Sodba I Ips 380/2005

Jedro

Motivi za storitev kaznivih dejanj zoper premoženja so praviloma enaki motivu, ki vodi storilce kaznivega dejanja prepovedanega prometa z mamili, namreč koristoljubnost. Zato je zmotna trditev, da sodišče za utemeljitev ponovitvene nevarnosti ne bi smelo upoštevati prejšnjih obsodb in tekočih kazenskih postopkov, ker da gre za povsem drugačna kazniva dejanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega K.V. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sklepoma je bil zoper obd. K.V., ki je v preiskavi zaradi kaznivega dejanje neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ, odrejen pripor zaradi ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Postavljeni zagovornik tega obdolženca je zoper sklepa vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Trdi, da je sklep preiskovalne sodnice nerazumljiv, ker iz izreka ni razvidno, iz kakšnega razloga je bil zoper obdolženca odrejen pripor, kar naj bi bila kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Izpodbija pa tudi obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, ker ga obremenjuje le oškodovanka in njena starša, oškodovanka pa je odvisna od mamil in hoče zaščititi dejanske dobavitelje heroina. Njena neverodostojnost bi se pokazala, če bi bila zaslišana, zato je pripor preuranjeno odrejen. Nevarnost, da bi obdolženec na prostosti ponovno dajala mamila v promet, je sodišče utemeljilo z okoliščino, da je bil zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje že obsojen in je v teku več kazenskih postopkov. Ta okoliščina pa ne more biti priporni razlog za nevarnost ponovitve popolnoma drugačnega kaznivega dejanja. Predlaga, da se izpodbijana sklepa razveljavita in se pripor odpravi ali pa se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Vrhovna državna tožilka predlaga, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne. V sklepu je navedeno, da se pripor odreja na podlagi 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 20. člena Ustave, zato ne drži trditev v zahtevi, da iz sklepa ni vidno, iz katerega pripornega razloga je bil ta odrejen. Sklep upravičeno utemeljuje priporni razlog z okoliščinami, da je bil obdolženec zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje že večkrat obsojen in je v več kazenskih postopkih ter s tem, da je heroin prodajal mladoletni odvisnici od mamil.

Zahteva zagovornika obd. K.V. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 4., 1. in 2. odstavka 420. člena ZKP se lahko zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora vloži zahteva za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, medtem ko se je zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more vložiti.

Zahteva določno uveljavlja le kršitev določbe ZKP, ki naj bi predpisovala, da mora biti v izreku sklepa o odreditvi pripora naveden priporni razlog. Vsebina sklepa o odreditvi pripora je določena v 2. odstavku 202. člena ZKP, da mora obsegati osebne podatke tistega, ki mu je odvzeta prostost, kaznivo dejanja, ki ga je obdolžen, zakonski razlog za pripor, pouk o pravici do pritožbe in obrazložitev odločilnih dejstev, ki so narekovala odreditev pripora. Pregled izpodbijanega sklepa preiskovalne sodnice pokaže, da sklep vsebuje vse predpisane sestavine, navedba zakonitega pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP je celo v prvi vrsti besedila sklepa, v obrazložitvi v zadnjem odstavku na 4. strani ter v 1. in 2. odstavku na 5. strani pa so navedene okoliščine, ki so narekovale odreditev pripora zaradi ponovitvene nevarnosti. Zatrjevana kršitev 2. odstavka 202. člena ZKP, ki naj bi pomenila bistveno kršitev postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, torej ni podana.

Trditev, da sodišče za utemeljitev ponovitvene nevarnosti ne bi smelo upoštevati prejšnjih obsodb in tekočih kazenskih postopkov, ker gre za povsem drugačna kazniva dejanja, je zmotna. Motivi za storitev kaznivih dejanj zoper premoženja so praviloma enaki motivu, ki vodi storilce kaznivega dejanja prepovedanega prometa z mamili, namreč koristoljubnost. Iz izpiska iz kazenske evidence izhaja, da je bil obd. K.V. do marca 2003 že devetkrat obsojen zaradi raznih kaznivih dejanj, največkrat tatvin in velikih tatvin, kar kaže tudi na njegovo odločenost, da si s kaznivimi dejanji pridobiva sredstva za preživljanje in druge potrebe, po podatkih v spisu tudi za nakup mamil. Takšna trdovratnost pri izvrševanju kaznivih dejanj in neuspešnost izrečenih sankcij na prevzgojo obdolženca pa je tudi okoliščina, ki je upoštevna pri presoji, ali bo obdolženec na prostosti poskušal pridobivati sredstva ponovno s preprodajo mamil. Izpodbijani sklep je prejšnje obsodbe obdolženca povezal z okoliščino, da je obdolženec odvisnik od mamil in nezaposlen, kar logično pomeni, da je s prodajo heroina pridobival sredstva tudi za lastno oskrbo z mamili, kar dodatno kaže na nevarnost, da bi tako ravnal tudi v prihodnje.

Trditev v zahtevi, da je sodišče zmotno ugotovilo obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar pa se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati.

Ker zahteva zagovornika obd. K.V. ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 104/2003
• VSRS Sodba XI Ips 13405/2018
• Sodba I Ips 258/2000