Sodba I Ips 39/2004

Jedro

Pri presoji, ali so podani pogoji za revizijo po ZPKri, ni mogoče izhajati iz sedanje ustavne in zakonske ureditve pravice do ugovora vesti, marveč iz ureditve tega vprašanja v času storitve dejanja in ocene, ali je bila ta taka, da je mogoče trditi, da izpodbijana sodba temelji na zakonu, ki je bil zaradi političnih, razrednih ali ideoloških razlogov zlorabljen oziroma uporabljen v nasprotju z načeli in pravili pravne države.

Dejstvo, da je bil obsojenec pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja po 1. odstavku 214. člena KZJ, ker se ni odzval vpoklicu v vojsko zaradi verskega prepričanja, ne pomeni, da je bil kazenski zakon uporabljen v nasprotju z načeli in pravili pravne države.

Določba 1. odstavka 34. člena Zakona o vojaških kaznivih dejanjih (Uradni list FLRJ, št. 107) je bila diskriminatorna do tistih vojaških oseb, ki so se izmikale vojaški službi zaradi verskega ali kakšnega drugega osebnega prepričanja.

Pravica do ugovora vesti ni zagotovljena z določbo 9. člena EKČP.

Ker se pogoji za pridobitev statusa političnega zapornika ne prekrivajo v celoti s pogoji za vložitev revizije zoper kazensko obsodilno sodbo, zgolj zaradi dejstva, da je bil obsojencu s sklepom Komisije za izvajanje ZPKri tudi v zvezi s pravnomočno sodbo, izpodbijano z zahtevo za revizijo, priznan status političnega zapornika, ni mogoče sklepati, da je obsojenčeva zahteva za revizijo utemeljena.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega D.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 11.4.2003 zavrnilo zahtevo zagovornice obsojenega D.Š. na revizijo pravnomočne sodbe Vojaškega sodišča v Ljubljani z dne 31.10.1980, v zvezi s sodbo Vrhovnega Vojaškega sodišča v Beogradu z dne 26.12.1980, s katero je bil obsojenec zaradi kaznivega dejanja neodzivanja vabilu in izogibanja vojaški službi po 1. odstavku 214. člena KZJ obsojen na kazen enajst mesecev zapora. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčeve zagovornice kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka, določene kot povprečnino v znesku 50.000,00 SIT.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitve 17. člena ZKP, ki da je vplivala na zakonitost sodbe, torej iz razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in na podlagi 1. odstavka 426. člena ZKP sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne (sodišču prve stopnje) v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo navaja, da je zahteva obsojenčeve zagovornice za varstvo zakonitosti utemeljena. Poudarja, da je iz podatkov spisa razvidno, da je bil obsojenec trikrat obsojen zaradi kaznivega dejanja nepokorščine pri vpoklicu v vojaško službo in izmikanja vojaški službi po 214. členu KZJ, da mu je bila zaradi tega šestkrat odvzeta prostost, skupno pa je bil obsojen na štiri leta in enajst mesecev zapora. Glede na navedene okoliščine je razvidno, da je bila obsojencu, ki je služenje vojaškega roka odklonil zaradi verskega prepričanja, kršena pravica do izpovedovanja vere v javnem in zasebnem življenju in da je bil ravno zaradi tega šikaniran in zaprt. Sodišči prve in druge stopnje pa se do navedenih okoliščin nista opredelili, prav tako tudi ne do dejstva, da je bil obsojencu zaradi več obsodb kot posledicah njegove odklonitve služenja vojaškega roka zaradi verskega prepričanja priznan status političnega zapornika (odločba Komisije za popravo krivic z dne 18.4.2004).

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornica obsojenega D.Š. v zahtevi navaja, da je napačno stališče pravnomočne sodbe, da 214. člen KZJ, po katerem je bil D.Š. obsojen, ni zaobjet v 3. členu Zakona o popravi krivic (ZPKri). Pri tem opozarja, da se zakonodajalec sicer direktno ne sklicuje na omenjeno določbo, vendar pa uporabljena besedica "zlasti". To po vložničinem videnju kaže, da so navedene določbe naštete zgolj primeroma in da je šteti za političnega zapornika tudi tistega, ki mu je bila odvzeta prostost na podlagi določb, ki niso naštete v 3. členu ZPKri, če gre po merilih, vsebovanih v tej določbi za političnega zapornika. Poudarja, da zakonodajalec ni mogel navesti 214. člena KZJ iz razloga, ker ta ni določal kaznivosti samo za izmikanje vojaški službi zaradi ugovora vesti, ampak je uporabljal splošni izraz "opravičeni razlogi", ki je lahko vseboval več različnih načinov in oblik nepokorščine, med drugim tudi take, ki z ugovorom vesti niso imeli prav nobene zveze.

