS, pod točko I/C po 3. odstavku 11. člena v zvezi s 3. členom ZKLP, pod točko I/Č jemanja podkupnine po 1. odstavku 14. člena ZKUD in pod točko I/D okoriščanja s splošnim ljudskim premoženjem po 3. členu ZKLP. Sodišče mu je za posamezna kazniva dejanja določilo kazni, pod točko I/A sedem let odvzema prostosti s prisilnim delom, po 37.a-d točki Kazenskega zakonika (KZ-47) pet let izgube državljanskih pravic ter po 36. členu KZ-47 zaplembo celotnega premoženja, pod točko I/B šest let odvzema prostosti s prisilnim delom, pod točko I/C dve leti odvzema prostosti s prisilnim delom, pod točko I/Č eno leto odvzema prostosti s prisilnim delom in pod točko I/D šest let odvzema prostosti s prisilnim delom ter mu nato po 66. členu KZ-47 izreklo enotno kazen 18 let odvzema prostosti s prisilnim delom, 5 let izgube državljanskih pravic (volilne pravice, pravice do pridobitve ali odpravljanja funkcij v družbenih organizacijah in društvih, pravice javnega nastopanja, pravice nositi častne naslove, rede in druga odlikovanja, pravice do državne ali druge javne službe ter zaplembo "celokupnega" premoženja. V kazen mu je po 65. členu KZ-47 vštelo čas prebit v priporu od 8.1.1949 dalje, po 89. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP-48) pa ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Zoper prvostopenjsko sodbo se obsojenec in njegov zagovornik nista pritožila, Vrhovno sodišče LRS pa instituta beneficium cohaesionis v zvezi z odločanjem o pritožbah ostalih obsojencev glede obsojenega F.C. ni uporabilo.

Glede na uporabljene predpise je treba presojati zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa le, kolikor se nanaša na zahtevo za spremembo pravnomočne sodbe glede dejanj pod točko I/B prvostopenjske sodbe, pa tudi pod točko I/C, ker je sodišče prve stopnje kazen za to dejanje odmerilo tudi z uporabo 4. člena ZTŠS. Glede ostalih kaznivih dejanj s sklicevanjem na 416. člen ZKP, ki jo kot podlago navaja zahteva, sklepa o zavrnitvi obnove ni mogoče izpodbijati.

Pooblaščenki M.A.J. ni mogoče pritrditi, da je Okrožno sodišče v Ljubljani zahtevo zavrnilo zato, ker se je postavilo na napačno izhodišče, da vložnica v zahtevi ni navedla nobenega izmed razlogov za obnovo kazenskega postopka po 1. odstavku 410. člena ZKP, takemu stališču pa da je z uvodoma navedeno pravnomočno odločbo pritrdilo tudi Višje sodišče v Ljubljani.

Iz obrazložitve prvostopenjskega sklepa je razvidno, da je sodišče presojalo, ali je določba, ki je predpisovala kaznivo dejanje po 2. točki 3. člena ZTSŠ, razveljavljena glede na merila, navedena v ustavni odločbi. Po tej določbi je za dejanje nedovoljene špekulacije veljalo vsako gospodarsko dejanje, ki mu je namen s kopičenjem ali preprodajanjem živil ali predmetov množične potrošnje doseči nesorazmerno imovinsko korist, pri čemer za nedovoljeno špekulacijo velja tudi večkratno preprodajanje z uvajanjem nepotrebnega posredovanja v promet z živili in s predmeti množične potrošnje (verižništvo). Sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo, da je stališče, da je bila taka inkriminacija nekega špekulativnega ravnanja, ki je ogrožalo preskrbo prebivalstva ali dejavnosti v zvezi z njo, opravičljiva in nujna, prav tako pa je pojasnilo, zakaj je kaznivo dejanje, tako kot je predpisano, v skladu z načelom zakonitosti. Zato ne drži, da zahteve za spremembo pravnomočne sodbe ni presojalo z vidika 416. člena ZKP. Zgolj zaradi tega, ker je na koncu obrazložitve prvostopenjsko sodišče po nepotrebnem zapisalo, da vložnica ni navedla nobenega izmed razlogov za obnovo kazenskega postopka po 1. odstavku 410. člena ZKP, izpodbijani sklep ni zakonit. Tudi sodišče druge stopnje je pritrdilo presoji prvostopenjskega sodišča glede ugotovitve, da je bilo pri predpisovanju tega kaznivega dejanja glede na takratne razmere, spoštovano načelo omejenosti represije in določenosti kaznivega dejanja v zakonu. Kolikor vložnica v zahtevi zatrjuje drugače in na tej podlagi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ji zato ni mogoče pritrditi.

Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu razumno argumentiralo stališče, da določba 2. točke 3. člena ZTŠS ni bila razveljavljena. Vložnica v zahtevi navaja le, da je treba upoštevati dejstvo, da ustavna odločba izrecno določa, da se ne uporabljajo elementi materialnih določb ZTŠS, pri kateri zakonodajalec ob določenih kaznivih dejanjih ni upošteval družbene nevarnosti v tistem obdobju. Te svoje trditve pa ne obrazloži, kar pa bi morala storiti. Utemeljenosti tako posplošene navedbe namreč ni mogoče preizkusiti in s tem tudi ne, zakaj naj bi bilo pravno naziranje sodišča napačno.

Vložnica navaja le okoliščine konkretnih življenjskih primerov, zaradi katerih je bil pravnomočno obsojen F.C. Pri tem poudarja, da je bil procesuiran zaradi posebnega povojnega časa in ne zato, ker bi storil karkoli napak. Izpostavlja, da je kazenski postopek proti obsojencu potekal zgolj zato, da bi mu oblast zaplenila premoženje. Na ta način vložnica po vsebini uveljavlja kršitev po 1. točki 372. člena ZKP, ker da dejanja, za katera je bil obsojen F.C., niso kazniva dejanja. Taka presoja je mogoča samo v primeru, če predpis, ki določa kaznivo dejanje, ni razveljavljen. Če pa je, mora sodišče ne glede na okoliščine konkretnega primera spremeniti pravnomočno sodbo na podlagi 416. člena ZKP. Ni pa mogoče na podlagi te določbe poseči v pravnomočno sodbo, če ta temelji na predpisu, ki ni bil razveljavljen.

Zahteva ne izpodbija pravnomočnega sklepa, ker v njem sodišče ni izrečno zavzelo stališča, ali je bila uporaba 4. člena ZTŠS, na katero se je sodišče sklicevalo pri določitvi kazni za dejanje pod točko I/C prvostopenjske sodbe v nasprotju z merili, predpisanimi v določbi Ustavnega sodišča, prav tako pa ne zatrjuje, da pravnomočna sodba temelji na postopkovnih kršitvah, ki so bile z ustavno odločbo razveljavljene.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se sklicuje A.J. v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, zato je njeno zahtevo po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na določbo 20. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku - ZKP-G (Uradni list RS, št. 101/05) pa je mogoče zoper pravnomočno odločbo (ki je postala pravnomočna do 2.7.1990 in če o njej ni bilo odločeno na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti) in sodni postopek, ki je tekel (zaradi kataloških kaznivih dejanj) pred tako pravnomočno odločbo, vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. V konkretni zadevi gre za morebitne kršitve zakona v zvezi s kaznivimi dejanji po ZKLD, ZTŠS in ZKLP.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 107/97
• Sodba I Ips 114/2003
• Sodba I Ips 390/2004