zapri pomoč

pomoč

Za pomoč pri uporabi spletnih strani sodstva se obrnite na:

pomembno

zapri pomembno

  • Zemljiška knjiga

  • COVL - izvršba

  • Izračun zamudnih obresti

  • Obravnave

  • Sodna praksa

obvestila o piškotkih

Naša spletna stran uporablja tehnologijo piškotkov (cookies). Piškotki omogočajo uporabo naprednih, uporabniku prikrojenih možnosti. Omogočajo nam tudi spremljanje statistik obiska, s čimer pridobivamo prepotrebne podatke za nenehno izboljševanje strani. Če zapisa piškotkov ne boste dovolili, boste prikrajšani za možnosti, kakršni sta ogled video posnetkov in komentiranje objav prek družbenih omrežij.

Več informacij o piškotkih na sodisce.si


sprejmi piškotke | zavrni piškotke

vsebine po meri

zapri sistemska obvestila

Izberi rubriko

Skupine uporabnikov

Izberite skupino, ki najbolj ustreza vašemu profilu, oziroma obkljukajte tiste rubrike, katere želite spremljati.

Orodje "Vsebine po meri" vam omogoča, da na vstopni strani spremljate le tiste vsebine, ki vas zanimajo. Posamezne rubrike, ki jih boste izbrali, vas bodo na strani pričakale vsakič, ko jo boste obiskali. Osebne nastavitve lahko s klikom na gumb "vsebina po meri" v orodni vrstici kadarkoli spremenite.

Nekatere rubrike bodo prikazane le v primeru, če je vsebina smiselna za prikaz na posameznem sodišču. Na primer: rubrika Zemljiška knjiga bo vidna le na vstopnih straneh okrajnih sodišč ...

VS22891

Odločba:Sodba I Ips 333/2005
 ECLI:
Oddelek:Kazenski oddelek
Datum seje senata:03.11.2005
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:pripor - utemeljen sum - hišna preiskava - nedovoljeni dokazi - utemeljeni razlogi za sum
Zveza:ZKP člen 148, 148/1, 148/2, 201, 201/1-3, 214, 214/1.
JEDRO:
Ko Vrhovno sodišče odloča o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o priporu, upošteva trditve, da sklepanje o utemeljenem sumu temelji na nedovoljenem(ih) dokazu(ih), samo če gre za dokaze, ki so že na prvi pogled nedovoljeni. Razlogi, ki utemeljujejo potrebno stopnjo verjetnosti, da je določeni storilec storil kaznivo dejanje, morajo biti podani v času odreditve hišne preiskave, izkazani pa morajo biti tako, da je ex post mogoče preizkusiti obstoj pogojev za izdajo odredbe. Teh tudi ni mogoče utemeljevati za nazaj z dokazi, pridobljenimi s hišno preiskavo.

IZREK:
Zahtevi zagovornikov se ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da se pripor zoper obdolženo A.D. odpravi.

OBRAZLOŽITEV:
Okrožno sodišče v Novem mestu je s sklepom z dne 22.9.2005 zoper obdolženi A.D. in N.D. iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pripor podaljšalo še po vloženi obtožnici. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom pritožbo zagovornikov obdolžene A.D. zavrnilo kot neutemeljeno, pritožbi zagovornikov obdolžene N.D. pa ugodilo in prvostopenjski sklep spremenilo tako, da je pripor zoper to obdolženko odpravilo.

Zoper pravnomočni sklep so v delu, v katerem je bil zoper obdolženo A.D. pripor podaljšan, njeni zagovorniki iz razlogov po 2. in 3.
točki 1. odstavka 420. člena ZKP vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da pripor zoper obdolženo A.D. odpravi.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo navaja, da ta ni utemeljena, saj v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Obdolženkini zagovorniki v zahtevi navajajo, da je temeljni pogoj za pripor obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Poudarjajo, da sklepa ugotavljata utemeljen sum na podlagi dokazov, ki so pridobljeni s kršitvijo obdolženkine ustavno zavarovane človekove pravice do nedotakljivosti stanovanja (36. člen Ustave Republike Slovenije). Po mnenju vložnikov je preiskovalni sodnik odredil hišno preiskavo, ne da bi za to bili podani utemeljeni razlogi za sum, da je obdolžena A.D. storila kaznivo dejanje. Zato je bila odredba o hišni preiskavi izdana v nasprotju z 214. členom ZKP in se po videnju vložnikov pri odločanju o obstoju utemeljenega suma za odreditev ali podaljšanje pripora sodišče ne bi smelo opreti na dokaze, pridobljene ob hišni preiskavi oziroma na tiste, pridobljene na podlagi teh dokazov.