Po določbi 1. odstavka 22. člena ZPKri se sme zahteva za revizijo vložiti zoper sodbe, izdane v času od 15.5.1945 do 2.7.1990 na ozemlju Republike Slovenije, če:

1) sodba temelji na uporabi kazenske zakonodaje iz 3. člena tega zakona in 2) sodba temelji na uporabi katerekoli druge kazenske zakonodaje, če je bil kazenski materialni zakon zaradi političnih, razrednih ali ideoloških razlogov zlorabljen oziroma uporabljen v nasprotju z načeli in pravili pravne države.

Vrhovno sodišče je že v sodbi z dne 11.12.2003, opr. št. I Ips 307/2003, s katero je zavrnilo zahtevo obsojenčeve zagovornice za varstvo zakonitosti in v odločbah, ki so tej sledile, zavzelo stališče, da pri presoji, ali so podani pogoji za revizijo, ni mogoče izhajati iz sedanje ustavne in zakonske ureditve pravice do ugovora vesti, marveč iz ureditve tega vprašanja v času storitve dejanja in ocene, ali je bila ta taka, da je mogoče trditi, da izpodbijana sodba temelji na zakonu, ki je bil zaradi političnih, razrednih ali ideoloških razlogov zlorabljen oziroma uporabljen v nasprotju z načeli in pravili pravne države.

Vložnici je treba pritrditi, da so v določbi 3. člena ZPKri kazniva dejanja glede na uporabljeno besedico "zlasti" našteta primeroma, ne pa taksativno. Po 1. točki 1. odstavka 22. člena ZPKri zakon našteva konkretna kazniva dejanja in vzpostavlja domnevo (presumptio iuris et de iure), da gre v teh primerih za navedeno nedopustno uporabo zakona. V kazenskem pravu je dovoljena samo analogija intra legem. To v konkretnem primeru pomeni, da je podlaga za revizijo podana tudi takrat, ko so bile prekršene določbe kazenskega materialnega zakona, ki niso naštete v 3. členu ZPKri, če so bile te na podlagi meril, vsebovanih v navedeni določbi (zaradi političnih, razrednih ali ideoloških razlogov), zlorabljene oziroma uporabljene v nasprotju z načeli in pravili pravne države.

Nobenega dvoma ne more biti, da je bila določba 1. odstavka 34. člena Zakona o vojaških kaznivih dejanjih (Uradni list FLRJ, št. 107) diskriminatorna do tistih vojaških oseb, ki so se izmikale vojaški službi zaradi verskega ali kakšnega drugega osebnega prepričanja. Na ta način je zakonodajalec take vojaške osebe za razliko od ostalih, ki so se izmikale vojaški službi, neupravičeno obravnaval različno in s pravnega vidika nedopustno neenako.

V 1. odstavku 214. člena KZJ pa takega diskriminatornega obravnavanja ni bilo, saj so bile kaznive vojaške osebe, ki brez opravičenega razloga ne pridejo ob določenem času na nabor, k sporočitvi vojnega razporeda ali sprejemu orožja, na odslužitev vojaškega roka, vojaške vaje ali na kakšno drugo vojaško službo, čeprav so bile vpoklicane z osebnim ali splošnim vpoklicem. Po Ustavi SFRJ (153., 154., 172., 174. in 241. člen), ki je veljala v času storitve dejanja, je bila obramba države nedotakljiva in neodtujljiva pravica, hkrati pa tudi najvišja dolžnost in čast vsakega občana, pri čemer je veljalo načelo splošne vojaške obveznosti. Pravica do sklicevanja na ugovor vesti ni bila priznana. Obsojenec ni bil deprivilegiran ali celo diskriminiran v odnosu na ostale državljane, saj je redno služenje vojaškega roka veljalo za vse obveznike, ne glede na njihovo politično, razredno, ideološko ali kakšno drugo prepričanost. Določba 1. odstavka 214. člena KZJ je inkriminirala tistega, ki je prekršil svoje dolžnosti v zvezi s splošno vojaško obveznostjo, določeno v 241. členu Ustave SFRJ. Zato je pravilno stališče v izpodbijani pravnomočni sodbi, da navedena inkriminacija ni bila usmerjena proti pripadnikom določenih družbenih skupin, pač pa da je šlo za splošno kazenskopravno varstvo obrambe države.

