Sodba I Ips 385/2005

Jedro

Če se zagovornik ne strinja z zaključki sodišča glede obstoja utemeljenega suma kot predpogoja za odreditev pripora iz kateregakoli pripornega razloga, s tem uveljavlja razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika osumljenega T.D. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenima sklepoma je bil zoper osumljenega T.D. pravnomočno odrejen pripor iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Osumljencu je bila odvzeta prostost dne 10.11.2005.

Dne 24.11.2005 je zoper to pravnomočno odločbo vložil zagovornik osumljenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Kot izhaja iz vsebine njegove vloge, predlaga odpravo pripora.

Vrhovna državna tožilka A.M., spec., v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Vložnik zahteve sicer uveljavlja bistvene kršitve določb ZKP, vendar pa argumenti, ki jih navaja, predstavljajo le njegovo drugačno presojo dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik sicer uvodoma v zahtevi sodišču pritrjuje, da je podan utemeljen sum, da je osumljeni D. storil kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksplozivnih snovi po členu 310/2 in 1 KZ, vendar pa z nadaljnjimi navedbami, ko navaja, da so osumljenca neznane osebe izkoristile kot kurirja za prevoz nevarnih eksplozivnih snovi, očitno dvomi v obstoj utemeljenega suma. Te navedbe pa niso utemeljene, saj je utemeljen sum kot predpogoj za odreditev pripora iz kateregakoli pripornega razloga podan in ga je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora tudi obširno obrazložilo. Kolikor pa se zagovornik z zaključki sodišča ne strinja, pa uveljavlja le razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej razlog, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti, kot na to upravičeno opozarja že vrhovna državna tožilka, s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Isto velja tudi za v zahtevi izražene dvome v obstoj pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti. Sodišče je namreč oba priporna razloga ugotovilo in svoje zaključke obrazložilo. Ne drži tudi trditev zagovornika, češ da je bil pripor iz pripornega razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP zoper osumljenca odrejen le zaradi tega, ker je ta tuj državljan, saj je sodišče poleg navedenega upoštevalo predvsem težo obravnavanih kaznivih dejanj z visoko zagroženo kaznijo kot tisto okoliščino, ki ob dejstvu, da je tuj državljan, upravičuje bojazen, da bi, kolikor bi bil spuščen na prostost, pobegnil in se s tem izognil nadaljnjemu poteku kazenskega postopka. Sodišče pa je tudi obširno obrazložilo okoliščine, iz katerih je moč sklepati o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti in iz katerih izhaja, da je pripor neogibno potreben za zagotovitev varnosti ljudi (teža kaznivega dejanja, način storitve in osebne lastnosti osumljenca). Zatrjevanja zagovornika v zahtevi, da osumljenec ni vedel, da se pod stropom avtomobila skriva eksploziv, pa ne pomenijo očitka kršitve določb ZKP, temveč le uveljavljanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da je zahteva za varstvo zakonitosti podana le iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je v skladu s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 170/96
• Sodba I Ips 112/98
• Sodba I Ips 158/99