V uradnem zaznamku Operativno komunikacijskega centra Generalne policijske uprave L. je zapis o klicu anonimne osebe z dne 14.6.2005, v katerem je ta povedala, da se A.D. iz S. vasi v bližini D.t.
ukvarja z gojenjem marihuane, da se je v ta kraj preselila pred približno dvema letoma in pol, da poseduje osebni avtomobil Renault. Anonimni informator je nadalje povedal, da D. sadike marihuane goji v kleti pod lučjo preko celega leta in jih nato prodaja po 1.500 SIT za sadiko, da ima več večjih odjemalcev, mamilo pa prodaja tudi okoliškim otrokom, da z njo živi M.N., ki naj bi preprodajal kokain, nadalje da se je pred 14 dnevi vrnila iz Nizozemske, od koder je po vsej verjetnosti prinesla tudi večjo količino semen.

Ta anonimna prijava je bila posredovana Policijski postaji Č. in je bila podlaga za zbiranje obvestil, pri katerem so policisti ugotovili, da na naslovu S. vas res prebiva neprijavljena A.D., ki se je tja preselila pred približno dvema letoma in pol skupaj s hčerko N. Ugotavljajo, da vse navedene trditve v anonimnem obvestilu držijo, saj je A.D. živela skoraj sedem let na Nizozemskem, da držijo trditve, da naj bi navedena posedovala osebni avto znamke Renault, kakor tudi trditve, da je bila pred krajšim časom na Nizozemskem.
Policija dodatno ugotavlja, da A.D. ne obiskuje nihče od domačinov, oziroma da z njimi sploh nima kontaktov, ampak jo obiskujejo osebe iz drugih območij in še navaja, da je hiša, v kateri živi, ograjena z ograjo in je dostop v času njene odsotnosti skoraj nemogoč, saj poseduje v ograjenem delu posestva večjega psa, ki je zelo nevaren in onemogoča dostop drugim osebam. Na podlagi teh ugotovitev je policija podala zaključek, da A.D. v kleti stanovanjske hiše goji pod lučjo konopljo za nadaljnjo prodajo po ceni 1.500 SIT za sadiko, po katere prihajajo osebe iz drugih območij, ki jo obiskujejo.

Preiskovalni sodnik je z odredbo z dne 28.7.2005 po 1. odstavku 215. v zvezi s 1. odstavkom 214. člena ZKP na predlog policije odredil, da se pri obdolženi A.D. opravi hišna preiskava stanovanjske hiše s pritiklinami. V obrazložitvi odredbe je navedel, da dokazi, ki jih je zbrala policija, utemeljujejo sum, da A.D. v hiši, ki jo ima v najemu, goji večjo količino sadik prepovedane droge z namenom nadaljnje prodaje. Pri tem se je skliceval na anonimno obvestilo in še navedel, da je policija s preverjanjem navedb iz anonimne prijave ugotovila, da se te ujemajo z ugotovljenimi dejstvi, to je, da v hiši živi skupaj s hčerko N.D., da z osumljenko živi M.N., ki naj bi se ukvarjal s preprodajo mamil, da se je A.D. pred približno dvema letoma in pol preselila na naslov sedanjega bivališča, da poseduje avtomobil Renault, da je pred tem skoraj sedem let živela na Nizozemskem, da osumljenka nima stikov z domačini, pač pa jo obiskujejo neznane osebe iz drugih območij in da ograjeno posestvo, na katerem stoji hiša, varuje večji nevaren pes.

Ko Vrhovno sodišče odloča o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o priporu, upošteva trditve, da sklepanje o utemeljenem sumu temelji na nedovoljenem(ih) dokazu(ih), samo če gre za dokaze, ki so že na prvi pogled nedovoljeni. Če je takšna presoja vezana na oceno nasprotujočih si dejstev, tega v tej fazi postopka ne more storiti. Nevzdržno bi bilo namreč stališče, da bi Vrhovno sodišče v procesnem položaju, v katerem oceni, da se sklepanje o utemeljenem sumu opira na očitno nedovoljen(e) dokaz(e), ne smelo poseči v pravnomočno odločbo o priporu. Sicer gre v obravnavani zadevi za prvega od naštetih primerov.

Po 1. odstavku 214. člena ZKP se preiskava stanovanja in drugih prostorov obdolženca ali drugih oseb sme opraviti, če so podani utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, in je verjetno, da bo mogoče pri preiskavi obdolženca prijeti ali da se bodo odkrili sledovi kaznivega dejanja ali predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek.