Zakonodajalec mora pri vsaki inkriminaciji za kazenski zakonik pretehtati, če vsebovana prepoved ali zapoved ne pomeni kršitve kakšne človekove pravice in svoboščine. Če je tako, mora potem pretehtati tudi, ob katerih pogojih in zagotovilih je takšen poseg v demokratični državi nujen zaradi državne varnosti, javne varnosti, zaradi preprečevanja kriminalitete, zaradi javnega zdravja ali zaradi varstva pravic ali svoboščin drugih ljudi. Določbo 214. člena KZJ je tudi v primerih, kot je obravnavani, takratni zakonodajalec zaradi obrambe države dopustil poseg v pravico do svobode vesti. Taki ureditvi ni mogoče očitati, da je v nasprotju z načelom legitimnosti in omejenosti represije, ki je zavezovala tudi takratno zakonodajo. Enako velja tudi za kazensko sankcijo, ki je v zakonodajalčevi domeni, za katero ni mogoče trditi, da je v tolikšni meri nesorazmerna, da bi to že samo na sebi kazalo, da gre za kazenski zakon, ki je v nasprotju z načeli in pravili pravne države. Zato ni mogoče pritrditi zahtevi, da dejstvo, da je bil obsojeni D.Š. pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja po 1. odstavku 214. člena KZJ, ker se ni odzval vpoklicu v vojsko zaradi verskega prepričanja, pomeni, da je bil kazenski zakon uporabljen v nasprotju z načeli in pravili pravne države.

Vložnica navaja, da je očitno, da so bili tudi snovalci Ustave Republike Slovenije (Ustave) prepričani, da je ureditev naborništva, kot jo je poznala prejšnja država, krivična, saj so v 41. člen vnesli določilo o svobodi vesti, v 46. člen pa celo izrecno pravico do ugovora vesti, kar upošteva tudi veljavni Zakon o vojaški dolžnosti. Poudarja, da je Ustava tista, ki v prvi vrsti določa temeljne standarde človekovih pravic za državljane Republike Slovenije, zato njene določbe ne morejo biti brez pomena za primer obsojenega D.Š.

Po 1. odstavku 123. člena Ustave, ki ureja dolžnost sodelovanja pri obrambi države, je obramba države za državljane obvezna v mejah in na način, ki ga določa zakon. V 2. odstavku iste ustavne določbe pa je državljanom, ki zaradi svojih religioznih, filozofskih in humanitarnih nazorov niso pripravljeni sodelovati pri opravljanju vojaške obveznosti, treba omogočiti, da sodelujejo pri obrambi države na drug način. Glede na določbe Zakona o obrambi (ZObr) tudi v Republiki Sloveniji veljavna pravna ureditev ne odvezuje državljanov od sodelovanja pri obrambi države. Določba 38. člena Zakona o vojaški dolžnosti (ZVojD) omogoča le, da oseba, ki uveljavlja ugovor vesti, vojaški rok služi ali opravi civilno službo kot nadomestilo vojaškemu roku. Sodelovanje pri obrambi države je splošno in ga nihče, ki je za obrambo sposoben, ne more biti oproščen, tudi če uveljavlja ugovor vesti. Da je tako, je razvidno tudi iz določbe 5. odstavka 46. člena ZVojD, ki predpisuje, da se državljan, ki je odklonil opravljanje civilne službe ali služenje vojaškega roka brez orožja ali se tem očitno izmika, obravnava kot vojaški obveznik, ki odklanja ali se izmika služenju vojaškega roka. V teh okvirih stori kaznivo dejanje skrivanja pred obrambnimi obveznostmi po 2. odstavku 363. člena Kazenskega zakonika tisti, ki se ne odzove pozivu na služenje vojaškega roka ali na vojaško vajo.

