Sodba I Ips 409/2005

Jedro

Pri utemeljenem sumu gre za določeno stopnjo verjetnosti, da je konkretna oseba storila kaznivo dejanje, ne pa za prepričanje oziroma gotovost, ki se zahteva za obsodilno sodbo.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega J.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 1.12.2005 po določbi 2. odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšal pripor zoper obd. J.S. iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena istega zakona. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 19.12.2005 zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Zoper obdolženca je pri Okrožnem sodišču v Ljubljani vložena obtožnica zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena v zvezi s 25. členom KZ, izvršenega v sostorilstvu z obd. O.M. in obd. N.T.

Zagovornik obd. J.S. je zoper navedeni pravnomočni sklep pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da sklep o podaljšanju pripora razveljavi in obdolženemu pripor odpravi.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil zagovornik obd. J.S., zavrne kot neutemeljeno. Meni, da sta nižji sodišči pravilno ugotovili, da je pri obdolžencu podan utemeljen sum, da je sodeloval pri kaznivem dejanju velike tatvine in da za utemeljenost suma poleg izjave policista o prepoznavi obdolženca govorijo tudi drugi materialni dokazi, ki so bili zbrani med postopkom. Za obdolženca je bilo ugotovljeno tudi, da je pri njem podana ponovitvena nevarnost, saj se na podlagi zbranih podatkov ukvarja z izvrševanjem kaznivih dejanj in si na ta način pridobiva sredstva za preživljanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po stališču vložnika zahteve je izpodbijana odločitev predvsem v obrazložitvi utemeljenega suma, da je tudi obd. J.S. sodeloval pri izvršitvi predmetnega kaznivega dejanja, neobrazložena in neprepričljiva. Okoliščina, da je policist B. med sopotniki ustavljenega vozila prepoznal obd. S. iz predhodnih postopkov, ne zadostuje za zaključek o obstoju utemeljenega suma, ki zaradi tega ni konkretiziran. Policistova prepoznava je popolnoma neargumentirana, predvsem pa je obramba ne more preveriti. V nadaljevanju zahteva ocenjuje okoliščine, na podlagi katerih dvomi, da je policist B. lahko prepoznal obdolženca ter meni, da je odločitev o podaljšanju pripora nezakonita, ker ne obstaja utemeljen sum, da bi obdolženec sodeloval pri izvršitvi očitanega kaznivega dejanja.

Temeljni zakonski pogoji za odreditev in s tem tudi za podaljšanje pripora so predpisani v določbi 1. odstavka 201. člena ZKP, po kateri se sme zoper določeno osebo odrediti pripor, če je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje in če se hkrati ugotovi obstoj enega od pripornih razlogov, naštetih v 1. do 3. točki iste določbe. Vsebina sklepa, s katerim sodišče odloči o odreditvi pripora, je predpisana v 2. odstavku 202. člena ZKP. Med ostalim se zahteva tudi določna navedba razlogov, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Po ustaljeni sodni praksi sodišče obstoj utemeljenega suma ugotavlja tudi v primeru podaljšanja pripora in v zvezi s tem v sklepu navede določne razloge. Tako teorija kot sodna praksa sta dokazni standard utemeljenega suma opredelila s temeljnimi merili in sicer z njegovo predhodnostjo, konkretnostjo, izrazljivostjo in specifičnostjo. Pri tem je treba poudariti, da gre pri utemeljenem sumu za določeno stopnjo verjetnosti, da je konkretna oseba storila kaznivo dejanje, ne pa za prepričanje oziroma gotovost, ki se zahteva za obsodilno sodbo.

Obstoj utemeljenega suma, kot je razvidno iz obrazložitve pravnomočnega sklepa, je sodišče oprlo na zbrane podatke in dokaze, ki jih je določno navedlo in tudi povzelo njihovo vsebino. Pri presoji danosti utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, je upoštevalo okoliščine, ki izhajajo tudi iz uradnega zaznamka o prijetju osumljenca kaznivega dejanja velike tatvine policistov M.B. in R.G. in sicer, da je iz osebnega avtomobila izstopil najprej O.M., nato pa še dva moška, od katerih je policist M.B. prepoznal obd. J.S. na podlagi prejšnjih postopkov. Iz kazenske ovadbe je razvidno, da je policija zoper obd. J.S. razpisala ukrep prijetja s privedbo, kar so policisti tudi udejanjili dne 29.11.2005.

Glede na navedeno in ob upoštevanju vseh ostalih ugotovljenih okoliščin ter dejstev, povezanih s kaznivim dejanjem velike tatvine, je sodišče imelo dovolj podlage za sklepanje, da je tudi pri obd. S. podan utemeljen sum, da je kot sostorilec bil udeležen pri njegovi izvršitvi. Zato ni mogoče pritrditi zahtevi, ki po eni strani nakazuje, da izpodbijani pravnomočni sklep nima razlogov o utemeljenem sumu, po drugi strani pa, da utemeljen sum ni konkretiziran oziroma ugotovljen z določno izraženimi argumenti, da je sodišče storilo zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka. V obsegu, v katerem zahteva navaja okoliščine, ki po njeni oceni kažejo na to, da policist B. ni mogel prepoznati obdolženca, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obd. J.S. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 89/2002
• VSRS Sodba XI Ips 50499/2014-245
• VSRS Sodba XI Ips 49475/2015-362