<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 402/2005

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2006:I.IPS.402.2005
Evidenčna številka:VS23080
Datum odločbe:01.02.2006
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:izločitev sodnika - zakonska zveza - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - ni razlogov o odločilnih dejstvih - izvajanje dokazov - zavrnitev dokaznega predloga - davčna zatajitev - poskus

Jedro

Če je zakonska zveza med sodnikom in osebami, naštetimi v 2. točki 39. člena ZKP, prenehala, ne gre za izločitveni razlog po navedeni določbi ampak po določbi 6. točke istega člena.

Kaznivo dejanje davčne zatajitve po 3. odstavku 254. člena KZ je dokončano šele, ko storilec dejansko doseže veliko premoženjsko korist, to je, ko zaradi zatajitve obveznosti ne plača ali plača manj davka ali drugih obveznosti, ker mu je uspelo preslepiti davčni organ ali se izogniti obveznostim na način, inkriminiran v 1. ali 2. odstavku 254. člena. Kaznivo dejanje po navedeni določbi tako ni dokončano z vložitvijo davčne napovedi, ki bi vsebovala krive podatke o stroških, ampak šele takrat, ko davčni organ takšne podatke upošteva pri davčni odmeri.

Izrek

Zahteva zagovornice obs. S.A. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati 400.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 7.6.2004 obs. S.A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja davčne zatajitve po 3. v zvezi s 1. odstavkom 254. člena KZ ter mu izreklo kazen eno leto zapora. Po določbi 1. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati 400.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 1.9.2005 zavrnilo pritožbi obsojenčevih zagovornikov in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, hkrati pa obsojencu naložilo plačilo 90.000 SIT povprečnine.

Zagovornica je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 2. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v povezavi s 23. in 29. členom Ustave Republike Slovenije. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne v ponovno odločitev sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec F.M. v odgovoru, podanem po določbi 2. odstavka 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Predvsem meni, da zahteva nepravilno razlaga izločitveni razlog iz 2. točke 39. člena ZKP, ki govori le o zakonski zvezi (enako 2. točka 84. člena Zakona o prekrških), ne pa tudi o tem, da je izločitveni razlog še zakonska zveza, ki je prenehala. Gre za nedopustno ekstenzivno razlago. Po 3. točki 70. člena Zakona o pravdnem postopku je izločitveni razlog zakonska zveza sodnika s pooblaščencem stranke "ne glede na to, ali je zakonska zveza prenehala ali ne". Tudi po 2. točki 35. člena Zakona o splošnem upravnem postopku predstojnik oziroma pooblaščena uradna oseba organa ne sme odločati ali opravljati posameznih dejanj v postopku, če je v zakonski zvezi s stranko ali njenim pooblaščencem, "četudi je zakonska zveza že prenehala". Tako torej Zakon o pravdnem postopku in Zakon o splošnem upravnem postopku izrecno vsebujeta kot izločitveni razlog tudi preteklo zakonsko zvezo, ZKP in Zakon o prekrških pa ne. Iz tega dejstva se lahko logično sklepa po načelu "argumentum a contrario", da je glede tega vprašanja zakon v postopkih glede kaznivih ravnanj pač ožji. Ni utemeljena širša razlaga tako, da bi kot samoumevno "dosegli obseg" iz pravdnega in upravnega postopka. Tudi po zgodovinski metodi razlage se pride do istega sklepa: 39. člen ZKP je bil nedavno noveliran, zakon o prekrških pa je sploh nov, vendar se glede izločitvenega razloga "nekdanje zakonske zveze" zakonodajalec ni zgledoval po omenjenih drugih dveh postopkovnih zakonih. Tudi uveljavljanje kršitve 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni utemeljeno. Zahteva nima prav, ko trdi, da prvostopno sodišče, ko je ocenjevalo dokazno vrednost pričanja R.B., "ni navedlo tehtne razloge, zakaj po mnenju sodišča ta priča ne bi bila pristranska in zakaj nima razlogov, da bi lagala". Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je izpoved omenjene priče, podkrepljena s podatki o poslovanju njenega hotela v Nemčiji in načinom izdajanja računov, povsem verodostojna. Obdolženec spornega računa ni plačal in priča, ker je račun lažen, plačila seveda ni terjala. Zahteva tudi nima prav, ko očita sodišču, da ni obrazložilo, zakaj so cene v spornem računu izkustveno nesprejemljive. Prvostopna sodba je ocenila, da so zneski v računu glede na okoliščine lahko zgolj izmišljeni. Račun tudi nima podatka, da je izdajatelj od zaračunanega zneska plačal DDV, cene pa so po oceni sodišča tako astronomske, da ne morejo biti resnične. Nasprotno zatrjevanje v zahtevi je sodišče tudi razložilo, zakaj ne verjame pričama S. in K.: ker je njuno pričanje v nasprotju z listinami.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po stališču vložnice zahteve je sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka po 2. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in 23. člen (1. odstavek) Ustave Republike Slovenije. V pritožbenem postopku je senatu predsedovala višja sodnica L.J., ki je bila v zakonski zvezi z odvetnikom J.J. Slednji pa je v tej zadevi obsojenca zastopal do 16.1.2001, še vedno pa ga zastopa kot pooblaščenec na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije, ki obravnava pritožbo pooblaščenca zoper sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije z dne 27.5.2003, opr. št. U-2250/2000. Sklicuje se na razlago nepristranskosti sodišča, sprejeti v odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 3.4.2003, št. U-I-149/99. V nadaljevanju pa meni, da je podan izključitveni razlog 2. točke 39. člena ZKP ter se sklicuje na razlago te določbe v komentarju Zakona o kazenskem postopku (mag. Štefan Horvat, GV Založba, 2004), po kateri je navedeni izključitveni razlog podan tudi, če je zakonska zveza prenehala zaradi razveze. Poudarja, da je zato tudi v tem primeru podan izključitveni razlog za višjo sodnico L.J., ki je bivša žena zagovornika obsojenca in ne razlog za njeno odklonitev, ki pride v poštev po 6. točki 39. člena ZKP.

