<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 398/2005

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2005:I.IPS.398.2005
Evidenčna številka:VS22965
Datum odločbe:15.12.2005
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:pripor - begosumnost

Jedro

Kljub temu da je bil obtoženec del časa, ki ga je prebil v tujini, zaprt v Nemčiji zaradi tam storjenih kaznivih dejanj, so podane okoliščine, ki pri obtožencu izkazujejo realno nevarnost, da bi, če bi bil izpuščen na prostost, ponovno pobegnil neznano kam in se tako ponovno poskusil izogniti temu kazenskemu postopku.

Izrek

Zahteva zagovornika obtoženega F.T. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 21.10.2005 zoper obtoženega F.T. iz pripornega razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredilo pripor. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 1.12.2005 pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika zoper sklep izven obravnavanega senata okrožnega sodišča zavrnilo.

Zoper ta pravnomočni sklep je obtoženčev zagovornik dne 2.12.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, odrejeni pripor odpravi ali ga nadomesti z milejšim ukrepom. V zahtevi navaja, da s tem, ko je sodišče ocenilo, da je odreditev pripora zoper obtoženca neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek postopka, je sodišče razširilo zakonsko dikcijo, saj zakon v 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP tega ne navaja; priporni razlog iz 1. točke 1. odstavka 201. člena ZKP ni podan, saj se je obtoženec nahajal v zaporu v Nemčiji, zaradi česar ni mogel prihajati na naslov svojega stalnega bivališča in tudi ne prevzemati sodnih pisanj; samo dejstvo, da obtožencu ni bilo moč vročiti vabila, še ne pomeni, da se obtoženec skriva; iz sklepa niso razvidne subjektivne okoliščine, ki bi nakazovale, da se bo obtoženec skril oziroma izognil kazenskemu postopku, saj obtoženca na Slovenijo vežejo družina, državljanstvo in tudi premoženjske razmere; sodišče bi moralo opraviti priporni narok, da bi se seznanilo s pravimi podatki in bi tako ugotovilo pravo dejansko stanje, da na obtoženčevi strani ni takih okoliščin, ki bi kazale na nevarnost njegovega pobega.

Vrhovni državni tožilec A.P. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije je v odgovoru na zahtevo, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP dne 13.12.2005, predlagal zavrnitev zahteve kot neutemeljene.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

I. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:

- da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega prava, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena;

- da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

II. Pogoji za odreditev pripora so:

1. da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, 2. obstoj katerega od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in 3. da je pripor neogibno potreben za potek postopka ali varnost ljudi.

III.

1. Ustava Republike Slovenije (1. odstavek 20. člena) določa, da se oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, sme pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Glede na navedeno ustavno določbo in določbo Zakona o kazenskem postopku (2. odstavek 202. člena), ki predpisuje vsebino sklepa o odreditvi pripora, Vrhovno sodišče ne more pritrditi navedbam v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče, ki je z izpodbijanim pravnomočnim sklepom o odreditvi pripora ugotovilo, da je ta neogibno potreben za potek tega kazenskega postopka, prekršilo določbe Zakona o kazenskem postopku.

2. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu svoj zaključek glede utemeljenosti suma, da je obtoženec februarja in marca 1998 storil očitana mu kazniva dejanja izsiljevanja in velike tatvine, oprlo na pravnomočno obtožnico. Da bi ne bil podan utemeljen sum kot prvi pogoj za odreditev pripora, zahteva obtoženčevega zagovornika za varstvo zakonitosti niti ne zatrjuje.

3. Priporni razlog begosumnosti iz 1. točke 1. odstavka 201. člena ZKP je podan, če se določena oseba, za katero je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, skriva, če ni mogoče ugotoviti njene istovetnosti ali če so druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi pobegnila.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu z dne 21.10.2005 pravilno ugotovilo, da je glede na to, da se obtoženec kljub izkazanim vabilom glavne obravnave v letu 2003 in 2004 ni udeležil, da je bila odrejena trajna prisilna privedba zoper obtoženca neuspešna, da je obtoženčev brat policiji povedal, da obtoženec na naslovu stalnega bivališča v L. že dalj časa ne živi več, temveč živi v Nemčiji, kjer naj bi prestajal kazen, podan priporni razlog begosumnosti ter da je pripor neogibno potreben zaradi poteka tega kazenskega postopka. Pritožbeno sodišče je v svojem sklepu tem razlogom v celoti pritrdilo in ob ugotovitvi, da je obtoženec takoj po dogodkih, ki so predmet obtožbe, v letu 1998 Slovenijo zapustil in odšel v Nemčijo, kjer se je nahajal vse do 25.11.2005, ko je bil po tiralici prijet na mejnem prehodu B., ko je bil izgnan iz Nemčije, pravilno zaključilo, da so kljub temu, da je bil obtoženec del tega časa zaradi v Nemčiji storjenih kaznivih dejanj tam zaprt, podane okoliščine, ki pri obtožencu izkazujejo realno nevarnost, da bi, kolikor bi bil izpuščen na prostost, ponovno pobegnil neznano kam in se tako poskusil ponovno izogniti temu kazenskemu postopku. Pritožbeno sodišče je v svojem sklepu, s katerim je zavrnilo pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika zoper sklep o odreditvi pripora, odgovorilo tudi na pritožbene navedbe tako glede pripornega razloga, kot glede neogibnosti pripora ter jih utemeljeno zavrnilo (stran 2 in 3 sklepa).

IV. Ker je sodišče pravilno ugotovilo in presodilo v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora vse, kar je pomembno za odreditev pripora, in za svojo odločitev navedlo tudi utemeljene razloge, očitek zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodišče "bistveno kršilo določbe postopka" in "zmotno uporabilo materialno pravo", ni utemeljen. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).


Zveza:

ZKP člen 201, 201/1-1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNTc0OQ==