Sodba I Ips 5/2004

Jedro

Kvalificirana oblika kaznivega dejanja po 2. odstavku 196. člena KZ je podana, če ob izkazanem skupnem namenu za izvrševanje temeljne oblike kaznivega dejanja člani združbe storijo najmanj eno takšno kaznivo dejanje.

Izrek

Zahteve obsojenega M.L. in zagovornikov obsojenih D.D. in S.T. za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) so obsojenci dolžni plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, vsak povprečnino po 200.000 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 5.3.2003 obsojene M.L., D.M. in S.T. spoznalo za krive kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 2. in 1. odstavku 196. člena KZ in vsakemu po 2. odstavku iste zakonske določbe izreklo kazen petih let zapora. V izrečeno kazen je obsojencem po 49. členu KZ vštelo čas prebit v priporu od 2.9.2002 od 10.00. ure dalje. Po 4. odstavku 196. člena KZ je obsojencem odvzelo zaseženo mamilo, kokain in "ostale" zasežene predmete, na podlagi 69. člena KZ pa tudi zasežene prenosne telefonske aparate in SIM kartice. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo pritožbe zagovornikov vseh treh obsojencev zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencem naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo so zahteve za varstvo zakonitosti vložili obsojeni M.L. in zagovornika obsojenih D.M. in S.T.

Obsojeni M.L. v zahtevi navaja, da sojenje v rednem postopku ni bilo pošteno, da je sprejeta odločitev arbitrarna in da je zato sodišče ravnalo v nasprotju s 14. in 22. členom Ustave Republike Slovenije (Ustave) ter 6. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Zatrjuje, da so podane kršitve kazenskega zakona iz 2., 3. in 4. točke 372. člena ZKP, bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP, prekršene pa tudi določbe 1. in 3.

odstavka 16. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje; do odločitve pa odredi, da se izvrševanje pravnomočne sodbe ustavi.

Zagovornik obsojenega D.M. pravnomočno sodbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, kršitve določb 39. člena ZKP in s tem obsojenčeve pravice do nepristranskega sojenja po 23. členu Ustave. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbo višjega sodišča spremeni tako, da sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavi in zadevo vrne v novo odločitev in sojenje.

Zagovornik obsojenega S.T. v zahtevi uveljavlja bistveni kršitvi določb kazenskega postopka po 8. in 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ter kršitve kazenskega zakona iz 1., 2. in 4. točke 372. člena ZKP. Zavzema se, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, podrejeno pa, da zahtevi ugodi tako, da obsojenčevo ravnanje opredeli kot temeljno kaznivo dejanje po 1. odstavku 196. člena ZKP in mu na podlagi te določbe izreče ustrezno kazensko sankcijo.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru na zahteve navaja, da v njih zatrjevane kršitve zakona niso podane. Zato Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahteve za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljene.

Zahteve za varstvo zakonitosti niso utemeljene.

Zagovorniku obsojenega D.M. ni mogoče pritrditi, ko v zahtevi navaja, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Zahteva je glede zatrjevanja te kršitve nekonsistentna, saj hkrati zatrjuje, da razlogi o odločilnih dejstvih niso navedeni, nato pa, da so (ti) razlogi v precejšnji meri s seboj v nasprotju, kakor tudi, da je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi zapisniki.

Slednje pa v nasprotju s prvo trditvijo pomeni, da je sodba v odločilnih dejstvih sicer obrazložena, le da naj bi bila iz razlogov, ki jih navaja vložnik, procesno pomanjkljiva. Ne držijo navedbe v zahtevi, da sodišče prve stopnje ni določno navedlo, na podlagi katerih posnetkov telefonskih pogovorov med obsojenima M.L. in D.M. je ugotovilo, da je slednji sodeloval pri redčenju kokaina in kontaktiral s potencialnimi kupci. Tako je na osmi strani sodbe zapisalo, da je obsojeni M.L. po pogovoru z obsojenim S.T.