Utemeljeni razlogi za sum pomenijo višjo stopnjo suma od razlogov za sum in se po kvaliteti in kvantiteti zbranih podatkov in njihovi preverljivosti v veliki meri približujejo utemeljenemu sumu (odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-25/95 z dne 27.11.1997). Utemeljen sum pa pomeni visoko stopnjo artikulirane, konkretne in specifične verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje (odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-18/93 z dne 11.4.1996). Razlogi, ki utemeljujejo potrebno stopnjo verjetnosti, da je določeni storilec(ka) storil(a) kaznivo dejanje, morajo biti podani v času odreditve hišne preiskave, izkazani pa morajo biti tako, da je ex post mogoče preizkusiti obstoj pogojev za izdajo odredbe. Teh tudi ni mogoče utemeljevati za nazaj z dokazi, pridobljenimi s hišno preiskavo.

Anonimna naznanitev kaznivega dejanja je bila v konkretnem primeru zadosten razlog za sum, da je A.D. storila kaznivo dejanje in je zato policija v skladu z določilom 1. in 2. odstavka 148. člena ZKP morala ukreniti vse potrebno, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki bi utegnili biti dokaz, in da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka.

Razloge oziroma okoliščine, s katerimi se utemeljuje sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, je potrebno konkretizirati in določno izraziti v tolikšni meri, da razumnega človeka prepričajo v obstoj suma, po drugi strani pa omogočajo sodno presojo. Takšna sodna presoja ni mogoča, kadar se utemeljen sum ali utemeljeni razlogi za sum vzpostavijo samo na podlagi splošnih, verjetnostnih okoliščin, ki same po sebi ne pomenijo niti ne nakazujejo na obstoj kakršnegakoli kaznivega dejanja. Takšne splošne okoliščine so v obravnavanem primeru tiste, ki se nanašajo na vrsto osebnega vozila, ki ga poseduje A.D., o tem, kje je živela prej in od kod se je pred kratkim vrnila, kar vse je bilo v anonimnem obvestilu in se je po ugotovitvah policije izkazalo za resnično. Trditev iz anonimnega sporočila, da z A.D. živi M.N., ki naj bi preprodajal kokain, ni bila preverjena in vendar jo je preiskovalni sodnik upošteval kot okoliščino, ki utemeljuje sum, da je A.D. storila kaznivo dejanje, ki se ji očita. V tem primeru niti ne gre za sum policije, ampak za golo trditev anonimnega informatorja, ki ni bila preverjena. Prav tako ni bila preverjena trditev obvestila, da ima A.D. več večjih odjemalcev in da mamilo prodaja okoliškim otrokom po 1.500 SIT za sadiko. Policija je podatkom, ki jih je pridobila z anonimnim obvestilom, dodala le, da A.D. ne obiskuje nihče od domačinov oziroma da z njimi nima kontaktov, da jo obiskujejo osebe z drugih območij, iz česar je policija že sklepala, da prihajajo po nakup prepovedane droge.

Na podlagi navedenega je mogoče ugotoviti, da je policija sum, da A.D. izvršuje kaznivo dejanje z gojenjem indijske konoplje in prodajo njenih sadik, utemeljevala le s potrjevanjem splošnih okoliščin iz anonimnega sporočila in z verjetnostnimi okoliščinami, kot so, da je živela več let na Nizozemskem in da se je pred kratkim vrnila z Nizozemske. Te okoliščine pa so ali povsem običajne ali pa same po sebi v ničemer ne utemeljujejo zelo določno izraženega suma, da A.D. preko celega leta pod lučjo goji sadike indijske konoplje in jih prodaja večjim odjemalcem in okoliškim otrokom za navedeno ceno, kot je bil zatrjevano v anonimni prijavi. V primeru, ko policija v skladu z določilom 1. in 2. odstavka 148. člena ZKP zbira dokaze na podlagi anonimne prijave, ko ni podatkov, na kakšen način je bila informacija pridobljena, je posebej pomembno, da informacija opiše kriminalno dejavnost tako podrobno, oziroma jo policija z delovanjem po 2.
odstavku 148. člena ZKP dopolni tako, da preiskovalni sodnik lahko oceni, ali sum temelji na bolj določni podlagi, kot je morebitno prehitro sklepanje obdolženki nenaklonjenega okolja, hkrati pa je treba izključiti možnost, na kakršno v primerih anonimnih prijav opozarjajo teoretiki (glej Ustavno kazensko proceno pravo, dr.
Boštjan M. Zupančič in drugi, Ljubljana 2001, opomba 346 na strani 537), da se odredba za hišno preiskavo opira na dokaze, pridobljene na nedovoljen način. V gradivu, ki ga je policija ponudila preiskovalnemu sodniku, bi morala navesti okoliščine, ki jih je pridobila s preverjanjem anonimnega sporočila in na kakšen način so bile te ugotovljene. To bi bile lahko le okoliščine, ki niso zgolj splošne narave, ampak so v povezavi z izvrševanjem kaznivega dejanja, na primer odkritje vsaj enega odjemalca, ugotovitev trajnega povečanega, v tem primeru celo ilegalnega odjema električne energije 24 ur dnevno, stalna luč v kletnih ali podstrešnih prostorih, ugotovljena bi lahko bila identiteta obiskovalcev in njihova morebitna povezava s prometom ali uživanjem mamil in podobno. Iz okoliščin, ki jih je preverila policija, in so glede presoje verjetnosti, ali je obdolženka izvrševala kaznivo dejanje, popolnoma nevtralne, ni bilo mogoče sklepati, da je podan dokazni standard, ki bi utemeljeval izdajo odredbe o hišni preiskavi. Preiskovalni sodnik pa je ravnal napak tudi zato, ker je o potrebni stopnji suma storitve kaznivega dejanja sklepal tudi na podlagi povsem nepreverjene okoliščine oziroma golega suma, ki je izviral le iz anonimne prijave, da z osumljenko živi M.N., ki naj bi se ukvarjal s preprodajo kokaina, čeprav te okoliščine iz anonimne prijave policija niti ni preverjala.

