Sodba I Ips 414/2005

Jedro

Glede zatrjevanega lažnega pričanja prič v zahtevi za obnovo postopka sta sodišči ugotovili, da ni pravnomočnih sodb o krivih izpovedbah prič, zato ni podan obnovitven razlog po 1. točki 410. člena ZKP. Da bi te priče umrle in da zato postopka zoper njih ni bilo mogoče izvesti, pa zahteva ne zatrjuje.

Izrek

Zahteva obsojenega A.H. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni A.H. je dolžan plačati kot stroške, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom Okrožnega sodišča v Kranju je bila zavržena zahteva obsojenega A.H. za obnovo kazenskega postopka, ki je bil pravnomočno končan s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju z dne 15.3.2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 30.11.2000, s katero je bila obsojencu za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. in 2. odstavku 196. člena KZ izrečena kazen štirinajst let zapora. Višje sodišče v Ljubljani je obsojenčevo pritožbo z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojeni A.H. je dne 9.11.2005 vložil zoper navedena sklepa zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavil, da mu je v pravnomočno končanem kazenskem postopku sodil senat, ki mu v skladu z Ustavo Republike Slovenije (Ustava) ne bi smel soditi. Tri v zahtevi za obnovo postopka navedene priče naj bi krivo izpovedovale, kar je moč videti iz spisa K..., naknadno pa bi se to ugotovilo tudi iz listin, ki jih lahko sodišče pridobi od policije, kjer je bil uveden disciplinski postopek zoper kriminalista Š.S. Kršitve zoper G.P. so podrobno opisane v zahtevi za obnovitev postopka. Pismo tajnega policijskega sodelavca ni le dokaz v zvezi s točko 6 izreka prvostopenjske sodbe, temveč se to pismo nanaša na vse točke izpodbijane sodbe. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da se mu omogoči ponovno sojenje.

Vrhovni državni tožilec A.F. je v odgovoru na zahtevo z dne 12.1.2006 menil, da zahteva ni utemeljena, saj se vsi razlogi nanašajo na dejansko stanje, vendar pa niso taki, da bi terjali ponovno obravnavo v obnovljenem postopku.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenec v zahtevi ponavlja razloge iz zahteve za obnovo kazenskega postopka, ki naj bi jih Vrhovno sodišče ponovno ocenilo. V postopku za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče glede na določbo 2. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ne more ocenjevati dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v izpodbijanih sklepih, saj takšnega razloga tudi vložnik zahteve ne more uveljavljati. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da ni zakonskih pogojev za obnovo postopka. Pri tem sta obe sodišči ugotovili, da v zvezi z zatrjevano nepristranskostjo sodnikov ni podana kršitev iz 416. člena ZKP, do sodbe ni prišlo zaradi kaznivega dejanja sodnika, sodnika porotnika, ali osebe, ki je opravljala preiskovalna dejanja (2. točka 1. odstavka 410. člena ZKP). Glede zatrjevanega lažnega pričanja prič E.H., Š.S. in G.P. sodišči ugotavljata, da ni pravnomočnih sodb o krivih izpovedbah prič, zato ni podan obnovitven razlog po 1. točki 410. člena ZKP. Da bi te priče umrle in da zato postopka zoper njih ni bilo mogoče izvesti, pa zahteva ne zatrjuje.

Glede pisma tajnega policijskega sodelavca sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da v tej zadevi ni relevantna, ker ne vsebuje nič novega glede obstoja odločilnih dejstev, tako, da ne predstavlja dokaza v smislu 3. točke 1. odstavka 410. člena ZKP, ki naj bi povzročil obsojenčevo oprostitev. Sodišče druge stopnje je glede tega dokaza ugotovilo, da je kazenski postopek v zvezi s 6. točko izreka prvostopenjske sodbe tekel posebej in je bil zoper obsojenega A.H. končan z ustavitvijo postopka. Obsojenec v zahtevi sicer navaja, da se pismo nanaša na vse točke izpodbijane sodbe, vendar je že sodišče prve stopnje ugotovilo, da v celotni zadevi ne predstavlja ničesar novega.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da sta izpodbijana sklepa zakonita in da obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. To je tudi neposredno uveljavil v zahtevi, saj po njegovem mnenju sodišči "nista pravilno razsodili". Vrhovno sodišče tako ne more znova ocenjevati zahteve za obnovo postopka kot sodišče tretje stopnje, temveč lahko ocenjuje le, ali je bil glede na uveljavljane razloge v zahtevi kršen zakon. Kot je že navedeno, v odločitvah sodišča prve in druge stopnje ni najti kršitve določb kazenskega postopka, saj je bila obsojenčeva zahteva za obnovo kazenskega postopka zavržena v skladu z določbo 1. odstavka 413. člena ZKP.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje obsojenec, poleg tega pa je zahteva vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98. a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP. Vrhovno sodišče je pri tem upoštevalo obsojenčevo premoženjsko stanje, razvidno iz podatkov pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Kranju.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 212/2009
• Sodba I Ips 107/2004
• VDSS sklep Pdp 960/2009