telefonično poklical D.M. (pogovor 179) in mu med ostalim naročil, naj obvesti R., da ne bo nič z dostavo pričakovanega blaga v predvidenem času. Citiralo je tudi vsebino telefonskega pogovora, ko obsojeni M.L. obvešča obsojenega D.M., da je mamilo poslano in ob tem izraža bojazen, da ne bi bilo odkrito, pa tudi L.jev pogovor s T., ko temu opisuje redčenje mamila in da se je to stopilo, pri čemer je glede na vsebino pogovora sodišče ugotovilo, da je pri tem opravilu z mamilom sodeloval tudi D.M., ki je bil takrat v stanovanju. Vložnik v zahtevi ponuja drugačno interpretacijo telefonskega pogovora med obsojenim M.L. in osebo po imenu D., ko trdi, da je ta pogovor treba razumeti tako, da sta prepovedano mamilo kupila tadva, kar pa je v nasprotju z ugotovitvijo v izpodbijani pravnomočni sodbi, da je obsojeni M.L. D. obvestil, da bo obsojeni S.T. njima z D.M. moral vrniti denar za mamilo. Tudi navedba, da vsebina tega telefonskega pogovora kaže na resen dvom o tem, da bi imel obsojeni D.M. "karkoli zraven" pri nakupu mamila, kaže, da zahteva v tem obsegu izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Enako velja za nadaljnje navedbe, da je v stanovanje, ki sta ga z D.M. skupaj najela, mamilo prinesel obsojeni M.L., da iz spisa ne izhaja, da je bila pri obsojenem D.M. podana zavest, da se je s komerkoli združil z namenom izvrševanja kaznivih dejanj, navedenih v obtožbi in da je zato obsodba za kvalificirano obliko kaznivega dejanja napačna. Iz navedbe, da je obrazložitev o vlogi obsojenega D.M. v združbi, kolikor se nanaša na zadolžitev za nadaljnjo prodajo protispisna, je očitno, da vložnik zavrača dejanske sklepe, ki jih je sprejelo sodišče v napadeni pravnomočni sodbi. Kolikor s temi navedbami vložnik utemeljuje zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka, zahteva ni utemeljena.

Zagovornik obsojenega D.M. v zahtevi ponavlja navedbe iz pritožbe, da se je senat prvostopenjskega sodišča seznanil z obvestilom, pridobljenim v predkazenskem postopku, ki bi moralo biti iz spisov izločeno. Poudarja, da je bilo to, kakor je razvidno iz zapisnika o zaslišanju obsojenca pred preiskovalnim sodnikom, le-temu predočeno (stran 6, tretji odstavek) ter da je bila zato prekršena obsojenčeva pravica do nepristranskega sojenja po 23. členu Ustave in zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 39. členu ZKP.

Navedene očitke je prepričljivo zavrnilo že pritožbeno sodišče (drugi odstavek na 3. strani sodbe). Vrhovno sodišče te razloge v celoti sprejema in se nanje sklicuje.

Zagovornik obsojenega S.T. nima prav, ko navaja, da se pravnomočna sodba opira na dokaz, pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in na dokaz, na katerega se po določbah Zakona o kazenskem postopku sodba ne more opirati ter da je zato podana kršitev iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Zatrjevanje te procesne kršitve vložnik ne opira na dejansko stanje, ugotovljeno v izpodbijani pravnomočni sodbi, pač pa na svoje videnje, da je policija v predmetni zadevi uporabila tajnega policijskega delavca, ki da je zbiral dokaze in sproti odločal, kdaj bodo obsojenci prijeti. Glede na navedeno je očitno, da v tem obsegu ta vložnik ne uveljavlja navedene bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak ponuja lastno dokazno presojo in s tem sodbo izpodbija zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Po kateri določbi ZKP bi policija morala ukrepati takoj, ko je ugotovila, da je storjeno kaznivo dejanje in kakšno naj bi to ukrepanje sploh bilo, vložnik v zahtevi ne obrazloži, prav tako tudi ne, zakaj je policija s kriminalistično taktiko, ki je omogočila prijetje vseh treh obsojencev, prekršila katerokoli določbo ZKP. Že višje sodišče je vložniku odgovorilo na očitek, da obsojenemu S.T. policija ni bila dolžna vročiti odredbe o hišni preiskavi, saj ta obsojenec ni bil tisti, pri katerem je bila hišna preiskava opravljena. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka zato ni podana.

