Sodba I Ips 368/2003

Jedro

Kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige ali spisa po 1. odstavku 265. člena KZ je med drugim dokončano z vpisom lažnih podatkov v uradno listino. Zato za ugotovitev, da je obsojenka s svojim ravnanjem izpolnila vse zakonske znake tega kaznivega dejanja, ni potreben nastanek drugih ali posebnih posledic. Prav tako ni odločilno, ali in s katerimi nagibi je bilo pogojeno obsojenkino ravnanje.

Izrek

Zahteva zagovornice obs. C.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenka je dolžna plačati 150.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 27.5.2002 obs. C.P. spoznalo za krivo kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige ali spisa po 1. odstavku 265. člena KZ ter ji po 50. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen štiri mesece zapora ter preizkusno dobo dveh let. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ji je naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka in plačilo povprečnine v znesku 100.000 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 9.4.2003 zavrnilo pritožbo obsojenkine zagovornice kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenka dolžna plačati 100.000 SIT povprečnine.

Obsojenkina zagovornica je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložila zahtevo za varstvo zakonitosti po 1. točki 1.

odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Po njenem stališču je iz razlogov zahteve razvidno, da glede zatrjevanih kršitev iz 1. in 2. točke 372. člena ZKP pravzaprav uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj meni, da obsojenki ni dokazano, da gradbeno dovoljenje, na katerega je odtisnila žig pravnomočnosti, ni pravnomočno ter da obsojenki ni dokazan naklep za očitano ji kaznivo dejanje. Zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče uveljavljati v okviru izrednega pravnega sredstva zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona. Čeprav te kršitve konkretno ne opredeli, pa iz obrazložitve zahteve sledi, da uveljavlja kršitvi kazenskega zakona iz 1. in 2. točke 372. člena ZKP. Po stališču zahteve sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ko sta obsojenko spoznali za krivo storitve kaznivega dejanja po 265. členu KZ. Meni, da ne samo, da niso podani zakonski znaki tega kaznivega dejanja, temveč so podane tudi okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost.

Bistvo očitka obsojenki je, kot izhaja iz izreka pravnomočne sodbe, da je na gradbenem dovoljenju vpisala lažen podatek, tako da je odtisnila žig "odločba je pravnomočna" in vpisala datum pravnomočnosti 7.8.1997, in se podpisala ter odtisnila žig Upravne enote L., Izpostava C., to pa je storila, čeprav je vedela, da je bilo gradbeno dovoljenje odpravljeno 1.7.1994 in je celo sama vodila postopek za odpravo gradbenega dovoljenja.

V takšnem opisu so vsebovana dejstva in okoliščine, ki opredeljujejo vse zakonske znake kaznivega dejanja ponareditve uradne listine po 1. odstavku 265. člena KZ. Zato ni mogoče sklepati, da obsojenkino dejanje nima zakonskih znakov tega kaznivega dejanja in da je podana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Kršitev kazenskega zakona po tej določbi se lahko pojavi kot zmotna ocena o tem, ali je storjeno dejanje sploh kaznivo dejanje in ali so podani vsi njegovi zakonski znaki ter kot zmotna ocena o tem, ali obstajajo razlogi, ki izključujejo protipravnost. V obravnavani zadevi nobena od teh oblik kršitve kazenskega zakona iz 1. točki 372. člena ZKP ni podana. Glede na opis dejanja in glede na ugotovljeno dejansko stanje, je sodišče utemeljeno sklepalo, da ima obsojenkino ravnanje vse zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja. Kolikor zahteva s svojimi navedbami prikazuje, da gradbeno dovoljenje ni bilo nikdar dokončno odpravljeno ter da obnovitveni postopek njegovega statusa ni nikdar pravnomočno spremenil in s tem v nasprotju z ugotovitvami sodišča nakazuje, da je gradbeno dovoljenje v inkriminiranem času bilo pravnomočno, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP). Pri tem je treba opozoriti na ugotovitev sodišča, da je obsojenka s sklepom z dne 1.7.1994 odpravila gradbeno dovoljenje, da je bila seznanjena tudi s pritožbo pooblaščenca M.R. zoper navedeni sklep, ki jo je Ministrstvo za okolje in prostor dne 15.12.1995 zavrnilo in da se od te odločitve do obsojenkinega vpisa pravnomočnosti na gradbeno dovoljenje ni nič spremenilo. Odločilno za presojo obsojenkinega ravnanja je tedaj dejstvo, da je bila odločba o gradbenem dovoljenju odpravljena, s tem pa tudi odpravljene njene pravne posledice vključno s pravnomočnostjo. Sodišče je pri odločitvi izhajalo iz navedenih dejanskih ugotovitev ter zato tudi utemeljeno presodilo, da je obsojenkino ravnanje bilo naklepno. Poznejša odločitev v upravnem sporu in okoliščine, da je bil obnovitveni postopek dne 21.11.2002 s sklepom ustavljen, na presojo sodišča in s tem na zakonitost pravnomočne sodbe v takem položaju nima nobenega vpliva.

Tudi z navedbami, da pri obsojenki ni mogoče zaslediti naklepa ter da je "največ lahko šlo za zmoto", ker se je ob potrditvi pravnomočnosti opirala na mnenja in stališča nadrejenih ter z lastno oceno ugotovljenih dejstev in okoliščin, zahteva v nasprotju z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Sicer pa je sodišče z izčrpnimi razlogi utemeljilo, na katera dejstva in okoliščine opira zaključek o obsojenkinem naklepnem ravnanju ter zavzelo stališče do trditve, da je bila v dejanski zmoti.

Načeloma ima zahteva prav, ko navaja, da je za nastanek kaznivega dejanja in kazensko odgovornost storilca potrebno, da nastane prepovedana posledica. Vendar pri tem prezre, da je kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige ali spisa po 1.

odstavku 265. člena KZ med drugim dokončano z vpisom lažnih podatkov v uradno listino. Zato za ugotovitev, da je obsojenka s svojim ravnanjem izpolnila vse zakonske znake tega kaznivega dejanja, ni potreben nastanek drugih ali posebnih posledic. Prav tako ni odločilno, ali in s katerimi nagibi je bilo pogojeno obsojenkino ravnanje.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve. Zato je zahtevo zagovornice obs. C.P. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je določena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenkinih premoženjskih razmer, ki so razvidne iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 214/2002
• Sodba I Ips 331/2001
• Sodba I Ips 119/2000