Sodba I Ips 371/2003

Jedro

S tem ko je obsojenka uporabila listino - odrezek položnic za stanovanjske stroške-, ki je ni podpisala oseba, pooblaščena za tak podpis (poštni ali bančni uslužbenec), je uporabila krivo listino in s tem storila kaznivo dejanje ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene V.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98 a v zvezi s 4. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojeno oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo V.Š. za krivo storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odstavku 265. člena KZ. Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen štiri mesece zapora in preizkusno dobo dve leti. Odločilo je tudi, da mora oškodovancu plačati premoženjskopravni zahtevek v znesku 40.837,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.2000 dalje do plačila, plačila vseh stroškov kazenskega postopka pa jo je na podlagi 4. odstavka 95. člena ZKP oprostilo. Pritožbo zagovornika obdolženke je višje sodišče s sodbo z dne 28.8.2003 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obdolženki je naložilo tudi plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo (sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča) je vložil zagovornik obsojenke dne 6.10.2003 zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona (370. člen ZKP tč. 1 v zvezi s členom 372/1 tč. 1 in 4 ZKP), zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (2. odstavek 371. člena ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodno odločbo spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe, podrejeno pa, da obe odločbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec A.F. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Višje sodišče v Ljubljani in pred tem okrajno sodišče sta pravilno ocenili, da dodatno dopisovanje izdajatelja položnice M., Stanovanjske storitve, pomeni takšno spreminjanje vsebine, ki ga je vsekakor mogoče šteti kot predrugačenje. Ker je obsojenka s tem odrezkom dokazovala izvršeno plačilo, zato da je najemodajalec ne bi več terjal za stroške, ki jih je moral potem plačati sam, ne more biti dvoma, kakšno pravno razmerje naj bi dokazoval odrezek in katero pravno razmerje je imela obsojenka v svojem naklepu. Če pa sicer odvetnik v svoji zahtevi posredno trdi, da naj bi šlo za intelektualni in ne materialni falsifikat, potem je treba takim trditvam pritrditi le v delu, da listina (odrezek) ne izhaja od izdajatelja, ki je v listini označen kot izdajatelj potrdila, da sta bila zneska plačana. Vendar ker so v opisu v zadostni meri upoštevani tudi elementi, ki bi morda vzbujali pomisleke, da gre za krivo listino z navedbo, da je neupravičeno podpisana odgovorna oseba M. - Stanovanjske storitve, zahteva tudi po tej plati ne more biti uspešna.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev določb kazenskega zakona vidi zagovornik v tem, da odrezka dveh položnic, izpolnjenih kot sta bila, nista listini, saj nimata nikakršne vrednosti za pravno razmerje, če pa že imata, pa lahko govorimo le o krivi listini, ki nedvomno ne izvira od izdajatelja, to je omenjene pravne osebe.

Po 7. odstavku 126. člena KZ je listina vsako pisanje, nosilec podatkov ali drug predmet, primeren in namenjen za dokaz kakšnega dejstva, ki ima vrednost za pravna razmerja. Namenjena je torej dokazovanju, pri čemer je dokazna vrednost odvisna od vsebine konkretne listine (materialne dokazna moč) in od pristnosti listine (formalna dokazna moč). Če je listina ponarejena (predrugačena ali kriva listina), bo kaznivo dejanje podano le takrat, ko bo listina spravljena v promet, v katerem pride do izraza njena pravna pomembnost, kot to ugotavlja že pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi. V konkretni kazenski zadevi je obsojenka vrgla v poštni nabiralnik oškodovanca (najemodajalca stanovanja) odrezka dveh položnic za stroške stanovanja na V. v L. podjetja M. - Stanovanjske storitve za mesec april in maj 2000, na katerih je bil neupravičeno vpisan znesek provizij in podpis odgovorne osebe. Gre torej za listini, s katerimi je obsojenka oškodovancu dokazovala, da je plačala stroške stanovanja, v katerem je bivala, in to zato, da je najemodajalec ne bi več terjal za stroške, ker bi jih potem moral plačati sam, oziroma je listina dokazovala obstoj določenega (neresničnega) dejstva, v konkretnem primeru pomembnega v razmerju obsojenka - oškodovanec. Dokumenta sta torej izkazovala lažno vsebino, hkrati pa tudi nista bila pristna, saj nista izhajala od upravičenega izdajatelja. Pritrditi je tako stališču zagovornika, da je s tem, ko je obsojenka uporabila listino, ki ni bila podpisana od osebe, ki je pooblaščena za tak podpis (poštni ali bančni uslužbenec) uporabila krivo listino, vendar pa navedeno ne vpliva na zakonitost sodbe, saj je bil na ugotovljeno dejansko stanje uporabljen pravilen materialni kazenski zakon, oziroma je dejanje, ki ga je storila obsojenka, pravilno pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ.

S tem ko zagovornik na podlagi lastne (drugačne) dokazne presoje izraža nestrinjanje z zaključki sodišča, ker to ni uporabilo instituta dejanja majhnega pomena (14. člen KZ), pa ne uveljavlja kršitve določb kazenskega zakona ali določb ZKP, temveč le razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, torej razlog, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati. Isto velja tudi glede zagovornikove trditve, da ni bilo dokazano, da je ravno obsojenka vrgla oba odrezka oškodovancu v nabiralnik. Sodišče je namreč o tem zavzelo stališče, s katerim pa se zagovornik očitno ne strinja.

Kršitev določbe iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP naj bi bila podana v tem, da je izrek nerazumljiv, saj se obsojenki očita, da je obe listini "postavila" v oškodovančev poštni nabiralnik. Res je sicer, da bi bila ustreznejša uporaba glagola "vrgla", vendar pa je iz celotnega izreka jasno razvidno, kakšno je bilo njeno ravnanje, s katerim je izpolnila vse zakonske znake očitanega ji kaznivega dejanja.

Iz izpodbijane odločbe pa je tudi jasno razvidno, na katere dokaze je sodišče oprlo sodno odločbo in torej ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki je sicer zagovornik v zahtevi ne opredeli konkretneje.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da v izpodbijani pravnomočni sodni odločbi niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve določb kazenskega ali procesnega zakona, zahteva pa je deloma vložena tudi zaradi zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih ZKP. Obsojenka je namreč brez zaposlitve, pri tem pa mora preživljati tri otroke.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 23/98
• Sodba I Ips 16/98
• Sodba I Ips 202/2000