Netočna je navedba v zahtevi zagovornika obsojenega S.T., da je sodišče v pravnomočni sodbi ugotovilo, da je obsojeni S.T. prinesel mamilo v stanovanje, kjer ga je policija ob hišni preiskavi našla. Take dejanske ugotovitve v pravnomočni sodbi namreč ni.

Tudi kolikor zagovornik obsojenega S.T. podaja lastno interpretacijo obrazložitve drugega odstavka na 6. strani in prvega odstavka na 7. strani sodbe sodišča druge stopnje ter na tej podlagi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, mu ni mogoče pritrditi. Nobenih nasprotij v tem delu sodbe pritožbenega sodišča Vrhovno sodišče ni našlo. Višje sodišče je zapisalo, da pred prvostopenjskim sodiščem vprašanje, ali je obsojeni S.T. poznal osebo, ki je predala (izročila) mamilo obsojenima L. in M., ni bilo predmet dokazovanja in da tudi ni potrebno, da bi to osebo poznal. Poudarilo je, da je pomembno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obsojeni S.T. posredoval pri prodaji kokaina in uredil, da je mamilo dejansko prišlo v L. do obeh soobsojencev, pri čemer pa način, kako sta obsojeni S.T. in prodajalec komunicirala, ne predstavlja ugotavljanje odločilnega dejstva. Te navedbe niso v ničemer v nasprotju z nadaljnjim zaključkom v drugostopenjski sodbi, da je imel obsojeni S.T. stike z osebami, ki so sposobne nabaviti mamilo. S tem, da vložnik trdi, da sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je bil S.T. dobavitelj mamila, ki je bilo slabe kvalitete in da bi se ga v takem primeru vsekakor omenjalo kot krivca za slabo kvaliteto, kar iz izpodbijane pravnomočne sodbe ne izhaja, vložnik po vsebini ponuja lastno dokazno presojo, ki se razlikuje od tiste v napadeni pravnomočni sodbi. Zato tudi s temi navedbami po vsebini ne uveljavlja zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Enako velja za nadaljnje navedbe, ko zahteva zavrača ugotovitve v napadeni pravnomočni odločbi, da je S.T. imel stike z osebami, ki so sposobne nabaviti mamilo in očitke, da sodišče ni ugotavljalo, za kakšen namen sta obsojena M.L. in D.M.

najela stanovanje ter da ni mogoče reči za vsakega, ki nabavi tehtnico, da jo je kupil za izvrševanje večjega števila kaznivih dejanj povezanih z zlorabo mamil, čeprav je očitno, da je šlo za eno samo kaznivo dejanje. Po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti na tej podlagi ni mogoče vložiti.

Zahtevama obsojenega M.L. in zagovornika obsojenega S.T. tudi ni mogoče pritrditi, ko navajata, da je ravnanje obsojencev mogoče pravno opredeliti kvečjemu kot temeljno obliko kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena KZ ter da je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti. Oba poudarjata, da je kaznivo dejanje mogoče kvalificirati po 2. odstavku navedene določbe takrat, ko ga stori več oseb, ki so se združile za izvrševanje takih dejanj. Zadnji stavek si je treba razlagati tako, da morajo storilci izvršiti najmanj tri kazniva dejanja oziroma se združiti za izvršitev najmanj treh kaznivih dejanj. Oba vložnika izrecno opozarjata, da je napačno stališče drugostopenjske sodbe, da je za kvalificirano pravno opredelitev v konkretnem primeru pomembno, da so se združile vsaj tri osebe in da so storile vsaj eno kaznivo dejanje.

Kvalificirana oblika kaznivega dejanja po 2. odstavku 196. člena KZ je podana, če ob izkazanem skupnem namenu za izvrševanje temeljne oblike kaznivega dejanja člani združbe storijo najmanj eno takšno kaznivo dejanje. V takem primeru ni potrebno, da stori posamezni član združbe več kaznivih dejanj, dovolj je, da stori le eno kaznivo dejanje v sklopu delovanja združbe. Hudodelska združba je vsaka manj ali bolj organizirana združitev več (najmanj treh) oseb, ki jih povezuje skupen namen izvrševati določena kazniva dejanja. Pri tem ni nujno, da gre za neko čvrsto, formalno in hierarhično organiziranost, vendar pa mora biti delitev vlog med njenimi člani taka, da po sami naravi stvari omogoča skupno delovanje več oseb. Dogovor o sodelovanju v združbi je lahko izrecen, lahko pa je izražen tudi s konkludentnimi dejanji, če član združbe sprejema sodelovanje prav za izvrševanje kaznivih dejanj, za katera je bila združba ustanovljena. Ni nujno, da so dejanja, ki so predmet dogovora, natančno določena glede kraja, časa in načina storitve, kakor tudi ne, da se vse osebe kot storilci dejanja med seboj poznajo.

