Sodba I Ips 4/2005

Jedro

V primerih, ko sodišče ugotovi, da je obdolženec vozilo upravljal v vinjenem stanju, mora ugotoviti tudi tiste okoliščine, ki utemeljujejo sklepanje, da je bila obdolženčeva vinjenost vzrok kateri od ostalih kršitev predpisov o prometni varnosti, preko te pa tudi vzrok za nastanek prepovedane posledice.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega Š.D. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec se oprosti plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo z dne 17.11.2003 obsojenega Š.D. spoznalo za krivega hudega kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa po 4. odstavku 255. člena v zvezi s 3. in 1. odstavkom 251. člena KZ-77. Po 50. členu Kazenskega zakonika (KZ) je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 4. odstavku 255. člena KZ-77 določilo kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno odločbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenca oprostili povrnitve stroškov iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega Š.D. zaradi kršitve kazenskega zakona, ki je ni pobliže opredelil, in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, torej iz razlogov po 1. in 2. točki 1. odstavka 420. člena istega zakona, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi, obsojenca oprosti obtožbe ter odloči, da stroški kazenskega postopka bremenijo proračun.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane, zato Vrhovnemu sodišču predlaga, naj jo kot neutemeljeno zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik v zahtevi navaja, da je bil obsojenec spoznan za krivega samo zato, ker je vozil osebno vozilo pod vplivom alkohola. Poudarja, da bi bilo obsojenca mogoče spoznati za krivega samo v primeru, če bi bila kršitev po 1. odstavku 45. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP) v direktni vzročni zvezi s kršitvijo 2.

odstavka 164. člena ZTVCP, kar pa v konkretni zadevi nikakor ni. Z zavračanjem obstoja vzročne zveze med kršitvama navedenih cestnoprometnih predpisov in prepovedano posledico, kot jo je v izpodbijani pravnomočni odločbi ugotovilo sodišče, vložnik po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Na tej podlagi po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zagovornik obsojenega Š.D. tudi nima prav, ko zatrjuje, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Pritrditi je treba vložniku, da so v prvostopenjski sodbi obširno povzeti posamezni dokazi, ne drži pa, da je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini izvedenskih mnenj izvedencev cestnoprometne stroke in med samimi izvedenskimi mnenji, kot tudi ne, da sodišče ni navedlo razlogov, na podlagi katerih je sklepalo o vzročni zvezi med kršitvama in nastalo prepovedano posledico.

Ne glede na nekatere očitne pomote (da je oškodovanec dobil odtok namesto otok možganovine, da je obsojenec zadel v levo zadnje kolo oškodovančevega dvokolesa namesto v levo stran zadnjega kolesa) ter da je obrazložitev prvostopenjske sodbe premalo sistematična, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in da v zahtevi zatrjevano nasprotje ni podano. Neutemeljene so navedbe v zahtevi, da v pravnomočni sodbi niso pravilno povzete ugotovitve izvedencev M.B. in Ž.L., da je obsojenec vozil s hitrostjo 70 km/h, ker da sta izvedenca navedla, da je bila trčna hitrost 60 km/h. V pravnomočni odločbi je navedeno, da ugotovitev, da je obsojenec vozil s hitrostjo 70 km/h, temelji na mnenju izvedenca E.Š., ki je ocenil, da je hitrost obsojenčevega vozila pred zaviranjem znašala 72 km/h, da je temu pritrdil tudi izvedenec M.B., da pa je izvedenec Ž.L. kot verjetnejšo ugotovil hitrost 60 km/h, vendar pa dopustil tudi hitrost 70 km/h, kolikor sta ugotovila druga dva izvedenca. Seveda trčne hitrosti, ki so jo ugotovili izvedenci in pomeni hitrost po zaviranju, ni mogoče enačiti s tisto hitrostjo, s katero je obsojenec vozil pred začetkom zaviranja. Zato ne gre za nasprotja med izvedenskimi mnenji in povzetki teh ugotovitev v sodbi in s tem zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ampak za drugačno oceno dejanskega stanja, ki jo glede teh odločilnih dejstev ponuja obsojenčev zagovornik.

