Sodba I Ips 365/2004

Jedro

Pritožbeno sodišče, razen če samo opravi glavno obravnavo, ne odloča o dokaznih predlogih strank, zato tudi prič "ne more zavrniti", pač pa presoja - če je to uveljavljeno v pritožbi - ali je prvostopenjsko sodišče dokazne predloge zavrnilo v skladu s kriteriji, ki jih mora pri tem upoštevati.

Izrek

Zahteva obsojenega S.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 150.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Domžalah je s sodbo z dne 21.11.2003 obsojenega S.K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ. Po 50. členu KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 133. člena KZ določilo kazen štirih mesecev zapora, ki se ne bo izvršila (pravilno bi bilo, ki ne bo izrečena), če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojeni S.K. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno ugotovili dejansko stanje ter napačno uporabili materialno pravo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbo sodišča druge stopnje razveljavi, podrejeno pa da ga oprosti plačila takse (očitno mišljeno stroškov postopka, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom).

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru na zahtevo navaja, da obsojenec uveljavlja le razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Po njegovem mnenju zato zahteva ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojeni S.K. z zatrjevanjem nelogičnosti v izpovedbi oškodovanke O.B. in izražanjem pomislekov v njeno verodostojnost ter z navedbo, da v medicinski dokumentaciji, na katero se je oprlo sodišče, ni podlage za sklepanje, da je oškodovanka sploh imela zlomljeno čeljust, v zahtevi ponuja lastno dokazno presojo, ki pa se razlikuje od tiste, sprejete v izpodbijani pravnomočni sodbi. Na ta način vložnik po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej razlog, iz katerega pravnomočne sodbe s tem izrednim pravnim sredstvom po 2. odstavku 420. člena ZKP ni mogoče izpodbijati. Prav tako s ponujanjem lastnega videnja motiva oškodovankinega ravnanja in obširnim opisovanjem oškodovankinih pričakovanj v zakonu, navidezno urejenih medsebojnih odnosov dokler ni zbolel za multiplo sklerozo, oškodovankinega strahu in nepripravljenosti soočiti se s takim vložnikovim bolezenskim stanjem, obsojeni S.K. izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. Enako velja za njegove nadaljnje navedbe, da oškodovanka nase ni želela prevzeti bremena zapustitve invalidnega moža in da ga je zato, vedoč za njegovo zdravstveno stanje, preračunljivo izzivala ter sebe prikazala kot žrtev agresivnega moža, ki je bila prisiljena zapustiti zakon. Nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem izraža vložnik tudi z navedbo, da je bila ovržena rekonstrukcija dogodka in s tem tudi, da je oškodovanka dobila udarec, ko je izstopila iz garaže, saj da je sama povedala, da je takrat stala med vrati in se z roko držala zanje. S ponavljanjem lastne različice dogajanja, kateri sodišče v pravnomočni sodbi ni verjelo, obsojenec uveljavlja izključno razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Trditev, da je ravnal v silobranu, vložnik opira na lastno presojo dejanskega stanja in ne na odločilna dejstva, kot jih je ugotovilo sodišče. Kršitev kazenskega zakona je podana samo takrat, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabi materialno pravo. Glede na vložnikovo izhodišče je zato treba ugotoviti, da tudi s temi navedbami po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Navedba v zahtevi, da je bil zapisnik o glavni obravnavi "v ključni točki (položaj oškodovanke ob kritičnem trenutku) pomanjkljivo napisan" in to predvsem v škodo obdolženca, ni z ničemer konkretizirana in zato njene utemeljenosti sploh ni mogoče preizkusiti. Sicer pa iz zapisnika o glavni obravnavi tudi ni razvidno, da bi obsojenec in njegov zagovornik sploh imela kakšne pripombe na zapisnik in na podlagi 4. odstavka 315. člena ZKP zahtevala njegove popravke ali dopolnitve.

Vložnik v zahtevi tudi navaja, da višje sodišče ni povedalo "čemu zavrača priče", pač pa da je le pritrdilo navedbam prvostopenjskega sodišča. Tak očitek je mogoče razumeti kot zelo oddaljeno uveljavljanje kršitev pravic obrambe, ker je prvostopenjsko sodišče zavrnilo dokazna predloga obrambe za zaslišanje prič M.G. in M.L. Sodišče je svojo odločitev v skladu s 7. odstavkom 364. člena ZKP v sodbi obrazložilo (prvi odstavek na 4. strani), takemu stališču pa je pritrdilo tudi drugostopenjsko sodišče. Pritožbeno sodišče, razen če samo opravi glavno obravnavo, ne odloča o dokaznih predlogih strank, zato tudi prič "ne more zavrniti", pač pa presoja, če je to v pritožbi uveljavljano, ali je prvostopenjsko sodišče dokazne predloge zavrnilo v skladu s kriteriji, ki jih mora pri tem upoštevati. To je sodišče druge stopnje storilo (četrti odstavek na 2. strani sodbe), zato zahteva z nasprotnimi navedbami ne more biti uspešna.

Prav nobenega nasprotja ni v drugostopenjski sodbi, saj je točna navedba, da obsojenec in njegov zagovornik v postopku pred sodiščem prve stopnje na zdravniške izvide nista imela pripomb, v nadaljevanju sodbe pa je sodišče natančno obrazložilo, zakaj glede tega vprašanja ne sprejema pomislekov obsojenčevega zagovornika, izraženih v pritožbi. Sicer pa tudi v zvezi s temi trditvami vložnik ne pojasni, katero kršitev naj bi sodišče druge stopnje sploh storilo.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje obsojeni S.K., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo.

Obsojenec z zahtevo ni uspel, zato je po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Vrhovno sodišče ni sledilo obsojenčevemu predlogu, da ga oprosti "plačila takse" (očitno stroškov tega dela postopka), saj njegove gmotne razmere (je solastnik stanovanjske hiše) ne glede na to, da mora ob sorazmerno nizki plači plačevati preživnino za dva otroka in odplačevati kredit za avto, niso tako slabe, da bi bilo zaradi tega ogroženo njegovo ali preživljanje obeh otrok. Zato mu je glede na njegove premoženjske razmere in dejstvo, da je šlo z vidika odločanja o tem izrednem pravnem sredstvu za enostavno zadevo, povprečnino odmerilo na 150.000,00 SIT.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 253/2002
• Sodba I Ips 209/2001
• Sodba I Ips 188/2003