Sodišče je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da so se obsojenci združili prav zato, da bi izvrševali kazniva dejanja povezana z zlorabo mamil. Tako stališče je utemeljilo z analizo telefonskih pogovorov, iz katerih je razvidno, da je imel obsojeni T. kontakte z različnimi osebami, ki so sposobne nabaviti prepovedano drogo, da sta M.L. in D.M. najela stanovanje, vendar ne zato, da bi se sestajala z dekleti, kot sta trdila, ampak zato, da sta v njem s pomočjo ustreznih priprav za redčenje, tehtanje in stiskanje kokaina v primerne kocke tega pripravljala za nadaljnjo prodajo, kar utemeljuje sklepanje, da so delovali v povezavi in se združili prav za izvrševanje takšnih dejanj. Med seboj so imeli porazdeljene vloge, tako da je obsojeni S.T. posredoval med dobavitelji in kupci, obsojena M. in L. pa sta nabavljala mamilo za nadaljnjo prodajo in ga pri tem skušala redčiti, kar pomeni, da sta imela tudi dovolj znanja za nadaljnje delovanje. Medsebojno povezanost med obsojenci zaradi skupnega delovanja je sodišče oprlo tudi na dejstvo, da so v stanovanju zasegli več SIM kartic za prenosne telefone, da so obsojenci v različnih aparatih uporabljali več številk in da je obsojeni S.T. uporabljal tudi aparat, ki ga je dobil od obsojenega D.M. in vanj vstavil svojo SIM kartico. Višje sodišče je takim razlogom pritrdilo, navedlo pa tudi, da ni pomembno, kdo je komu dal denar (za nakup mamila), saj je dejstvo, da je bilo potrebno kokain plačati, vsi obsojenci pa so pričakovali tudi svoj delež dobička, ravno v ta namen nameravali kokain tudi razredčiti. Drži, da je višje sodišče zapisalo, da je za pravno opredelitev v konkretnem primeru pomembno, da so se združile vsaj tri osebe in da so storile vsaj eno kaznivo dejanje, vendar pa je nato navedlo tudi, česar pa vložnika ne omenjata, da iz okoliščin, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje, pri čemer jih je drugostopenjsko sodišče kratko ponovilo, mogoče z gotovostjo sklepati, da so se obsojenci združili za izvrševanje takih kaznivih dejanj. Da bi bila takšna presoja v izpodbijani pravnomočni sodbi nerazumna, po oceni Vrhovnega sodišča ni mogoče trditi. Kolikor pa obsojeni M.L. in zagovornik obsojenega S.T., pa tudi zagovornik obsojenega D.M., ko navaja, da pri slednjem ni izkazana zavest o sodelovanju v hudodelski združbi, zavračajo presojo, ki jo je na podlagi naštetih okoliščin sprejelo sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi, da so se obsojenci združili za izvrševanje kaznivih dejanj, povezanih z zlorabo mamil, po vsebini izpodbijajo pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Glede na navedene razloge je treba trditev vložnikov glede kršitve kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP zavrniti kot neutemeljene.

Kršitev kazenskega zakona po 2. in 3. točki 372. člena ZKP obsojeni M.L. v zahtevi ni obrazložil, prav tako tega ni storil zagovornik obsojenega S.T. glede kršitev kazenskega zakona po 1. in 2. točki 372. člena ZKP, zato utemeljenosti teh trditev sploh ni mogoče preizkusiti.