Po podatkih kazenskega spisa je odvetnik J.J. zagovarjal obs. S.A. na naroku, ki ga je dne 1.12.2000 opravil preiskovalni sodnik. Zagovornik je podal izjavo v zvezi s potekom postopka pri davčnem organu in izročil preiskovalnemu sodniku obsojenčev pisni zagovor. Obsojenec je izjavil, da vztraja pri takem zagovoru ter da na morebitna vprašanja ne bo odgovarjal. Preiskovalni sodnik je s sklepom z dne 8.1.2001 odločil, da se zoper obsojenca opravi preiskava zaradi kaznivega dejanja davčne zatajitve po 3. v zvezi s 1. odstavkom 254. člena KZ. Sklep je vročil tudi navedenemu zagovorniku. Dne 16.1.2001 je Okrožno sodišče v Mariboru sprejelo obvestilo in pooblastilo odvetnika D.P. iz M., s katerim ga je obsojenec pooblastil za zagovarjanje v tej zadevi. V pritožbenem postopku pa je obsojenec 14.6.2004 za zagovarjanje pooblastil tudi odvetnico S.F.G. iz M.

Institut izločitve ureja procesni zakon v določbah 39. do 44. člena. Po drugi točki 39. člena ZKP sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če je z obdolžencem, njegovim zagovornikom, tožilcem, oškodovancem, njihovim zakonskim zastopnikom ali pooblaščencem v zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnosti ali krvnem sorodstvu v ravni vrsti do kateregakoli kolena, v stranski vrsti do četrtega kolena ali svaštvu do drugega kolena. Gre za objektivne pogoje sodnikove nepristranskosti, zaradi katerih ne more odločati v konkretni kazenski zadevi. Sodnik, pri katerem je podano takšno razmerje, ne sme opravljati sodniških dolžnosti. Če sodi sodnik, ki bi moral biti izločen zaradi okoliščin, ki predstavljajo izključitveni razlog, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki je glede na določbe 1. točke 1. odstavka 383. člena ZKP pritožbeno sodišče ne upošteva po uradni dolžnosti, temveč jo morajo stranke uveljavljati, v položaju, ki ga predpisuje 384. člen ZKP pa so tudi omejene pri sklicevanju na to kršitev.

