Sodba I Ips 386/2005

Jedro

Ker je v skrajšanem postopku sodišče druge stopnje ugotovilo, da je bilo dejansko stanje ugotovljeno popolno in pravilno, senat ni našel razlogov, ki bi narekoval potrebo po navzočnosti obdolženca in zagovornika na seji. Glede na določbo 1. odstavka 445. člena ZKP zato ni bil dolžan obvestiti obdolženca in zagovornika o seji senata.

Vrhovno sodišče v postopku za varstvo zakonitosti lahko ocenjuje le zakonitost izrečene kazni, ne pa njene primernosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 150.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah je bil obsojeni M.M. spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo šestih mesecev zapora in preizkusno dobo treh let. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedeno sodbo pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je dne 3.10.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeni sodbi. V zahtevi je uveljavil, da ni bil vabljen na sejo pritožbenega senata, čeprav je to v pritožbi predlagal, zato je sodišče kršilo določbo 1. odstavka 445. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Kršena naj bi bila tudi določba 1. odstavka 383. člena ZKP, ker sodišče ni pravilno ugotovilo obsojenčeve odgovornosti, saj je pred očitanim kaznivim dejanjem gladovno stavkal tri dni, kar naj bi bil razlog za dvom o njegovi prištevnosti. Drugostopenjsko sodišče ni navedlo razlogov o teh odločilnih dejstvih, zato naj bi bila podana kršitev določbe 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Prav tako po mnenju zagovornika sodišče ni zadosti pazljivo ugotovilo okoliščin, ki vplivajo na višino kazni, zato je kršilo določbo 41. člena KZ. Pomanjkljiva je tudi obrazložitev glede izreka sankcije, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih. Iz teh razlogov je predlagal, da Vrhovno sodišče razveljavi sodbo sodišča druge stopnje ter zadevo vrne temu sodišču v ponovno obravnavanje.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. je v odgovoru na zahtevo z dne 19.12.2005 podal mnenje, da drugostopenjska sodba vsebuje vse potrebne razloge, da zagovornikova pritožba ne vsebuje zahteve za udeležbo na seji pritožbenega senata ter da sodišče ni navedlo olajševalnih okoliščin zato, ker jih ob izrekanju kazenske sankcije ni našlo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V skrajšanem postopku, kot je bil obravnavani, sodišče druge stopnje glede na določbo 1. odstavka 445. člena ZKP ni bilo dolžno obvestiti obdolženca in zagovornika o seji senata, če je predsednik senata ali senat spoznal, da navzočnost strank ni potrebna za razjasnitev stvari. Obsojenčev zagovornik je v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo res predlagal, da sodišče druge stopnje obdolženca in zagovornika v smislu določbe 378. člena ZKP obvesti o seji senata, vendar je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je bilo dejansko stanje ugotovljeno popolno in pravilno, zato senat ni našel razlogov, ki bi narekoval potrebo po navzočnosti obdolženca in zagovornika na seji (2. stran drugostopenjske sodbe). Takšno izjemo od določb 1. in 2. odstavka 378. člena ZKP glede obveščanja strank in zagovornika o seji senata namreč predvideva 1. odstavek 445. člena ZKP, kot je bilo omenjeno, zato sodišče druge stopnje ni kršilo določbe 1. in 2. odstavka 378. člena ZKP. Ob tem je potrebno še dodati, da je bil pismeni predlog na pritožbo obsojenca in zagovornika, ki ga je podal višji državni tožilec, poslan obsojencu in njegovemu zagovorniku. Na ta predlog je obsojenec tudi odgovoril.

Že sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj ni izvedlo dokaza s pribavo mnenja kliničnega psihologa, kot je predlagala obramba. Iz opisov obsojenčevega ravnanja je namreč ugotovilo, da obsojenčevo ravnanje v ničemer ne vzbuja dvom o obdolženčevi prištevnosti (4. stran prvostopenjske sodbe). Sodišče druge stopnje je tako oceno sprejelo kot pravilno ugotovitev o obsojenčevi prištevnosti (2. stran drugostopenjske sodbe), tako da zagovornik v zahtevi izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP v postopku za varstvo zakonitosti takšnega razloga ni mogoče uveljavljati.

Vložnik zahteve ne opredeljuje natančno, s čim naj bi sodišče druge stopnje opustilo razloge in s tem kršilo določbo 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, pri čemer pa drugostopenjska sodba vsebuje odgovore na vse pritožbene navedbe.

Sodišče je pogojno kazen z določeno kaznijo in preizkusno dobo izreklo v skladu s predpisano kaznijo za kaznivo dejanje po 1. odstavku 145. člena KZ ter ni v ničemer kršilo določbe 41. člena KZ. Vrhovno sodišče v postopku za varstvo zakonitosti lahko ocenjuje le zakonitost izrečene kazni, ne pa njene primernosti. Glede izrečene kazni so v obeh izpodbijanih sodbah navedeni razlogi.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih v zahtevi uveljavlja obsojenčev zagovornik, poleg tega pa uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP. Povprečnina je odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP in je pri tem Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve premoženjske razmere, kot sta jih tudi sodišči prve in druge stopnje.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 255/2005
• Sodba I Ips 205/2004
• Sodba in sklep I Ips 123/2004