Sodba I Ips 45/2005

Jedro

Stranka je prekludirana, če v zakonskem roku ne zahteva izločitve sodnika, pa bi to lahko storila. Zato se v pritožbenem postopku ne more sklicevati na kršitev določbe 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki je podana, če je na glavni obravnavi sodeloval sodnik, ki bi moral biti izločen (1. do 5. točka 39. člena ZKP), razen v primeru, če na kršitev ni mogla opozoriti med glavno obravnavo, ali pa je nanjo opozorila, pa je sodišče ni upoštevalo.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega B.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom, na 150.000 (stopetdesettisoč) SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Piranu je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po členu 217/1 KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora, ki pa se ne bo izrekla, če v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja ter pod posebnim pogojem, da oškodovancu v roku šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe plača znesek 255.487 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.10.1999 dalje do plačila. Obsojencu je sodišče naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka ter plačilo premoženjskopravnega zahtevka oškodovancu. Višje sodišče v Kopru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno, sodbo sodišča prve stopnje pa po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je iz izreka pogojne obsodbe izpustilo iz besedila navedbo v okviru določitve posebnega pogoja "z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.10.1999 dalje do plačila", v nespremenjenih delih pa potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je dne 1.2.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja "v celoti iz vseh razlogov" ter Vrhovnemu sodišču predlagal, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne v nov postopek.

Vrhovna državna tožilka svetnica K.U.K. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) dne 18.3.2005, predlaga zavrnitev zahteve kot neutemeljene.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

I. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:

- da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti;

- da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

II.1. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je sodišče "povsem zamolčalo pritožbo" in tako kršilo pravico do pravnega sredstva. Iz te navedbe ni jasno, katero sodišče naj bi zamolčalo pritožbo oziroma katero pritožbo naj bi zamolčalo. Kolikor se ta navedba nanaša na pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper sodbo sodišča prve stopnje, Vrhovno sodišče ugotavlja, da so te navedbe povsem neutemeljene. Pritožbeno sodišče je namreč pritožbo zagovornika zoper sodbo sodišča prve stopnje obravnavalo in kot neutemeljeno zavrnilo (sodba Višjega sodišča v Kopru), pri tem pa odgovorilo tudi na vse pritožbene navedbe (stran 3 in 4 sodbe).

2. Težišče navajanj v zahtevi za varstvo zakonitosti predstavlja nestrinjanje zagovornika z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi s kaznivim dejanjem sprejeli v izpodbijani pravnomočni sodbi sodišči prve in druge stopnje; zlasti z ugotovitvijo, da je bil prav obsojeni B.P. tisti, ki je na škodo H.B. storil očitano mu kaznivo dejanje goljufije, s tem, ko je dne 18.9.1999 najel sobo v hotelu, koristil hotelske in gostinske usluge vse do 4.10.1999, ko je hotel neopaženo zapustil, ne da bi hotelske usluge plačal, niti jih ni plačal kasneje. Z navedbami, da je očitek, da se je obsojenec v hotelu predstavil kot plačila sposoben gost, čeprav se plačilna sposobnost nikjer ni ugotavljala, da je šlo za zlorabo obsojenčeve osebne izkaznice, ker da obsojenec nikoli ni bil v tem hotelu, da ni bila opravljena nobena prepoznava oseb, zagovornik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja pa ni razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

3. V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik navaja tudi, da je sodišče prve stopnje izvajalo "tajne dokaze, tiste, ki niso navedeni v obtožbi". Pravnomočna sodba da govori o listinski dokumentaciji, ki naj bi potrjevala višino oškodovanosti, ker obsojenec o dokazih ni bil vnaprej natančno seznanjen, mu je bila kršena pravica do obrambe.

Obsojenec je bil že od 2.3.2000, ko mu je bil vročen obtožni predlog, seznanjen, izvedbo katerih dokazov je državni tožilec predlagal sodišču. Na glavni obravnavi dne 25.9.2003 je sodišče v navzočnosti obsojenca v obtožnem predlogu predlagane dokaze tudi izvedlo: v soglasju s strankami (torej skladno z določbo 2. odstavka 340. člena ZKP) je prebralo zapisnik o zaslišanju priče M.P. ter prebralo tudi listine: ovadbo H.B., zapisnik o zasegu predmetov, dopis pravne službe H.B., fotokopije računov gostinskih storitev za gosta P.B., premoženjskopravni zahtevek pooblaščenca oškodovanca in originalne račune za gosta B.P., na navedene dokaze pa oprlo v izpodbijani pravnomočni sodbi svojo dokazno oceno. Tako so neutemeljena nakazovanja v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče izvajalo tajne dokaze, o katerih bi obsojenec ne bil vnaprej natančno seznanjen. Obsojenec je med vročitvijo obtožnega predloga in glavno obravnavo (več kot tri leta) imel dovolj časa, da bi se z vpogledom v spis še pred glavno obravnavo lahko seznanil tudi z listinami v spisu ter mu zato ni bila kršena pravica do obrambe.