V 2. odstavku 39. člena ZKP so določno našteta sorodstvena razmerja, zaradi katerih je sodnik izključen od opravljanja sodniške funkcije, pri čemer ta določba ne zajema položaja v primerih, v katerih je zakonska zveza med sodnikom in enim od naštetih subjektov prenehala. Ker zakon s taksativnim naštevanjem (ne pa z metodo exempli causa) določa razmerja, ki predstavljajo navedeni izključitveni razlog, ni mogoče z jezikovno razlago širiti oziroma dodajati novih situacij, ker bi sodišče s tem na nedopusten način prevzelo vlogo zakonodajalca. Glede na zakonsko besedilo, ki se tudi z novim Zakonom o kazenskem postopku ni spremenilo, se je tako v sodni praksi kot tudi pri večini komentatorjev te določbe izoblikovalo stališče, da gre v primeru prenehanja zakonske zveze le za izločitveni razlog po 6. točki 39. člena ZKP. Temu pritrjuje tudi primerjava s tujimi ureditvami, predvsem tistimi, ki na podoben način kot ZKP urejajo izločitev sodnikov. Po nemškem kazenskem procesnem redu se sorodstveno in razmerje svaštva sodnika z državnim tožilcem, zagovornikom, pričami in izvedenci ter določenimi vrstami uradnikov lahko uveljavlja kot odklonitveni razlog (Karlsruher Kommentar zur Strafprocessordnung, prof. dr. Gerd Pfeiffer, Munchen 2003, par. 22, str. 164). V kazenskem procesnem redu Republike Avstrije pa so v 67. paragrafu navedena sorodstvena razmerja, ki so podlaga za sodnikovo izključitev, vendar je tudi posebej predpisano, da so razmerja, ki so posledica sklenitve zakonske zveze podlaga za sodnikovo izključitev, čeprav je zakonska zveza prenehala obstajati (StPO s kratkim komentarjem, Založba Mainz, Dunaj 2004).

Iz teh razlogov ni sprejemljivo stališče zahteve, da je v obravnavanem primeru podan izključitveni razlog po 2. točki 39. člena ZKP in zato tudi ne trditev, da je sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Ob upoštevanju navedene razlage gre za izločitveni (odklonitveni) razlog po 6. točki 39. člena ZKP, torej za obstoj okoliščine, ki naj bi vzbujala dvom o sodničini nepristranskosti. Zahteva se ne sklicuje na ta izločitveni razlog in v zvezi z njim tudi ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP, po kateri je treba izkazati vzročno zvezo med zatrjevano kršitvijo in nezakonitostjo sodbe. Zato Vrhovno sodišče, ki se omeji pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP), preizkusa v tej smeri ni moglo opraviti.