Obsojenemu M.L. tudi ni mogoče pritrditi, da je bila s pravnomočno sodbo prekršena njegova ustavna pravica do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave), po vsebini pa tudi kršitev določbe o enakem varstvu pravic iz 22. člena Ustave. Ustavna pravica do enakega varstva pravic (tudi) zagotavlja, da morajo sodišča v enakih primerih odločati enako. S sklicevanjem na samo na primer, ki pa tudi ni vsebinsko podoben, vložnik ne more izpodbiti zakonitosti napadene pravnomočne odločbe. Iz primera, ki ga navaja, je razvidno, da je sodišče ugotovilo, da je dejavnost treh obtožencev pomenila nakup določene droge, skrivanje in prenašanje preko meja in aktivnosti v zvezi z iskanjem kupcev, kar da še ne utemeljuje zaključka prvostopenjskega sodišča, da je njihovo ravnanje preraslo okvire enkratnega dejanja oziroma enkratno izvršitveno obliko. V obravnavani kazenski zadevi pa je sodišče ugotovilo, da sta obsojena M.L. in D.M. za izvrševanje takih kaznivih dejanj najela stanovanje, imela v njem priprave za redčenje, tehtanje in stiskanje kokaina v primerne kocke, da je bil posrednik pri prodaji mamila v drugi državi, da so bili obsojeni vseskozi v medsebojnih kontaktih, da je v zvezi z zapleti s kakovostjo mamila obsojeni S.T. nemudoma iz tujine (celo) prišel v L. Samo na podlagi nekaterih podobnih okoliščin ni mogoče trditi, da sta zadevi glede temeljnih značilnosti vsebinsko enaki in zato tudi ne, da je sodišče v konkretni zadevi obsojenca obravnavalo neenako ter da je zato napadena pravnomočna odločba nezakonita.

Obsojeni M.L. tudi nima prav, ko navaja, da je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena v zvezi s 1. in 3. odstavkom 16. člena ZKP, ker da je na seji pred drugostopenjskim sodiščem prekršilo pravice obrambe, ki jih zagotavlja 22. člen Ustave in 6. člen EKČP. Višje sodišče je višjemu državnemu tožilcu pred sejo pritožbenega senata poslalo spise, da je ta podal svoj predlog. Vložnik dalje poudarja, da ga višje sodišče pred odločitvijo o pritožbah s predlogom in navedbami tožilca ni seznanilo ter da zato ni imel možnosti, da se s predlogom in navedbami tožilca seznani. Na ta način mu je posledično onemogočilo, da bi lahko navajal dejstva in predlagal dokaze, ki so mu v korist. Izpostavlja, da bi moral imeti možnost odgovoriti na predlog tožilca, kakršenkoli je ta že bil, saj gre nedvomno za procesno gradivo, ki lahko vpliva na odločanje pritožbenega senata.

Iz zapisnika o pritožbeni seji v navzočnosti strank (378. člen ZKP) z dne 9.9.2003 je razvidno, da sta bila na seji navzoča tudi obsojeni M.L. in njegov zagovornik odvetnik M.S. V njem je tudi zapisano, da višja državna tožilka S.J.P. "predlaga in navaja tako kot v pisnem mnenju". Iz take formulacije v zapisniku, na katero nihče od navzočih ni imel pripomb, je očitno, da je višja državna tožilka predstavila svoje mnenje. Zato ne drži vložnikova navedba, da pred odločitvijo pritožbenega sodišča z mnenjem in argumenti nasprotne strani ni bil seznanjen. Obsojeni M.L. in njegov zagovornik nista predlagala preložitve ali prekinitve seje, kar bi sicer lahko storila, če bi ju vsebina mnenja nasprotne stranke tako presenetila, da bi terjala dodaten čas za pripravo nasprotnih argumentov. Da bi bilo drugače, obsojenec ne zatrjuje niti v zahtevi, pač pa netočno navaja, da s predlogom višje državne tožilke in njegovo utemeljitvijo pred odločanjem višjega sodišča ni bil seznanjen. Zato obsojenčeva pravica do (učinkovite) obrambe tudi v tem pogledu ni bila prekršena.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevah za varstvo zakonitosti sklicujejo obsojeni M.L. in zagovornika obsojenih D.M. in S.T. niso podane, vložili pa so jih tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jih je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljene.

Glede na tak izid postopka so obsojeni M.L., D.M. in S.T. na podlagi 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžni plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, vsak povprečnino v znesku 200.000 SIT. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo gmotne razmere obsojencev in dejstvo, da je šlo za razmeroma obsežno zadevo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 212/2004
• Sodba I Ips 22/2001
• Sodba I Ips 61/01