Sodba I Ips 394/2005

Jedro

Navedba kaznivega dejanja v sklepu o priporu obsega le takšno konkretizacijo dejanja, da omogoča spoznanje, v zvezi s katerim historičnim dogodkom se pripor odreja. Ni potrebno, da so navedbe o kaznivem dejanju v tem sklepu zelo podrobne, saj pripor ni namenjen zbiranju dokazov, ampak se za ta namen uvede preiskava.

Izrek

Zahteva zagovornikov obd. L.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sklepoma je bil zoper obd. L.P., ki je v preiskavi zaradi dveh kaznivih dejanj napeljevanja h kaznivemu dejanju umora po 2. in 4. točki 2. odstavka 127. člena KZ, odrejen pripor iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), torej zaradi koluzijske in ponovitvene nevarnosti.

Zagovorniki tega obdolženca so zoper izpodbijana sklepa vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Trdijo, da izvršitvena dejanja obd. P., kraj, čas in druge okoliščine napeljevanja niso opisani, pritožbeni senat pa ni presodil očitkov v pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora v tej smeri. Obd. P. naj bi bila kršena pravica do obrambe, kot je to podrobneje obrazloženo v priloženi vlogi zagovornikov. Sodišče naj bi zmotno ugotovilo, da obstaja koluzijska nevarnost, saj je imel obd. P. pet mesecev časa, da bi vplival na priče in soobdolžence, vsi obdolženci in relevantne priče so bili že zaslišani, tudi obd. R., ki pa je prav tako v priporu, utemeljitev takšne nevarnosti, ker da bi obd. P. lahko vplival na neznane priče, pa ni dopustno. Zmotna je tudi ugotovitev v izpodbijanih sklepih, da je obd. P. dal tajnima policijskima delavcema 800.000,00 SIT, da bi "kupil" molk soobdolžencev; ta denar jima je dal kot plačilo za izterjavo obdolženčevih terjatev. Tudi ponovitvena nevarnost ni podana, saj obd. P. ni patološki sovražnik Romov in ni storil nobenega dejanja proti njim, nasprotno, je uspešen podjetnik, urejen družinski član in ugleden v okolju, razen tega pa je bila domnevna povezanost obd. P. s kaznivimi dejanji soobdolžencev objavljena. Tudi ni podan utemeljen sum, da bi bil obd. P. udeležen pri kaznivih dejanjih, saj ga obremenjuje le obd. R., ki pa ni verodostojen. Predlaga, da se izpodbijana sklepa razveljavita.

Vrhovni državni tožilec odgovarja, da so izvršitvena dejanja obd. P. krajevno in časovno konkretizirana, preiskava pa bo natančneje pokazala vlogo vsakega od obdolžencev pri izvršitvi kaznivih dejanj. Ocena verodostojnosti prič oziroma soobdolžencev ter njihovih protislovnih izjav zadeva dejansko stanje, ne pa zakonitost sodne odločbe. Sklep preiskovalne sodnice je tudi ustrezno utemeljil oba priporna razloga.

Zahteva zagovornikov obd. L.P. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1., 2. in 4. odstavka 420. člena ZKP zagovornik lahko vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora zaradi kršitve kazenskega zakona ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sklepa, ne more pa je vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po 2. odstavku 202. člena ZKP sklep o odreditvi pripora obsega osebne podatke priprtega, kaznivo dejanje, ki ga je obdolžen, priporni razlog, pouk o pravici do pritožbe ter obrazložitev vseh odločilnih dejstev, ki so narekovale odreditev pripora (o utemeljenosti suma, da je priprti storil kaznivo dejanje, o pripornih razlogih, o neogibnosti pripora za varnost ljudi oziroma potek postopka).

V luči teh zakonskih določb se pokaže trditev, da sklep preiskovalne sodnice ni konkretiziral dejanja obd. P., kar naj bi pomenilo, da obdolženčevo ravnanje sploh ni kaznivo, hkrati pa je tudi kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, neutemeljena. Po določbi 2. odstavka 202. člena ZKP mora sklep o odreditvi pripora obsegati kaznivo dejanje, ki ga je priprta oseba osumljena. Ni potrebno, da so navedbe o kaznivem dejanju v tem sklepu zelo podrobne, saj pripor ni namenjen zbiranju dokazov, ampak se za ta namen uvede preiskava. Sklep o preiskavi pa mora po določbah 1. odstavka 169. člena in 3. odstavka 168. člena ZKP obsegati opis dejanja, iz katerega izhajajo znaki kaznivega dejanja in njegovo zakonsko označbo. Navedba kaznivega dejanja v sklepu o priporu zato obsega le takšno konkretizacijo dejanja, da omogoča spoznanje, v zvezi s katerim historičnim dogodkom se pripor odreja.

V izpodbijanem sklepu preiskovalne sodnice se v izreku obd. L.P. očita, da je naročil D.R., naj napelje J.S., B.Ž. in L.P., ki so dne 3.6.2005 v D. vasi skozi okno vrgli v hišo I.B. ročno bombo, da je eksplodirala in ubila lastnico in J.H., dne 6.5. istega leta pa poskusili vreči bombo skozi okno v hišo L.B., ker pa so okno zgrešili, se je bomba odbila od stene hiše in eksplodirala na dvorišču, delci bombe pa so prebili leseno steno hiše in lahko poškodovali lastnico, da so storili navedeni dejanji. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da naj bi obd. P. napeljeval obd. R., ki ga je neugotovljenega dne tega leta obiskal, s tem, da mu je med razgovorom, ki je spodbujal k nasilju proti Romom, dejal, da bi jih bilo treba "uštimat, urbat". Konkretizacija napeljevanja obd. P. je po oceni Vrhovnega sodišča zadostna, da je obd. P. vedel, za katero dejanje gre in za njegove posledice in mu je bila v tem pogledu omogočena obramba.

