<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 49/2004

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2005:I.IPS.49.2004
Evidenčna številka:VS22909
Datum odločbe:15.09.2005
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:priče - zaslišanje obremenilnih prič - načelo neposrednosti - načelo kontradiktornosti - zagovornik - pravice zagovornika - kazniva dejanja zoper človekovo zdravje - neupravičena proizvodnja in promet z mamili - heroin

Jedro

Posredna izvedba dokaza (npr. branje zapisnika o izpovedbi priče) ne sme poseči v obdolženčeve pravice do obrambe, torej tudi ne v pravico, da izpodbija obremenilno izpovedbo priče in jo v zvezi s tem tudi zaslišuje.

Ker je obramba na glavni obravnavi pristala na zaslišanje prič pred nemškim sodiščem, navedla je konkretna vprašanja, na katere naj priče odgovorijo, zagovornik pa je bil tudi obveščen o narokih za zaslišanje prič in je torej imel možnost, da pri zaslišanju uveljavi vsa svoja zakonska procesna upravičenja, vendar se zaslišanj ni udeležil, obdolženčeva pravica, da zasliši obremenilne priče, ni bila kršena.

Ker heroin, ki vsebuje diacetilmorfin in s katerim se ugotavlja čistost mamila, praviloma vsebuje tudi spremljajoče sestavine, ki izvirajo iz opija, ni pravilna trditev, da prepovedano drogo predstavlja le ugotovljena količina diacetilmorfina, saj celotna količina zasežene snovi predstavlja heroin.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega N.A. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 300.000 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo z dne 30.6.2003 obsojenega N.A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ, mu izreklo kazen osem let zapora in stransko kazen izgona tujca iz države za čas desetih let ter odločilo, da je dolžan plačati stroške kazenskega postopka, od tega povprečnino 150.000 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbe obsojenca, zagovornika in okrožne državne tožilke zoper navedeno sodbo zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo prvostopenjsko sodbo ter obsojencu naložilo plačilo povprečnine 150.000 SIT.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 17.2.2004 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in "drugih kršitev določb kazenskega postopka", torej iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP in Vrhovnemu sodišču predlagal, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne pritožbenemu sodišču v ponovni postopek.

Na zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožilec svetnik M.V. in predlagal njeno zavrnitev (2. odstavek 423. člena ZKP). Meni, da sta sodišči prve in druge stopnje ravnali v skladu z določbami Zakona o kazenskem postopku glede vabljenja in zaslišanja prič ter neposrednega načina izvajanja dokazov na glavni obravnavi. Zahtevi tudi ni mogoče pritrditi, ko sicer uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, da je šlo le za 28 kg čistega heroina in ne za 60 kg, kot je navedeno v obtožbi. Sodišče je prepričljivo obrazložilo, da je šlo za substanco, ki šteje na trgu za heroin in ga je obsojenec imel za tovrstno mamilo, pa tudi njegov naklep je bil povezan s prodajo takšne količine. Tudi zavrnitev dokaznih predlogov obrambe je bila zakonita, utemeljena in obrazložena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

1. Zagovornik se ne strinja s stališčem pritožbenega sodišča oziroma z njegovo razlago točke d) 3. odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju EKČP), po katerem je obdolženčevi pravici do obrambe zadoščeno že, če je pri zaslišanju prič navzoč (samo) obdolženčev zagovornik, ne pa tudi obdolženec.

Pravica do neposrednega izvajanja dokazov obdolžencu zagotavlja kvalitetno obrambo in aktivno sodelovanje v postopku, le tako je lahko subjekt postopka. Zato bi po mnenju zagovornika sodišče moralo priče, ki prebivajo v tujini in se vabilu sodišča niso odzvale, zaslišati pred našim sodiščem, ali pa tudi obsojencu (ne samo zagovorniku), ki zaradi pomanjkanja sredstev ni mogel zagotoviti plačane poti in udeležbe na zaslišanju, omogočiti navzočnost pri zaslišanju prič v Nemčiji. Nasprotno kot pritožbeno sodišče meni, da bi bilo mogoče priče, ki prebivajo v tujini in se izogibajo vabilom sodišča, tudi denarno kaznovati, za kar naj bi obstajal "pravni temelj". Vložnik zahteve trdi, da je bil zaradi navedenega "v tem delu kršen ZKP v zvezi z EKČP".

