Sodba I Ips 379/2005

Jedro

Ker je zagovornica predlagala, da se dokazni predlogi okrožne državne tožilke zavrnejo, z njihovo zavrnitvijo niso bile kršene obrambne pravice obsojenca.

Vrhovno sodišče v postopku za varstvo zakonitosti lahko ocenjuje le zakonitost izrečenih sankcij ne pa tudi njihove primernosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 200.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Novi Gorici je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega A.K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ. Obsojencu je izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo osem mesecev zapora in preizkusno dobo treh let ter po 39. členu KZ stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za dobo šestih mesecev.

Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno sodbo delno ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in prvostopenjsko sodbo v odločbi o kazenskih sankcijah spremenilo tako, da je obsojencu izreklo kazen šest mesecev zapora in varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja motornega vozila "B" kategorije za dobo enega leta, v nespremenjenih delih, ki so bili izpodbijani s pritožbo, pa je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je dne 6.10.2005 vložil zoper navedeni sodbi zahtevo za varstvo zakonitosti. Zahtevo je vložil na podlagi 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), pri čemer uveljavlja, da je sodišče napravilo zmotne zaključke. Zatrjuje, da je do obravnavane prometne nesreče prišlo brez odgovornosti obsojenca, saj je z zagovornikom odšel na kraj nezgode in opravil meritve, ki v postopku niso bile izvedene. Sodišče bi moralo glede na določbo 17. člena ZKP priti do drugačnih spoznanj. Prav tako je sodišče z opustitvijo dokazov, ki jih je predlagalo državno tožilstvo, poseglo v načelo pravičnosti kot najvišje procesno načelo. Izvedlo je tudi dokaze, ki so sami s seboj v nasprotju, ker iz popisa poškodb vozila Twingo izhaja, da je bil poškodovan celoten prednji del tega vozila, iz fotografij pa je vidno, da je bil glavni udarec v prednje levo kolo. Novo izmerjene razdalje predstavljajo nova dejstva, ki kažejo na to, da K. ob prehitevanju sploh ni imela niti teoretične možnosti varno zaključiti prehitevanje. Glede izreka kazni je po mnenju zagovornika sodišče prekršilo materialni zakon. Zagrešilo je načelo enakosti pred zakonom, saj so nekateri vozniki celo v primeru zakrivljene povzročitve prometne nesreče s smrtnim izidom bili obsojeni na pogojno kazen.

Vrhovna državna tožilka, specialistka A.M., je v odgovoru na zahtevo z dne 8.12.2005 podala mnenje, da sodišče ni kršilo zakona, zato je zahteva neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Obsojenčev zagovornik v zahtevi uveljavlja prav ta razlog, saj ugotovljeno dejansko stanje v pravnomočnih sodbah ocenjuje kot zmotno ter z novimi dokazi, opravljenimi meritvami na kraju prometne nesreče, prikazuje nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Iz zapisnika o glavni obravnavi pri Okrajnem sodišču v Novi Gorici dne 27.12.2004 je razvidno, da je okrožna državna tožilka na koncu dokaznega postopka podala nove dokazne predloge. Predlagala je, da sodišče priskrbi spis sodnika za prekrške, angažira izvedenca cestnoprometne stroke ter izvedenca ustrezne stroke, ki naj poda mnenje o koncentraciji alkohola v obsojenčevem organizmu v času nezgode. Zagovornica obsojenca je nasprotovala dokaznim predlogom okrožnega državnega tožilca in sodišče je sprejelo sklep, da se dokazni predlogi okrožne državne tožilke, razen predloga, da se priskrbi spis sodnika za prekrške, ki se nanaša na obsojenca, zavrnejo. Očitno je torej, da z zavrnitvijo predlogov okrožne državne tožilke niso bile v ničemer kršene obrambne pravice obsojenca, saj je njegova zagovornica predlagala zavrnitev teh dokaznih predlogov.

Drugostopenjsko sodišče tudi ni kršilo zakona, ko je ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in obsojencu izreklo kazen šestih mesecev zapora in varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja motornega vozila "B" kategorije za dobo enega leta. Tako za izrek kazni kot za izrek varnostnega ukrepa je imelo pravno podlago, saj je bila kazen izrečena v skladu s predpisano kaznijo za kaznivo dejanje po 1. odstavku 325. člena KZ, varnostni ukrep pa je bil izrečen v skladu z določbo 68. člena KZ. Vrhovno sodišče v postopku za varstvo zakonitosti lahko ocenjuje le zakonitost izrečenih sankcij, ne pa primernosti teh sankcij, kot v zahtevi uveljavlja obsojenčev zagovornik.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da sodišči z izpodbijanima sodbama nista kršili zakona, poleg tega pa je zahteva vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP. Povprečnina je odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP in je pri tem Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčevo premoženjsko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 253/2002
• Sodba I Ips 209/2001
• Sodba I Ips 188/2003