4. Zagovornik v zahtevi navaja, da "pritožbeno sodišče nesklepčno zatrjuje, da je sodeča sodnica bila upravičeno seznanjena z izločenimi uradnimi zaznamki, ker iz same izločene vsebine kaj bistvenega ne izhaja in se sprašuje, kako lahko pritožbeno sodišče ve za vsebino izločenih listin, potemtakem sploh niso izločene".

Iz tako nejasnih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti ni moč z gotovostjo izluščiti, kakšno kršitev zakona obsojenčev zagovornik s tem v zahtevi uveljavlja. Kolikor s tem zagovornik nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je na glavni obravnavi sodeloval sodnik, ki bi moral biti izločen, po presoji Vrhovnega sodišča navedena kršitev ni podana.

Vrhovno sodišče je že v večih svojih odločbah (opr. št. I Ips 333/2003, I Ips 295/2003, I Ips 75/2003) sprejelo stališče, da je stranka prekludirana, če v zakonskem roku ne zahteva izločitve sodnika, pa bi to lahko storila. To pomeni, da se v pritožbenem postopku stranka ne more sklicevati na kršitev določbe 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki je podana, če je na glavni obravnavi sodeloval sodnik, ki bi moral biti izločen (1. do 5. točka 39. člena ZKP), razen v primeru, če na kršitev ni mogla opozoriti med glavno obravnavo, ali pa je nanjo opozorila, pa je sodišče ni upoštevalo. V nasprotnem primeru bi kršitev časovnih omejitev, ko stranke smejo zahtevati izločitev sodnika, izgubila svoj pomen. S prekluzijo v pritožbi (384. člen ZKP) kot posledico neaktivnosti ali nepravočasne aktivnosti stranke, Zakon o kazenskem postopku, ob tem, ko stranki zagotavlja učinkovito uveljavljanje ustavne pravice do nepristranskega sodnika, zagotavlja namreč tudi učinkovito izvedbo kazenskega postopka (15. člen ZKP).

Okrajna sodnica, ki je s sklepom z dne 31.1.2001, na podlagi določbe 3. odstavka 386. člena ZKP, iz spisa izločila uradni zaznamek policije o razgovoru z osumljencem, je za tem razpisala in vodila glavno obravnavo dne 25.9.2003, ker je očitno ocenila, da vsebina izločenega dokaza ni takšna, da bi lahko vplivala na njeno izločitev (1. odstavek 40. člena ZKP). Nobena od strank v roku iz 2. odstavka 41. člena ZKP (do konca glavne obravnave) izločitve sodnice iz razlogov po 39. členu ZKP ni zahtevala. Čeprav iz spisa ne izhaja, da bi sklep o izločitvi bil obsojencu vročen, pa je imel obsojenec, ki je bil že od marca 2000 seznanjen, da je zoper njega na Okrajnem sodišču v Piranu vložen obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja po členu 217/1 KZ, možnost z vpogledom v spis seznaniti se z navedenim razlogom in imel tudi možnost uveljaviti ta izločitveni razlog vse do konca glavne obravnave. Tega pa obsojenec ni storil. Šele v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je zagovornik obsojenca z navedbo, da bi sodnik moral biti izločen zaradi seznanitve z uradnimi zaznamki, ki bi morali biti izločeni, uveljavljal pritožbeni razlog iz 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, kar pa je sodišče druge stopnje tudi pri vsebinski presoji uveljavljane kršitve utemeljeno zavrnilo (stran 3 sodbe sodišča druge stopnje).

Ker v tej zadevi vložnik zahteve izločitve sodnice ni zahteval v roku, določenem z zakonom, pa bi to lahko storil, te kršitve logično tudi ne more uveljavljati v zahtevi za varstvo zakonitosti.

III. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

IV. Stroški postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti:

Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati povprečnino kot nastali strošek postopka v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom (člen 98.a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP). Pri odmeri povprečnine je sodišče upoštevalo trajanje in težavnost tega postopka, kakor tudi obsojenčeve premoženjske razmere kot izhajajo iz podatkov spisa.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 230/2004
• Sodba I Ips 329/2003
• Sodba I Ips 101/2004