Iz podatkov spisa izhaja, da je razpravljajoči senat na glavni obravnavi dne 23.5.2002 (list. št. 325) sprejel sklep, da se na podlagi določil "Evropske konvencije o mednarodni pravni pomoči"

zaprosijo pristojni nemški pravosodni organi, da zaslišijo več prič, med njimi tudi A.Z., G.J. in P.L. in da naj se o narokih za zaslišanje obvestijo obdolženec, zagovornik in okrožni državni tožilec. Sodišče je zaprosilu za zaslišanje prič (list. št. 336)

priložilo tudi seznam vprašanj obrambe, na katera naj bi priče odgovorile. Na glavni obravnavi dne 30.6.2003 (list. št. 588) je predsednik senata ugotovil, da je bilo zaprosilu za zaslišanje omenjenih treh prič ugodeno, da so bili zapisniki o zaslišanjih prevedeni v slovenski jezik in vročeni obema strankama in da so bile stranke o zaslišanjih prič obveščene. Iz zapisnika o tej glavni obravnavi tudi izhaja, da je predsednik senata prečital izpovedbe omenjenih prič in da se je obsojenec glede njih izjavil ter vztrajal pri svojih pripombah, ki jih je na izpovedbe prič podal v svojem zagovoru. Obramba je predlagala, da naj se opravi še soočenje med obsojencem in pričami, da bi si sodišče lahko ustvarilo neposreden vtis o dokazni vrednosti posameznega dokaza, kar pa je senat s sklepom zavrnil.

Sodišče prve stopnje je v zvezi z opisanim dokaznim postopkom med drugim ugotovilo (sodba, stran 10 in 11), da "obsojenčeve človekove pravice niso bile kršene". Navedlo je, da je bilo zaslišanje omenjenih prič pred nemškimi sodišči opravljeno s soglasjem obrambe, da so priče večinoma odgovorile na postavljena vprašanja obrambe in da zato predlagano soočenje ni potrebno. Poudarilo je tudi, da so bile stranke o narokih za zaslišanje prič obveščene in so tako imele možnost, da se jih udeležijo. Višje sodišče je v zvezi s pritožbenimi očitki obrambe o kršitvah obsojenčeve pravice do obrambe v povezavi z d) točko 3. odstavka 6. člena EKČP med drugim poudarilo (sodba, strani 2 do 4), da načelo neposrednosti ni absolutno, da so v naši procesni zakonodaji določene tudi izjeme (npr. določba 340. člena ZKP) in da omenjene konvencijske določbe ni mogoče razlagati tako, da mora biti prav obdolženec navzoč pri zaslišanju priče temveč zadošča, da je prisoten njegov zagovornik, ki zaradi svoje usposobljenosti lahko celo bolje zaščiti njegove interese. Kot nesprejemljivo je zavrnilo tudi zagovornikovo stališče, da bi moral prav obsojenec zaslišati priče, ker pozna vse dejanske okoliščine, saj bi bilo pričakovati, da je zagovorniku zaupal vse okoliščine poteka dogodkov in mu s tem omogočil uspešno obrambo. Za neupoštevne je ocenilo tudi zagovornikove pritožbene navedbe, da obsojenec nima denarja za zagovornikovo potovanje v Nemčijo, ker ta pot ne terja večjih stroškov in ker se je bil zagovornik, kot navaja, pripravljen odpovedati povrnitvi stroškov obrambe. Zato je zaključilo, da je bilo obrambi omogočeno neposredno zaslišanje prič, saj je bila obveščena o zaslišanju, omogočeno ji je bilo postavljanje pisnih vprašanj pričam, obsojenec pa je tudi imel možnosti izjasniti se o vseh njihovih navedbah. Zato po mnenju višjega sodišča zatrjevane kršitve pravice do obrambe niso podane.

Po določbi 3. alinee 29. člena Ustave je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist, kar je bistven element pravice do poštenega sojenja. Vprašanje, ali konkreten kazenski postopek ustreza standardu poštenega postopka, kar zadeva obdolženčevo pravico do izvajanja dokazov, je treba presojati tudi z vidika pravnega jamstva, ki v Ustavi ni izrecno navedeno, vsebuje pa ga že omenjena Konvencija; ta v točki d) 3. odstavka 6. člena obdolžencu med drugim zagotavlja, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič.