Ne drži navedba v zahtevi, da v pravnomočni sodbi sodišče ni obrazložilo, katera hitrost vožnje bi bila v danih razmerah primerna ne glede na obsojenčevo vinjenost. Tako je sodišče prve stopnje navedlo, da sprejema mnenji izvedencev Ž.L. in M.B., da bi se obsojenec prometni nesreči lahko izognil, če bi vozilo upravljal s hitrostjo, ki ne bi bila višja od 60 km/h in če bi vozil v treznem stanju. Višje sodišče pa je navedlo, da je izvedenec cestnoprometne stroke M.B. v svojem mnenju zapisal, da bi voznik osebnega avtomobila (obsojenec) pri normalni reakciji na nevarnost pri hitrosti 60 km/h vozilo ustavil pred oviro, ki so osvetljevale zasenčene luči, medtem ko je izvedenec Ž.L. to hitrost opredelil na 59,8 km/h, pri čemer pa je pojasnilo, da ta minimalna razlika med navedenima hitrostma ni odločilna. Glede na tako ugotovitev v pravnomočni sodbi je očitno, da bi po presoji obeh sodišč obsojenec zadostil dolžnostnemu ravnanju, če bi vozil s hitrostjo 60 km/h ali manj in da v takem primeru kršitev blanketne določbe iz 1. odstavka 45. člena ZTVCP ne bi bila podana. Kolikor pa vložnik v zahtevi našteva več različic (med temi tudi, da bi zaradi nezadostnega zaviralnega učinka zavor na zadnjih kolesih obsojenčevega vozila, za kar pa ta ni vedel, v primeru, če je oškodovanec neposredno pred trčenjem še vozil ali se zaustavljal, obsojenec lahko vozilo še pravočasno vozilo ustavil pri hitrosti 42,3 km/h), pa te navedbe niso odločilne, saj je sodišče ugotovilo, da bi obsojenca ekskulpirala vsaka vožnja, pri kateri bi bila hitrost 60 km/h ali manj. Glede na to, da je sodišče ugotovilo, da je obsojenec vozil s hitrostjo 70 km/h in da bi nesrečo lahko preprečil, če bi vozil z navedeno hitrostjo, je treba ugotoviti, da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana, saj so razlogi sodbe konsistentni in temeljijo na korektnih povzemanjih vsebine mnenj izvedencev cestnoprometne stroke.

Samo dejstvo, da je pri obdolžencu kot udeležencu v prometni nesreči ugotovljena (visoka) stopnja koncentracije alkohola, še ne pomeni, da je ta v vzročni zvezi s prepovedano posledico. V primerih, ko sodišče ugotovi, da je obdolženec vozilo upravljal v vinjenem stanju, mora ugotoviti tudi tiste okoliščine, ki utemeljujejo sklepanje, da je bila obdolženčeva vinjenost vzrok kateri od ostalih kršitev predpisov o prometni varnosti, preko te pa tudi vzrok za nastanek prepovedane posledice.

Sodišče je v razlogih pravnomočne sodbe navedlo, da je obsojenec oškodovanca S.Z. v soju dolgih luči opazil, ko je bil ta od njega oddaljen še 100 metrov ter da je takrat kolesar vozil po sredini svojega voznega pasu. Glede na tak način oškodovančeve vožnje in dejstva, da se je približeval križišču, bi po presoji sodišča obsojenec lahko pričakoval, da utegne kolesar v križišču zaviti v levo. Iz pravnomočne sodbe je tudi razvidno, da je obsojenec po zaznavi kolesarja v pogojih nočne vidljivosti nadaljeval vožnjo z zasenčenimi lučmi in ga do trenutka, ko ga je zagledal na svojem voznem pasu, ni videl. Na podlagi teh okoliščin je sodišče ocenilo, da kolesar za obsojenca ni predstavljal ovire, ki je v navedenih razmerah na svojem voznem ne bi mogel pričakovati. Glede na količino alkohola v obsojenčevi krvi je sklepalo, da so bile pri obsojencu zmanjšane psihofizične sposobnosti, pomembne za varno upravljanje vozila ter da ravno zaradi vožnje v takem stanju ni vozil s hitrostjo, ki bi mu omogočala, da bi vozilo lahko pravočasno ustavil pred oškodovanim kolesarjem. Sodišče je tudi navedlo, da je zaradi takega načina vožnje z vozilom zadel v oškodovanca, pri čemer pa je ta dobil tako hude telesne poškodbe, da je na kraju nesreče umrl.

Takemu sklepanju v napadeni pravnomočni odločbi tudi po oceni Vrhovnega sodišča ni mogoče odreči razumne presoje. Zato ne drži, da v pravnomočni sodbi niso navedeni razlogi, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo, da je podana vzročna zveza med kršitvama navedenih dopolnilnih norm in prepovedano posledico.

Kršitev kazenskega zakona, na katere se je skliceval v uvodnem delu zahteve, obsojenčev zagovornik ni obrazložil. Utemeljenosti tako posplošene navedbe zato ni mogoče preizkusiti.

Ugotovitve v pravnomočni sodbi, da je imel obsojenec v času prometne nesreče 1,3 g/kg alkohola v krvi, v prvostopenjski sodbi z dne 5.4.1990, ki je bila razveljavljena, pa je bilo ugotovljeno, da je imel obsojenec v krvi 0,80 in v urinu 1,22 promila etilnega alkohola, z vidika določbe 385. člena ZKP zahteva ne problematizira. Prav tako tudi ne tega, da je sodišče obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja po KZ-77, pogojno obsodbo pa izreklo s sklicevanjem na določbe KZ, namesto po določbah Kazenskega zakona SFRJ.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, ki jih v zahtevi uveljavlja zagovornik obsojenega Š.D., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo.

Obsojenčev zagovornik z zahtevo ni uspel, vendar je Vrhovno sodišče obsojenca na podlagi 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP glede na njegove slabe gmotne razmere oprostilo plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 107/98
• Sodba I Ips 61/2005
• Sodba I Ips 257/99