Podrobnejše okoliščine o napeljevanju obd. P. naj bi ugotovila preiskava, saj se v zahtevi za preiskavo Okrožnega državnega tožilstva v Novem mestu z dne 10.11.2005 navaja, da je obdolženec napeljal obd. R. neugotovljenega dne konec aprila in v začetku maja 2005 v D. vasi s tem, da mu je naročil, naj se poveže z ljudmi, ki bodo izvršili umore Romov po naročilu in za plačilo in je obd. R. v skladu s takšnim dogovorom obd. P. seznanil z obd. J.S., da sta se neugotovljenega dne sporazumela, da bo obd. P. za vsako vrženo bombo v hiše Romov plačal 2.000.000,00 SIT, za vsako žrtev pa še 1.000.000,00 SIT.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni določno opredelila, kakšno kršitev postopka naj bi pomenila zatrjevana pomanjkljiva konkretizacija kaznivega dejanja obd. P. Vrhovno sodišče ugotavlja, da bi lahko šlo za kršitev 2. odstavka 202. člena ZKP, ki bi bila bistvena v smislu 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP samo v primeru, če bi vplivala na zakonitost sklepa. Takega vpliva zahteva ne zatrjuje, Vrhovno sodišče pa tudi sicer na podlagi podatkov v spisu ugotavlja, da je bil obd. P. že ob policijskem zaslišanju, ob prvem zaslišanju pred preiskovalno sodnico in ob pripornem naroku po 204.a členu ZKP ter tudi z zahtevo za preiskavo dovolj natančno seznanjen, kakšno in katero kaznivo dejanje se mu očita v zvezi s priporom. Zatrjevane kršitve postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena oziroma 2. odstavku 202. člena ZKP v zvezi z 2. ali 3. točko 1. odstavka 420. člena ZKP zaradi tega Vrhovno sodišče ni ugotovilo.

Zahteva zatrjuje kršitev pravice obd. P. do obrambe in se za utemeljitev tega očitka sklicuje na pismo, ki so ga zagovorniki poslali različnim organom in organizacijam. Policija naj bi dne 8.11.2005 zaslišala obd. P. po členu 148.a ZKP v navzočnosti postavljenega zagovornika, čeprav so policisti vedeli, da je obdolženčeva žena pooblastila Odvetniško pisarno Č. za zastopanje, preprečili pa so tudi stik obdolženca s pooblaščenim zagovornikom.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zagovornik iz Odvetniške pisarne Č., ki je bil navzoč na prvem zaslišanju obdolženca pred preiskovalno sodnico dne 9.11.2005 z začetkom ob 10.40 uri, zahteval, da se zapisnik o zaslišanju obd. P. pri Policijski upravi N.m. dne 8.11.2005 zaradi enakih razlogov izloči iz spisov. O zahtevi zagovornika sodišče do vložitve zahteve za varstvo zakonitosti ni odločilo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zahtevana izločitev zapisnika o zaslišanju obd. P. pri policijski upravi v skladu z določbo 148.a člena ZKP in bo treba zapisnik izločiti, če bo ugotovljeno, da so trditve zagovornikov v priloženo vlogi resnične. Toda za bistveno kršitev po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP bi šlo le v primeru, če bi se izpodbijana sklepa opirala na tak zapisnik. Zahteva ne trdi, da se izpodbijana sklepa opirata na navedeni zapisnik o zaslišanju obd. P. in tudi ni bilo ugotovljeno, da bi moral biti zapisnik izločen, zato zatrjevana kršitev postopka ni podana.

Če pritožbeni senat ne odgovori na relevantne navedbe pritožbe obrambe zoper sklep preiskovalne sodnice o odreditvi pripora, gre lahko za kršitev določb 1. odstavka 395. člena ZKP, po kateri mora pritožbeno sodišče presoditi pritožbene navedbe. Kršitev te določbe pa je bistvena v smislu 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP le, če je vplivala na zakonitost sklepa, takega vpliva pa Vrhovno sodišče ni ugotovilo. Zahteva namreč zatrjevano kršitev povezuje s pritožbeno navedbo, da sklep ni konkretiziral dejanj obdolženca, ki naj bi predstavljala napeljevanje, glede tega vprašanja pa se je Vrhovno sodišče že opredelilo zgoraj.

Ostale navedbe v zahtevi: da sodišče ni upoštevalo, da so bili zaslišani že vsi domnevni udeleženci pri kaznivih dejanjih in vse relevantne znane priče, da je obd. P. izročil tajnima policijskima delavcema denar kot nagrado za izterjavo njegovih terjatev, ne pa za plačilo obd. Ž. in P., da ga ne bi obremenjevala, da obd. P. ni patološki sovražnik Romov, kar dokazuje dejstvo, da ni nikoli ukrepal v njihovo škodo, da je uspešen podjetnik, skrben družinski član, ki ga bližnji nujno potrebujejo in ima ugled v svojem okolju, da ni jasno, kako bi lahko ponovil takšno dejanje, saj je bilo v medijih objavljeno, da se ga povezuje s kaznivimi dejanji soobdolžencev, da obd. R., ki ga edini obremenjuje, ni verodostojen, vsled česar naj bi bili zmotni zaključki sodišča, da obstaja utemeljen sum, da je obdolženec storil očitani mu kaznivi dejanji in da obstajata koluzijska in ponovitvena nevarnost, uveljavljajo zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, česar se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Ker zahteva zagovornikov obd. L.P. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 192/2004
• Sodba I Ips 221/2001
• Sodba I Ips 213/2003