Odločitvi, da se opravi hišna preiskava zgolj na podlagi gradiva, kakršno je bilo zbrano v tem primeru, ko ni bila spoštovana omejitev specifičnosti utemeljenih razlogov za sum, odpira vrata hišnim preiskavam v primerih, ko so podani le razlogi za sum na podlagi anonimnih prijav, ko ni mogoče preveriti zanesljivosti informatorja, ko ni mogoče preveriti, na kakšen način je ta prišel do podatkov, ki jih je sporočil, policija pa s preverjanjem potrdi zgolj splošne ali verjetnostne okoliščine ter doda nove okoliščine, ki sicer nakazujejo možnost, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki pa je zelo oddaljena in neoprijemljiva ter podana na povsem splošni ravni. Na ta način lahko govorice ali stereotipi posamezniku nenaklonjenega okolja sprožijo tako globoke posege v zasebnost, kot je hišna preiskava oziroma v določenih primerih celo uporabo dokazov, pridobljenih na nezakonit način.

Iz prvostopenjskega sklepa je razvidno, da sodišče utemeljenost suma ugotavlja na podlagi vsebine zapisnikov o opravljeni hišni preiskavi, zapisnika o zasegu predmetov, uradnega zaznamka o zaznavi kaznivega dejanja, fotografske dokumentacije, zaseženih predmetov, mnenja Centra za forenzične preiskave o analizi zaseženih snovi, zapisnika o odpečatenju in pregledu računalnika, zaseženega ob hišni preiskavi, z izpisom elektronske pošte ter na izpovedbah prič. Višje sodišče pa je zavrnilo očitke zagovornikov obdolžene A.D., da ni podan utemeljen sum, da je obdolženka storila očitano kaznivo dejanje, ker da ni resnična trditev, da sklepanje o utemeljenem sumu temelji na nedovoljenih dokazih, pač pa na presoji dokazov in okoliščin v času izdaje odredbe o hišni preiskavi, katere je preiskovalni sodnik ocenil drugače, kot jih ocenjujejo pritožniki v svoji pritožbi.
Navedlo je še, da so po oceni pritožbenega sodišča v času izdaje odredbe o hišni preiskavi obstajali zakoniti pogoji, zaradi česar glede na doslej ugotovljeno dejansko stanje ni mogoče odreči pravne veljave tistim dokazom, ki jih je policija ob hišni preiskavi našla.

Po presoji Vrhovnega sodišča v tej zadevi dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je policija predlagala odreditev hišne preiskave, ne zadostujejo za zaključek o obstoju utemeljenih razlogov za sum in v takem položaju tudi ne za odreditev hišne preiskave. Hišna preiskava je bila tedaj odrejena v nasprotju z določbo 1. odstavka 214. člena ZKP. Izpodbijani pravnomočni sklep se glede obstoja utemeljenega suma kot zakonske podlage za podaljšanje pripora opira na dokaze in podatke, ki so bili pridobljeni z navedeno kršitvijo. Brez teh pa je utemeljen sum omajan v tolikšni meri, da temeljni pogoj po 1.
odstavku 201. člena ZKP za podaljšanje pripora zoper obdolženo A.D. ni podan.

Zato je Vrhovno sodišče zahtevi zagovornikov obdolžene A.D. za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijani pravnomočni sklep na podlagi 1. odstavka 426. člena ZKP spremenilo tako, da je pripor tudi zoper to obdolženko odpravilo. Glede na tako odločitev utemeljenosti ostalih navedb zahteve ni presojalo.

Bolj greši avtor kot storilec.
Plus peccat auctor quam actor.