Zahteva ocenjuje, da je sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker izpodbijana pravnomočna sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, glede določenih odločilnih dejstev pa si sodišče v obrazložitvi prihaja samo s seboj v nasprotje. Sodišče prve stopnje ni ocenilo obsojenčevega zagovora o tem, ali obstajata profesor B. in R.S., nadalje dejstva, zakaj je izpovedba priče B. prepričljiva in verodostojna ter nasprotja v njegovi izpovedbi glede vrednosti izstavljenega računa in porabe denarja za plače zaposlenih. Prav tako sodišče ni obrazložilo, na podlagi česa zaključuje, da so cene nočitev, ur igralstva in najemnine za šolanje izkustveno nesprejemljive. Ocenilo tudi ni obsojenčevega zagovora, da je bil z B. dogovorjen o plačilu računa v letu 1997, da je B. izrazil nezadovoljstvo nad višino računa, ter da ga je slednji v letu 1997 večkrat poklical in da od leta 1999 njegova telefonska številka ni bila dosegljiva. Sodišče druge stopnje pa se ni opredelilo do pritožbene navedbe, da je izdaja potnega naloga za samostojnega podjetnika pravica in ne dolžnost in da listine o izdanih potnih nalogih ne morejo biti dokaz, na podlagi katerega bi sodišče z gotovostjo zaključilo, da obsojeni v letu 1996 v D. ni potoval.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da "profesor B." ni nikoli obstajal, ter da ni opravljal nobenih storitev "učenja igralstva" in v zvezi s to ugotovijo navedlo tudi razloge (1. odstavek na 8. strani prvostopenjske sodbe). Sodišče je sprejelo izpovedbo priče R.B., ki je pojasnil, da R.S.-ja ne pozna in da v času njegovega lastništva ni nikoli zastopal hotela. Zato dejstvo, ali je R.S. resnična oseba ali ne, ni v toliki meri odločilno, da bi se sodišče moralo o njem posebej opredeliti. Izpovedbo priče R.B. je sodišče ocenilo in tudi utemeljilo, iz katerih razlogov jo šteje kot verodostojno. Presojo te izpovedbe je treba povezati z vsemi ostalimi razlogi, na podlagi katerih je sodišče sklepalo, da Hotel R.A. računa sploh ni izdal, ker storitev ni nikoli opravil. Glede na to za presojo verodostojnosti navedene priče niso odločilne okoliščine, za katere zahteva meni, da bi jih sodišče tudi moralo oceniti in se nanašajo na izpovedbo R.B. ter na obsojenčeve trditve v zvezi s telefonskimi klici B.-ja v letu 1997. Prav tako ni utemeljena trditev, da si sodišče v obrazložitvi sodbe prihaja s seboj v nasprotje, ko po eni strani ugotavlja, da je račun lažen in da znak na računu, ki ga uporablja hotel, nima posebne teže, ker se lahko kopira, po drugi strani pa ni ocenilo izpovedbe priče R.B., da v času njegovega vodenja hotela ni nikoli uporabljal takšne štampiljke, ki se nahaja v pogodbi, ni pa pojasnil, kakšno štampiljko je hotel uporabljal v času, ko je delal v hotelu kot natakar, njegov lastnik pa je bil J.Ž. Ta navedba ne daje podlage za sklepanje, da so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Obe okoliščini namreč ne nasprotujeta zaključku sodišča, da je šlo za lažen račun, medtem ko glede na čas, v katerem naj bi potekalo zatrjevano izobraževanje, dejstvo, kakšno štampiljko je hotel uporabljal, preden ga je prevzel R.B., ni odločilno. Sodišče je tudi celovito ocenilo izpovedbi prič S.K. in J.S. ter z razumnimi razlogi utemeljilo, zakaj ju ne sprejema kot verodostojni. Ob tem in ob ugotovitvi, da prof. B. nikoli ni obstajal, ni odločilno, da sodišče ni presodilo S.-jeve izpovedbe v delu, ki se je nanašal na B. osebni opis.

Sodišče prve stopnje je v zvezi z vprašanjem potnih nalogov kot ene od okoliščin, na podlagi katerih je sklepalo, da strošek strokovnega izobraževanja ni nastal, presodilo izpovedbi prič K. in S. Ni sprejelo njune trditve, da jima je obsojenec izplačeval potne stroške v gotovini in sicer z utemeljitvijo, da bi obsojenec lahko te izdatke, od katerih v letu 1996 delodajalcu še ni bilo potrebno izplačevati prispevkov, prikazal v davčni napovedi kot odhodke, če bi izdal potne naloge za službena potovanja. S takšno presojo je soglašalo sodišče druge stopnje in o tem navedlo razloge (3. odstavek na 5. strani sodbe sodišča druge stopnje), kar kaže, da se je opredelilo do pritožbenih navedb, ki so problematizirale to vprašanje. Pritožba je sicer navajala, da je izdaja potnega naloga samostojnega podjetnika njegova pravica in ne dolžnost, vendar ta načelna trditev sama po sebi ne more vplivati na drugačno presojo tega dejstva.

