Sodba I Ips 365/2003

Jedro

Izrek, ki ga je sodišče druge stopnje formuliralo tako, da je pritožbi okrožne državne tožilke deloma ugodilo in prvostopenjsko sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojenki na prvi stopnji s pogojno obsodbo določeno kazen enega leta zapora znižalo na šest mesecev zapora in odločilo, da se ta kazen izreče, bi bil bolj korekten, če bi se glasil, da se obsojenki namesto pogojne obsodbe in v njej določene kazni po 2. odstavku 325. člena KZ izreče kazen šest mesecev zapora.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene A.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenka dolžna plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 200.000 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 14.6.2001 obsojeno A.P. spoznalo za krivo kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 2. v zvezi s 1. odstavkom 325. člena KZ. Po 50. členu KZ je obsojenki izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je po 2. v zvezi s 1. odstavkom 325. člena KZ določilo kazen eno leto zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenka v preizkusni dobi treh let ne bo storila novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo deloma ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojeni A.P. na prvi stopnji s pogojno obsodbo določeno kazen enega leta zapora znižalo na šest mesecev zapora in ji to kazen izreklo. Obe sodišči sta naložili obsojenki v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je zaradi kršitve kazenskega zakona po 4. točki 1. odstavka 372. člena KZ RS (očitno mišljeno po 4. točki 372. člena ZKP) in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, torej razlogov po 1. in 2. točki 1.

odstavka 420. člena ZKP, obsojenkin zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V dopolnitvi zahteve za varstvo zakonitosti pa je na podlagi 4. odstavka 423. člena ZKP podal predlog, da Vrhovno sodišče obsojenki odloži izvršitev kazni do odločitve o zahtevi za varstvo zakonitosti.

Vrhovna državna tožilka B.B. na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP podaja mnenje, da zahteva ni utemeljena, ker v njej uveljavljane kršitve zakona niso podane.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovorniku obsojene A.P. ni mogoče pritrditi, ko v zahtevi navaja, da je izrek drugostopenjske sodbe nerazumljiv, v nadaljevanju pa da bi moral biti bolj jasen, s čimer očitno meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Sodišče druge stopnje je izrek formuliralo tako, da je pritožbi okrožne državne tožilke deloma ugodilo in prvostopenjsko sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojeni A.P. na prvi stopnji s pogojno obsodbo določeno kazen enega leta zapora znižalo na šest mesecev zapora in odločilo, da se ta kazen izreče. S strokovnega vidika bi bilo glede na odločitev, ki jo je sprejelo pritožbeno sodišče, bolj korektno, če bi se izrek glasil tako, da se obsojenki namesto pogojne obsodbe in v njej določene kazni po 2.

odstavku 325. člena ZKP izreče kazen šest mesecev zapora. Vendar pa je tudi izrek, tako kot je formuliran v izpodbijani drugostopenjski sodbi, nedvoumen, saj ne dopušča drugačne razlage, kot da je sodišče druge stopnje pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo tako, da je prvostopenjsko sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo in obsojenki izreklo zaporno kazen v navedenem trajanju. Nasprotne trditve zahteve je zato treba zavrniti.

Prav tako se ni mogoče strinjati z zahtevo, ko enako bistveno kršitev določb kazenskega postopka uveljavlja s trditvijo, da je izrek prvostopenjske sodbe nerazumljiv, ker iz njega ni razvidno, po kateri cesti v M. je vozila obsojenka in tudi ne, po katerem levem prometnem pasu od obeh voznih pasov. Iz opisa dejanja je razvidno, da je obsojenka vozila po levem prometnem pasu iz smeri Ulice P.k. proti T. cesti, v nadaljnjem besedilu pa, da pri stanovanjski hiši št. ... na T. cesti hitrosti vožnje ni prilagodila prometnim razmeram. Glede na navedeno se ob dejstvu, da v opisu dejanja ni navedeno, da je obsojenka prekršila določbo 1. odstavka 41. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP), ki je predpisovala, da mora vozilo voziti po desni strani vozišča v smeri vožnje, je iz izreka povsem določno razvidno, da je obsojenka vozila po levem prometnem pasu svojega (desnega) voznega pasu po T. ulici iz C. M. proti T. cesti.