V kazenskem postopku se dokazi praviloma izvajajo neposredno, kar je temeljni pogoj za kontradiktorni postopek, posredno pa le izjemoma ob pogojih, ki jih določa zakon. Te izjeme je treba razlagati ozko in v duhu doslednega spoštovanja pravnih jamstev, ki jih ima obdolženec v kazenskem postopku ali drugače povedano, posredna izvedba dokaza (npr. čitanje zapisnika o izpovedbi priče) ne sme poseči v obdolženčeve pravice do obrambe, torej tudi ne v pravico, da izpodbija obremenilno izpovedbo priče in jo v zvezi s tem tudi zaslišuje. Pomembno je, da ima obdolženec za to ustrezne in zadostne možnosti, ne pa tudi, ali je to možnost tudi izkoristil ali ne. Če je ni zaradi neopravičenih razlogov, se je s tem pač odrekel enemu temeljih procesnih jamstev in prevzel tveganje, da ga ne bo mogel uveljaviti na glavni obravnavi ali da bo uveljavljanje te pravice povezano z nesorazmernimi težavami.

Glede na vsebino zahteve je zgolj iz načelnih razlogov treba pritrditi vložniku zahteve, ki se ne strinja z argumenti višjega sodišča, da zagovornik, ki je navzoč pri zaslišanju obremenilnih prič, lahko celo bolje zaščiti obdolženčeve pravice glede na svojo strokovno usposobljenost, ob predpostavki, da glede na zaupno razmerje med njima pozna vse dejanske okoliščine primera; z drugimi besedami povedano, omenjeni konvencijski pravici obdolženca, da zaslišuje obremenilne priče, naj bi bilo po navedenem stališču zadoščeno že, če je zaslišanje omogočeno le zagovorniku, ne pa tudi obdolžencu.

Domet omenjene konvencijske pravice je treba obravnavati v povezavi s pravicami in obveznostmi obdolženca in zagovornika, ki ju imata v kazenskem postopku oziroma ob upoštevanju njunega procesnega položaja. Obdolženec je v postopku stranka, s številnimi procesnimi pravicami, med njimi tudi pravico do obrambe; ta mu zagotavlja, da po lastni presoji in aktivno deluje v svojo korist pri argumentiranem zavračanju obtožbe. Takšno svojo pravico izvaja bodisi sam (materialna obramba) ali s strokovno pomočjo zagovornika (formalna obramba). Obe navedeni pravici (druga alinea 29. člena Ustave, 5. in 12. člen ZKP) se ne izključujeta, pač pa dopolnjujeta. Upoštevati je tudi treba, da kljub formalni obrambi obdolženec ostaja v lastnem procesnem odnosu do nasprotne stranke, da zagovornik ni stranka v postopku niti pooblaščenec in da je le strokovni svetovalec in pomočnik, ki opravlja procesna dejanja ob obdolžencu in namesto njega. To mu je omogočeno s tem, da je po zakonu praviloma izenačen z obdolžencem, saj je upravičen storiti v njegovo korist vse, kar sme storiti obdolženec sam (1. odstavek 75. člena ZKP), razen tistega, kar po naravi stvari ali izrecni zakonski določbi sme storiti samo obdolženec osebno. Kot procesni subjekt je torej nosilec pravic in obveznosti v postopku obdoleženec, učinkovito uveljavljanje pravic do obrambe pa mu zagotavlja tudi pravica do zagovornika, ki si ga sam izbere. Zato je pravica do izvajanja dokazov v obdolženčevo korist (29. člen Ustave) ter s tem povezana pravica do zaslišanja obremenilne priče, kot jo zagotavlja pravno jamstvo iz točke d) 3. odstavka 6. člena EKČP (predvsem) pravica obdolženca, ki jo lahko uresničuje tudi s pomočjo zagovornika, pri čemer se njune pravice, kot je že bilo omenjeno, ne izključujejo pač pa dopolnjujejo. V različnih fazah postopka so možnosti obrambe za zaslišanje prič v zakonu različno urejene (npr. o členih 178, 337 ZKP in drugih). Za presojo, ali je bil postopek pošten, je predvsem pomembno, ali je imel obdolženec zadostne in ustrezne možnosti, da zavzame stališče glede dejanskih in pravnih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne stranke ni zapostavljen. Ocena, ali je kazenski postopek ustrezal standardu poštenega postopka, pa je odvisna od presoje postopka kot celote.

