Sodba I Ips 393/2005

Jedro

Ko senat na podlagi 2. odstavka 207. člena ZKP po preteku dveh mesecev od izdanega sklepa o priporu tudi brez predloga obdolženca oziroma njegovega zagovornika preizkusi, ali so še dani razlogi za pripor, se lahko okoliščine, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zagovornik, s potekom časa pokažejo kot pomembne in lahko vplivajo na odločitev sodišča. Sodišče namreč lahko ocenjuje dejansko stanje, medtem ko Vrhovno sodišče v postopku za varstvo zakonitosti ne more spreminjati ugotovljenega dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega M.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 15.11.2005 po vloženi obtožnici zoper obdolženega M.P. zaradi kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena KZ v zvezi s 2. odstavkom 16. člena KZ odločilo, da se pripor, ki je bil zoper obdolženca odrejen iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 203. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), v zvezi s 1. odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije, po določilu 2. odstavka 272. člena ZKP odpravi. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim sklepom ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je na podlagi 2. odstavka 272. člena ZKP obdolžencu podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije.

Obsojenčev zagovornik je dne 22.11.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeni sklep Višjega sodišča v Mariboru. V zahtevi je uveljavil, da niso jasni razlogi v izpodbijani odločbi glede očitka obsojencu o teži kaznivega dejanja in da ni konkretizirano, kaj so okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno. Ti razlogi so po mnenju zagovornika popolnoma nejasni, kar naj bi predstavljalo razlog po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Nadaljnjo kršitev vidi zagovornik v tem, da se v izpodbijanem sklepu večkrat pojavi izraz "efektivno stanje", ne pa "afektivno". Sodišče druge stopnje naj bi tudi kršilo določbo 17. člena ZKP, v zvezi s 3. točko 1. odstavka 201. člena ZKP, saj ni upoštevalo vseh dejstev oziroma okoliščin, ki so obdolžencu v korist. Tako zagovornik uveljavlja, da je šlo v obravnavani zadevi za družinski krvni delikt, da je obdolženec tudi pod vplivom alkohola mirna in neproblematična oseba ter da je bilo dejanje storjeno v paniki in smrtnem strahu zaradi ravnanja pokojnega sina, tako da gre za silobran in kaznivo dejanje sploh ni podano. Prav tako sodišče druge stopnje ni upoštevalo določbe 192. člena ZKP, saj ni ugotavljalo, da bi lahko pripor nadomestilo tudi z milejšim ukrepom - hišnim priporom. Iz teh razlogov je predlagal, da Vrhovno sodišče odredi prekinitev izvršitve izpodbijanega sklepa, sklep pa spremeni tako, da pripor zoper obdolženca odpravi oziroma izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje Višjemu sodišču v Mariboru.

Vrhovni državni tožilec A.P. je v odgovoru na zahtevo z dne 12.12.2005 predlagal, da se zahteva zavrne. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca je sodišče v izpodbijanem sklepu konkretiziralo okoliščine glede pripornega razloga iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP. Tudi ostale zatrjevane kršitve po mnenju vrhovnega državnega tožilca niso podane.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Ni možno pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da so razlogi v izpodbijanem sklepu nejasni. Sodišče je namreč pojasnilo svoje stališče glede teže kaznivega dejanja ter ocenilo, da kaznivemu dejanju daje večjo težo okoliščina, ki kaže na trdovratnost obdolženca pri storitvi kaznivega dejanja, ker je obdolženec pokojnega A.P. najprej onesposobil z udarci sekire, nato pa ga je še ustrelil v čelo. Poleg tega je konkretiziralo tudi druge osebne okoliščine pri obdolžencu, da je namreč dolgoletni uživalec alkohola, pod vplivom katerega je bil tudi v času storitve očitanega kaznivega dejanja, kar po mnenju sodišča kaže na osebnost obdolženca in potrjuje realno nevarnost, da bi na prostosti kazniva dejanja ponavljal.

V zahtevi za varstvo zakonitosti je glede uveljavitve splošne določbe iz 17. člena ZKP po vsebini uveljavljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v izpodbijanem sklepu. Sodišče druge stopnje je namreč presodilo, kakšno je dejansko stanje glede teže kaznivega dejanja, posebnih okoliščin in ponovitvene nevarnosti. Iz zahteve izhaja, da naj bi to predstavljalo zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Poleg tega je v zahtevi uveljavljen tudi razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja glede samega kaznivega dejanja in postavljena trditev, da je bilo dejanje storjeno v silobranu. Po vsebini torej predstavljajo vse navedene trditve v zahtevi uveljavitev zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa v postopku za varstvo zakonitosti glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče uveljaviti.

Kršitev zakona tudi ne predstavlja pisna pomota v izpodbijanem sklepu ("efektivno" namesto "afektivno").

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje obsojenčev zagovornik, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo zavrnilo.

Ob zavrnitvi zahteve pa je potrebno dodati, da je senat dolžan po preteku dveh mesecev od izdanega sklepa o priporu preizkusiti, ali so še dani razlogi za pripor. To stori glede na določbo 2. odstavka 207. člena tudi v primeru, da ni takšnega predloga obdolženca oziroma njegovega zagovornika. Ob takšnem preizkusu se seveda lahko okoliščine, ki jih v zahtevi uveljavlja zagovornik s potekom časa pokažejo kot pomembne in lahko vplivajo na odločitev sodišča, saj sodišče lahko ocenjuje dejansko stanje, medtem ko Vrhovno sodišče v postopku za varstvo zakonitosti ne more spreminjati ugotovljenega dejanskega stanja.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 388/2004
• Sodba I Ips 389/2004
• Sodba I Ips 387/2004