Vložnik v zahtevi navaja, da v prvostopenjski sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ki da so pomembni za presojo obsojenkine krivde. Poudarja, da izrek in razlogi sodbe sodišča prve stopnje govorijo samo o označenem prehodu za pešce, ne pa tudi o tem, da bi vzporedno z njim čez vozišče potekala kolesarska steza, ki bi povezovala kolesarski stezi, ki potekata ob levi in desni strani vozišča, v sodbi pa da ni razlogov tudi o tem, ali je pokojni oškodovanec J.R. smel vozišče prečkati tako, da se je s kolesom z motorjem z desne strani gledano iz smeri obsojenkine vožnje zapeljal čezenj, ali pa da bi to smel storiti samo tako, da bi s kolesa sestopil in vozišče prečkal tako, da bi kolo porival ob sebi. Zahteva tudi navaja, da je v izreku prvostopenjske sodbe ugotovljeno, da je obsojenka zapeljala v območje prehoda za pešce, ko je na semaforju zanjo gorela rumena luč in da iz tega logično sledi, da je oškodovanec s svojim kolesom z motorjem zapeljal na območje prehoda za pešce, ko je zanj na svetlobnem prometnem znaku gorela rdeča luč. Z vsemi temi navedbami vložnik, ki se zoper prvostopenjsko sodbo ni pritožil, s sklicevanjem na 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP po vsebini v resnici izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Enako velja tudi za tiste njegove navedbe, da se oškodovanec pred prehodom sploh ni ustavil, ampak je zapeljal pred vozilo A.Š., ki je vozila v isti smeri kot obsojenka po desnem prometnem pasu, ter nato pred obsojenkino vozilo, da pa ga ta ni mogla opaziti, ker ji je to preprečevalo vozilo Š.-jeve. Tudi z zavračanjem ugotovitve v pravnomočni sodbi, da je oškodovanec v območju prehoda za pešce za obsojenko predstavljal pričakovano oviro, obsojenčev zagovornik ponuja lastno dokazno oceno, ki se razlikuje od tiste, ki jo je sprejelo sodišče. Z zatrjevanjem oškodovančeve vožnje v nasprotju s cestno prometnimi predpisi, česar sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi ni ugotovilo, vložnik zato uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Dejansko stanje vložnik izpodbija tudi z navedbo, da se je sodišče v razlogih sodbe zadovoljilo zgolj s pavšalno ugotovitvijo, da je obsojenka upravljala vozilo pod vplivom alkohola in da je bila tako nesposobna za varno vožnjo, čeprav bi se ob tem lahko izjavil le "ustrezni" sodni izvedenec. Prvostopenjsko sodišče je v drugem odstavku na četrti strani sodbe določno obrazložilo, zakaj ugotavlja, da so bile zaradi vinjenosti obsojenkine psihofizične sposobnosti tako zožene, da ni bila sposobna za varno upravljanje vozila. Tudi v tem pogledu zato ne gre za zatrjevano bistveno kršitev, temveč za drugačno oceno vpliva obsojenkine alkoholiziranosti na njene vozniške sposobnosti. Glede na navedeno je očitno, da zahteva s temi trditvami ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Na tej podlagi pa po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

V razlogih sodbe tudi ni nobenega nasprotja glede navedbe smeri, iz katere je vozišče prevozil oškodovanec, saj je iz sodbe razvidno, da je pripeljal z obsojenkine desne, ta pa da je s prednjim desnim delom vozila v območju prehoda za pešce trčila vanj, zaradi česar je oškodovanec utrpel pretrganje glavne žile odvodnice in posledično izkrvavitev v prsni koš in na kraju nesreče podlegel.

Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovilo, da je bila zaradi vinjenosti (najmanj 1,14 g/kg alkohola v krvi) obsojenka nesposobna za varno vožnjo, da hitrosti vožnje ni prilagodila prometnim razmeram, tako da bi lahko vozilo pravočasno ustavila pred oviro, ki jo je lahko pričakovala in da je glede na mokro vozišče in približevanje prehodu za pešce, vozila prehitro, tako da v trenutku, ko se je zanjo prižgala na semaforju rumena luč in je bila od tega oddaljena 30 m, vozila ni ustavila, ampak zapeljala v območje prehoda za pešce in tam zadela v oškodovanca. Da je takšna argumentacija v izpodbijani pravnomočni sodbi razumna, priča tudi dejstvo, da je A.Š., ki je vozila po desnem prometnem pasu v isti smeri kot obsojenka, praktično vštric z njo, po zaznavi, da se je prižgala rumena luč, vozilo pred prehodom za pešce ustavila.

Vložnik v zahtevi navaja, da je obsojenka kot voznica naredila prometne prekrške, kot so navedeni v izreku prvostopenjske sodbe, vendar pa, da to še ne pomeni, da so ti prekrški v vzročni zvezi z nastalo posledico, to je smrtjo oškodovanca. Iz te navedbe obsojenkinega zagovornika je ne glede na uporabljeno formulacijo razvidno, da sprejema, da je obsojenka kršila cestnoprometne predpise, navedene v opisu dejanja (1. odstavek 45. člena, 3. točko 1. odstavka 52. člena in 2. v zvezi s 1. odstavkom 164. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa), vendar pa, da te kršitve niso v vzročni zvezi z oškodovančevo smrtjo kot prepovedano posledico.

Sklepanju v izpodbijani pravnomočni sodbi, da bi se v primeru, če bi naštetih cestnoprometnih predpisov ne kršila, obsojenka z vozilom lahko ustavila pred prehodom za pešce in da v takem primeru v oškodovanca sploh ne bi zadela, tudi po oceni Vrhovnega sodišča ni mogoče odrekati razumne presoje.

Vložnik navaja, da je med ogledom znani voznik osebnega avtomobila (očitno A.M.) zapeljal vzvratno in telo oškodovanca prevozil. O tej odločilni okoliščini prvostopenjska sodba nima nobenih razlogov, zato je po vložnikovem mnenju podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Tudi glede te trditve obsojenkinemu zagovorniku ni mogoče pritrditi. Navedeno dejstvo ni odločilno, saj je sodni izvedenec medicinske stroke dr. R.K., seznanjen s podatkom, ki mu ga je posredovala preiskovalna sodnica, da naj bi preko že mrtvega voznika kolesa z motorjem, ki je ležal na cestišču, zapeljalo drugo osebno vozilo in to preko ene od rok, na šesti strani izvedenskega mnenja izrečno zapisal, da pri zunanjem pregledu trupla ni našel poškodb, ki bi potrjevale omenjeno prevoženje. Sicer pa je tudi zdravnica J.G., ki je opravljala dežurno službo v Zdravstvenem domu M. in prva prišla na kraj nesreče, izpovedala, da je po pregledu oškodovanca ugotovila, da je ta mrtev in začela izpolnjevati potrebno dokumentacijo. Šele potem da jo je šofer opozoril na ravnanje voznika osebnega avtomobila R., za katerega pa ni videla, ali je zapeljal čez ponesrečenca ali zgolj čez folijo, s katero je bil ta pokrit. Okoliščina, da je po prometni nesreči oškodovanca prevozil še A.M. ni odločilnega pomena, ker je do tega prevoženja prišlo pol ure po obravnavani nesreči, ko je zdravnica že ugotovila oškodovančevo smrt.

Kršitev kazenskega zakona je podana takrat, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabi materialno pravo. Očitek v zahtevi, da je podana kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP temelji na drugačni presoji dejanskega stanja; taki, kot jo vidi vložnik. Zato tudi v tem obsegu zahteva ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, ampak izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi sklicuje zagovornik obsojene A.P., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojena A.P. po 98.a členu v zvezi s 1.

odstavkom 95. člena ZKP dolžna plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 200.000 SIT. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenkine ugodne gmotne razmere ter zamotanost zadeve z vidika odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti.

Vrhovno sodišče ni odredilo odložive izvršitve kazni obsojenki do odločitve o zahtevi, ker je ocenilo, da vsebina zahteve ne daje podlage za tako odločitev.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 213/98
• Sodba I Ips 117/99
• Sodba I Ips 107/2001