Sodba I Ips 368/2005

Jedro

Obdolženčeva pojasnila, zakaj ni izpolnil svojih obveznosti do oškodovanca, s čimer smiselno zanika storitev kaznivega dejanja, pomenijo izpodbijanje dejanskega stanja, zaradi katerega po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti.

Izrek

Zahteva obdolženega A.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom zoper obdolženega A.K., ki je utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po 1. odstavku 234.a člena KZ, odredila pripor iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obdolženčeve zagovornice zoper navedeni sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

Obdolženi A.K. je dne 15.11.2005 zoper navedeni pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi "kratenja ustavno zagotovljene državljanske pravice in ker pripor ni neobhodno potreben za zagotavljanje varnosti ljudi in njihovega premoženja ter predlagal "ugodnejšo rešitev kot je pripor".

Na zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožilec A.K. (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagal, naj jo Vrhovno sodišče zavrne, ker je neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve navaja, da je "ovadba enostransko dejanje", saj računov za nabavljene televizijske aparate ni poravnal zato, ker se s prodajalcem niso mogli dogovoriti glede obračuna poslovne škode, nastale z dobavo slabšega televizorja v prejšnjem letu. Te kot tudi vse ostale obveznosti, ki jih nikoli ni zanikal, bi lahko poravnal, če bi bil na prostosti. V nadaljevanju zahteve obdolženec obširno pojasnjuje delovanje svoje firme, njene poslovne dosežke in težave, s katerimi se sooča, omenja pa tudi svoje družinske obveznosti do dveh otrok. Poudarja, da mu pripor preprečuje dokončanje nekaterih začetih del.

Obdolženčeva pojasnila, zakaj ni izpolnil svojih obveznosti do oškodovanca, s čimer smiselno zanika storitev kaznivega dejanja po 1. odstavku 234.a člena KZ, katerega je utemeljeno osumljen, po vsebini pomenijo izpodbijanje dejanskega stanja. Po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti, ki je namenjena odpravi kršitev zakona, ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato teh navedb Vrhovno sodišče ni moglo upoštevati.

Tudi v preostalem delu zahteve obdolženec v zvezi z odreditvijo pripora ne zatrjuje nobene konkretne kršitve zakona, te pa ne izhajajo niti iz obrazložitve zahteve. Iz njene vsebine je mogoče zgolj razbrati, da se obdolženec na splošno ne strinja z odreditvijo pripora, kateremu verjetno sledi stečaj njegovega podjetja, in še posebej z očitkom ponovitvene nevarnosti, saj je z že izvršenimi deli in deli, ki potekajo, dokazal, da "delajo in se trudijo". Zavrača pa tudi ugotovitev izpodbijanega sklepa, da pripora ni mogoče nadomestiti s kakšnim milejšim ukrepom in poudarja, da ima stalno prebivališče ter da "zaradi otrok in posla niti ne pomisli na begosumnost".

Pravnomočni sklep pravilno in obrazloženo ugotavlja, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za pripor: utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje po 1. odstavku 234.a člena KZ, priporni razlog begosumnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP ter neogibnost pripora za varnost ljudi. Sodišče prve stopnje je izčrpno in pripričljivo obrazložilo priporni razlog begosumnosti in pri tem navedlo konkretne in specifične okoliščine tako v zvezi s kaznivim dejanjem, kot tudi z osebnostjo obdolženca, ki utemeljujejo realno nevarnost, da bi obdolženec na prostosti ponavljal določena kazniva dejanja. Vložnikovo sklicevanje na njegove dosedanje poslovne rezultate te ocene ne morejo ovreči. Iz obrazložitve pravnomočnega sklepa tudi določno izhaja, da ugotovljene konkretne okoliščine kažejo, da je pripor neogibno potreben tudi za varnost ljudi. S tem sta nižji sodišči izrazili svoje stališče, da z nobenim od milejših omejevalnih ukrepov obdolžencu ne bi bilo mogoče preprečiti ponavljanja kaznivih dejanj. Okoliščine, ki jih s tem v zvezi omenja vložnik zahteve, so za presojo tega zakonskega pogoja za pripor pravno nepomembne.

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 104/99
• Sodba I Ips 293/99
• Sodba I Ips 177/99