Vložnica z zahtevo izpodbija prvo sodbo, s katero je bil D.Š. obsojen za navedeno kaznivo dejanje, ne pa tudi naslednji obsodbi zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, na kateri se sklicuje le v razlogih, ko utemeljuje, da je bil D.Š. obsojen zaradi svojega verskega prepričanja, ki ga kljub vedenju, da ga bodo zaradi njegovega ravnanja zaprli, ni spremenil. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi pravilno ugotovilo, da obsojeni D.Š. s sodbo, ki jo je izpodbijal z revizijo, ni bil obsojen zaradi svojega verskega prepričanja, ampak zaradi tega, ker je opustil dolžnost, da se odzove vpoklicu v vojaško službo.

Zagovornica obsojenega D.Š. v zahtevi navaja, da se pravo človekovih pravic ves čas razvija in da nekaterih pravic, ki so danes same po sebi umevne, s časom ni bilo. Med take spada tudi pravica do ugovora vesti, ki jo je po stališču vložnice treba ocenjevati s stališča posameznika in konkretne situacije. Ocenjuje, da je pravno stanje, ko nobena od držav podpisnic Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), ko ni zavezana v svoj sistem vnesti institut ugovora vesti, sporno. Poudarja, da je obsojenec želel izpolniti državljansko dolžnost, a ne tako, da bi v nasprotju s svojimi najglobljimi prepričanji postal član organizacije, v kateri te učijo ubijanja.

EKČP v 9. členu omogoča posamezniku, da ravna v skladu s svojo vestjo (vsak ima pravico do svobode misli, vesti in vere), vendar konvencija izrecno ne navaja pravice do ugovora vesti vojaški dolžnosti, zato je ni mogoče šteti kot pravico po tej konvenciji. Takšno stališče je zavzela tudi Evropska komisija za človekove pravice, ki je zavrnila več zahtevkov z obrazložitvijo, da obveznost služenja vojaške dolžnosti samo po sebi ni v nasprotju z 9. členom EKČP. Po stališču komisije ugovor vesti zoper vojaško dolžnost sicer sodi na področje 9. člena, vendar pa pravica do ugovora vesti s to določbo ni zagotovljena. To izhaja iz b) točke 3. odstavka 4. člena EKČP, po katerem pojem prisilnega ali obveznega dela ne vključuje službe, ki jo zahtevajo namesto obveznega služenja vojske v državah, v katerih je ugovor vesti dopusten. Ne glede na nekatera nasprotna stališča (priporočilo Odbora ministrov, sprejeto leta 1987) po mnenju komisije omenjena določba o prisilnem ali obveznem delu ne zahteva od držav članic, da uvedejo nadomestno civilno služenje, kot tudi ne zahteva od njih, da priznajo ugovor vesti ali izvzamejo osebe, ki se na ta ugovor sklicujejo. Ta problematika je v različnih državah članicah Sveta Evrope različno urejena. Le redke so države, ki so pravico do ugovora vesti vojaške dolžnosti, tako kot naša država, vključile v Ustavo, večina je ta vprašanja uredila v zakonih, v nekaterih državah članicah Sveta Evrope pa te pravice sploh ne priznavajo.

Zato je treba pritrditi stališču v izpodbijani pravnomočni sodbi, da dejstvo, da je bil obsojeni D.Š. pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja po 1. odstavku 214. člena KZJ, ker se ni odzval vpoklicu v vojsko zaradi verskega prepričanja, ne pomeni, da je bil kazenski zakon uporabljen v nasprotju z načeli in pravili pravne države.

Uveljavljanih kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in po 17. členu ZKP zagovornica v zahtevi pobliže sploh ni obrazložila, zato utemeljenosti teh navedb sploh ni mogoče preizkusiti.

Vrhovno sodišče je že večkrat zapisalo, da se pogoji za pridobitev statusa političnega zapornika ne prekrivajo v celoti s pogoji za vložitev revizije zoper kazensko obsodilno sodbo, saj gre za vsebinsko različna postopka, z različnimi predpostavkami in posledicami. Zato zgolj iz dejstva, da je bil obsojencu s sklepom Komisije za izvajanje ZPKri z dne 18.4.2000 tudi v zvezi s pravnomočno sodbo, izpodbijano z zahtevo za revizijo, priznan status političnega zapornika, še ni mogoče sklepati, da je obsojenčeva zahteva za revizijo utemeljena.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornica obsojenega D.Š., zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 307/2003
• Sodba I Ips 194/2003
• Sodba I Ips 499/2008