Pritrditi je treba sodišču druge stopnje, da v opisani procesni situaciji kršitve obdolženčeve pravice do obrambe v obsegu, kot jih zatrjuje vložnik zahteve, niso podane. V obravnavanem primeru je obramba na glavni obravnavi pristala na zaslišanje omenjenih prič pred nemškim sodiščem, navedla je konkretna vprašanja, na katere naj priče odgovorijo, zagovornik pa je bil tudi obveščen o narokih za zaslišanje prič in je torej imel možnost, da pri zaslišanju uveljavi vsa svoja zakonska procesna opravičenja, vendar se zaslišanj ni udeležil, s tem pa je prevzel tveganje, da obramba ne bo mogla kasneje uveljaviti teh pravic. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da so nekatere priče v Nemčiji izrecno odklanjale prihod v Republiko Slovenijo, pravne možnosti, da se njihova navzočnost zagotovi s prisilnimi ukrepi, ki jih nedoločno omenja zagovornik, pa ne obstajajo. Zagovornikovo sklicevanje na pomanjkanje denarnih sredstev na strani obsojenca, ki je bil v priporu, je neupoštevno iz razlogov, ki jih je navedlo že sodišče druge stopnje, pa tudi zato, ker se zagovornik med postopkom ni skliceval na to, da se zaslišanja ne bo udeležil zaradi pomanjkanja sredstev na strani obsojenca, ni pa tudi predlagal, da naj se v ta namen sredstva zagotovijo iz proračuna.

Izpovedbe prič A.Z., G.J. in P.L., na katere se sklicuje zagovornik, so sicer pomembni dokazi za presojo obsojenčeve krivde, niso pa ključni obremenilni dokazi. Obsojenčev zagovor, da ni vedel, da se v vozilu nahaja mamilo oziroma da o tem ničesar ne ve, je namreč izpodbit tudi z drugimi dokazi, na katere se sklicuje pravnomočna sodba. Zagovornik, ki je ves čas vztrajal pri neposrednem zaslišanju prič in njihovem soočenju z obsojencem, tudi ni pojasnil, kot pravilno ugotavlja sodišče druge stopnje, katera vprašanja bi obramba postavila pričam in katera odločilna dejstva naj bi se s soočenjem ugotavljala, tega pa zagovornik ni storil niti v zahtevi za varstvo zakonitosti.

Po navedenem je treba ugotoviti, da so bile možnosti, ki jih je imela obramba za zaslišanje in izpodbijanje izpovedb navedenih prič, primerne in zadostne in da s čitanjem njihovih izpovedb, pridobljenih na zakonit način, obdolženčeve pravice do obrambe ki jih uveljavlja zagovornik, niso bile kršene.

2. Kršitev pravice do poštenega postopka oziroma "nadaljnjo absolutno kršitev določb ZKP" zagovornik vidi tudi v tem, ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog obrambe, da se pregleda in ugotovi lastništvo tovornega vozila (to je bilo kasneje ukradeno z nadzorovanega parkirnega prostora carinarnice), s čimer je po navedbah zagovornika obramba želela dokazati, da imajo "drugi prste vmes" oziroma, da "nekaj s tem kazenskim postopkom ni v redu". Čeprav se zagovornik nedoločno sklicuje na kršitev pravic do obrambe, pa gornje navedbe sodijo v okvir dejanskega stanja, ki naj bi bilo po vložnikovih navedbah nepopolno ugotovljeno. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

3. Zagovornik uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona (smiselno 1. točke 372. člena ZKP), ker naj bi bil obsojenec spoznan za krivega tudi prenašanja snovi, ki ni prepovedana oziroma ki ni na seznamu mamil, saj predpisi, na katere se sklicuje 196. člen KZ, ki je blanketna norma, natančno povedo, katere snovi so prepovedane; od skupno 60 kg zasežene snovi je bilo le 28 kg heroina, ostalo pa so bile primesi. Zato naj bi bila po navedbah vložnika zahteve sodba, kolikor se nanaša na 32 kg heroina, "nepravilna oziroma nezakonita".

Navedene ugovore obrambe sta z ustreznimi argumenti zavrnili že sodišči prve stopnje (sodba, stran 12) in druge stopnje (sodba, stran 5 in 6), ki sta pravilno ugotovili, da je celotna količina zasežene snovi predstavljala mamilo, ki je bilo namenjeno prodaji. Heroin, ki vsebuje diacetilmorfin in s katerim se ugotavlja čistost mamila, praviloma vsebuje tudi spremljajoče sestavine, ki izvirajo iz opija. Zato ni mogoče sprejeti trditve zahteve za varstvo zakonitosti, da prepovedano drogo predstavlja le ugotovljena količina diacetilmorfina in da bi bilo obsojencu moč očitati storitev kaznivega dejanja le v tem obsegu, saj celotna količina zasežene snovi predstavlja heroin, ki je v smislu zakona in uredbe, navedenih v opisu kaznivega dejanja, razglašen za mamilo. Zato zahtevi za varstvo zakonitosti tudi v tem delu ni bilo mogoče pritrditi.

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Odločitev o dolžnosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena, 1.

odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa.


Zveza:

URS člen 29, 29-3. EKČP člen 6, 6/3-d.ZKP člen 75, 75/1.KZ člen 196, 196/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNTY5Mw==