Sodba I Ips 407/2005

Jedro

Ob ostalih ugotovljenih okoliščinah zgolj dejstvo, da obtoženec še ni bil obsojen in ni v drugem kazenskem postopku, nima takšne teže, da bi bil podlaga za odreditev hišnega pripora namesto odreditve pripora.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega G.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

S sklepom Okrožnega sodišča v Kopru z dne 29.11.2005 je bil pripor, ki je bil odrejen zoper obdolženega G.P. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), podaljšan še po vloženi obtožbi. Pripor je bil podaljšan na predlog okrožnega državnega tožilca v Kopru, ki je zoper obdolženega G.P. vložil obtožnico zaradi kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ. Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

Obdolženčev zagovornik je dne 16.12.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeni sklep Višjega sodišča v Kopru. V zahtevi je uveljavil, da je pritožbeno sodišče kršilo določbe ZKP glede odrejanja pripora, ker je namesto konkretne nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj postavilo kot temelj pripora abstraktno nevarnost. V zahtevi je uveljavil, da je promet droge le med ljudmi in je to element očitanega kaznivega dejanja, da obdolženec ni verziran prodajalec mamil, da celo poletje leta 2005 ni uspel prodati nobene količine mamila, da je šlo za prvo prodajo mamila pri obdolžencu, da je šlo le za enega kupca mamila, da obdolženec ni nevaren prodajalec, ki bi imel svoje pomočnike, da posla ni imel organiziranega, da je edini dokaz v spisu zagovor obdolženca, da je šlo za promet mamila na debelo in da obdolženec ni živel v finančni stiski. Poleg tega obdolženec ni bil v nobenem kazenskem postopku in ni bil obsojen za nobeno kaznivo dejanje, zato bi lahko bil na prostosti ali bi bil odrejen hišni pripor, saj je povsem jasno, da je obdolženec pod policijskim nadzorom, v bistvu pa se sploh ni ukvarjal s preprodajo mamil. Obdolženec živi v izvenzakonski skupnosti s partnerko D.G., s katero imata dva mladoletna in nepreskrbljena otroka, poskušal se je prekvalificirati in bi mu bilo na prostosti možno, da se izobražuje naprej. Zagovornik je zato predlagal, da se obdolžencu pripor odpravi ali nadomesti z milejšim ukrepom - hišnim priporom.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. je z dopisom z dne 28.12.2005 odgovoril, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, ker zagovornik izpodbija pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP v postopku za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja prav zmotno ugotovitev dejanskega stanja tako glede okoliščin kaznivega dejanja kot podlage za podaljšanje pripora po vloženi obtožbi. Višje sodišče v Kopru je večino obdolženčevih navedb, ki so bile hkrati vsebovane v pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora, že samo ocenilo. Iz zbranih podatkov je tako napravilo oceno, da ne gre za neizkušenost obdolženca pri poslovanju z mamili, temveč prej za premišljeno in načrtovano ravnanje. Pri tem je obdolženec sam pojasnil, da se je za kaznivo dejanje odločil zaradi finančne stiske, ker ni imel zaposlitve. Ugotovljene okoliščine kažejo, da zgolj dejstvo, da obtoženec še ni bil obsojen in ni v drugem kazenskem postopku, nima takšne teže, ki bi bile podlaga za odreditev hišnega pripora namesto odreditve pripora. Višje sodišče je pri tem podalo oceno o realni nevarnosti, da bi obtoženec na prostosti ponavljal tovrstna kazniva dejanja.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da ni podana nobena kršitev zakona v izpodbijanem sklepu Višjega sodišča v Kopru, zahteva pa je vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 256/2002
• Sodba I Ips 219/2003
• Sodba I Ips 179/2002