Po stališču zahteve sodišče druge stopnje ni navedlo v obrazložitvi svoje sodbe, zakaj zaključuje, da izvedba v pritožbi predlaganih dokazov ne bi privedla do drugačnih dejanskih in pravnih zaključkov. Če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da prof. B. in R.S., ki je podpisal pogodbo kot predstavnik hotela, res obstajata, sodišče ne bi moglo zaključiti, da zagovor obsojenca ni verodostojen in bi dejstvo, da ti osebi obstajata privedlo do drugačnih dejanskih in pravnih zaključkov sodišča ter do oprostilne sodbe.

Zagovornica je šele v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje v okviru uveljavljanega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja navajala, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo določb 17. člena ZKP, ker ni preverilo obsojenčevega zagovora, ali resnično obstajata R.S. in prof. B. Sodišče druge stopnje je presodilo, da ni nobene potrebe za izvedbo v pritožbi zagovornice predlaganih dokazov. Menilo je, da izvedba le teh ne bi privedla do drugačnih dejanskih in pravnih zaključkov, kot jih je sprejelo že sodišče prve stopnje. Tega sklepanja sodišča ni mogoče obravnavati ločeno od vseh ostalih razlogov, na podlagi katerih je sodišče zaključilo, da so vsa odločilna dejstva, ki obremenjujejo obsojenca že z izvedenimi dokazi, zanesljivo ugotovljena. V skladu z načelom proste presoje dokazov sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo (1. odstavek 18. člena ZKP). Zato tudi ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza in ga sme zavrniti, če ugotovi, da je za pravilno odločitev v posamezni zadevi dovolj podlage, predlagani dokazi pa so taki, da stanja stvari ne spreminjajo. Dokazni predlog mora sprejeti le, če se izkaže, da bi lahko neizvedeni dokaz ustvarjal dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti utegnil imeti za posledico izrek oprostilne sodbe. Ob upoštevanju vseh ugotovljenih odločilnih dejstev in utemeljitve v zahtevi, ki izhaja zgolj iz domneve, da navedeni osebi obstajata, takšen dvom ni izkazan z zadostno stopnjo verjetnosti. Slednje tem prej, ker je obsojenec v davčni napovedi navedel stroške strokovnega izobraževanja na podlagi računa, ki ga sploh ni plačal, kot je ugotovilo sodišče.

Obsojencu je očitano dokončano kaznivo dejanje davčne zatajitve po 3. v zvezi s 1. odstavkom 254. člena KZ. V 3. odstavku je predpisano, da se storilec kaznuje strožje (z zaporom do petih let), če je bila z dejanjem iz 1. in 2. odstavka 254. člena KZ dosežena velika premoženjska korist in je storilcu šlo za to, da doseže tako premoženjsko korist. Kaznivo dejanje po 3. odstavku je zato dokončano šele, ko storilec dejansko doseže takšno korist, to je, ko zaradi zatajitve obveznosti ne plača ali plača manj davka ali drugih obveznosti, ker mu je uspelo preslepiti davčni organ ali se izogniti obveznostim na način, inkriminiran v 1. ali 2. odstavku 254. člena. Kaznivo dejanje po 3. odstavku navedenega člena tako ni dokončano z vložitvijo davčne napovedi, ki bi vsebovala krive podatke o stroških, ampak šele takrat, ko davčni organ takšne podatke upošteva pri davčni odmeri (glej tudi mag. Mitja Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2002). Ob upoštevanju dejanskih ugotovitev (odločb davčnega organa) bi šlo v obravnavanem primeru za poskus kaznivega dejanja davčne zatajitve po 3. v zvezi s 1. odstavkom 254. člena v zvezi z 22. členom KZ. Zahteva za varstvo zakonitosti kršitve kazenskega zakona ali določb kazenskega postopka v zvezi z navedenim vprašanjem ne uveljavlja, zato sodbe Vrhovno sodišče glede na določbe 1. odstavka 424. člena ZKP ni moglo preizkusiti glede pravilnosti pravne opredelitve in tudi ne uporabiti določbe 427. člena ZKP.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve. Zato je zahtevo zagovornice obs. S.A. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena ter 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).


Zveza:

ZKP člen 39, 39-2, 39-6, 371, 371/1-11.KZ člen 254, 254/1, 254/3, 22.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNTg2NA==