zapri pomoč

pomoč

Za pomoč pri uporabi spletnih strani sodstva se obrnite na:

pomembno

zapri pomembno

  • Zemljiška knjiga

  • COVL - izvršba

  • Izračun zamudnih obresti

  • Obravnave

  • Sodna praksa

obvestila o piškotkih

Naša spletna stran uporablja tehnologijo piškotkov (cookies). Piškotki omogočajo uporabo naprednih, uporabniku prikrojenih možnosti. Omogočajo nam tudi spremljanje statistik obiska, s čimer pridobivamo prepotrebne podatke za nenehno izboljševanje strani. Če zapisa piškotkov ne boste dovolili, boste prikrajšani za možnosti, kakršni sta ogled video posnetkov in komentiranje objav prek družbenih omrežij.

Več informacij o piškotkih na sodisce.si


sprejmi piškotke | zavrni piškotke

vsebine po meri

zapri sistemska obvestila

Izberi rubriko

Skupine uporabnikov

Izberite skupino, ki najbolj ustreza vašemu profilu, oziroma obkljukajte tiste rubrike, katere želite spremljati.

Orodje "Vsebine po meri" vam omogoča, da na vstopni strani spremljate le tiste vsebine, ki vas zanimajo. Posamezne rubrike, ki jih boste izbrali, vas bodo na strani pričakale vsakič, ko jo boste obiskali. Osebne nastavitve lahko s klikom na gumb "vsebina po meri" v orodni vrstici kadarkoli spremenite.

Nekatere rubrike bodo prikazane le v primeru, če je vsebina smiselna za prikaz na posameznem sodišču. Na primer: rubrika Zemljiška knjiga bo vidna le na vstopnih straneh okrajnih sodišč ...

VS22764

Odločba:Sodba I Ips 54/2003
 ECLI:
Oddelek:Kazenski oddelek
Datum seje senata:24.12.2004
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:zaseg predmetov - disciplinski postopek - hišna preiskava - nedovoljeni dokazi - privilegij zoper samoobtožbo
Zveza:ZKP člen 215, 219, 220, 371, 371/1-8.
JEDRO:
V primeru, ko izda preiskovalni sodnik na zahtevo policije odredbo za hišno preiskavo, ima policija nalog za opravo določenega preiskovalnega dejanja. Policija je dolžna postopati po odredbi sodišča, saj gre za fazo postopka, ko je že sodišče ocenjevalo stopnjo verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje in je presodilo, da je podan utemeljen sum oziroma vsaj utemeljeni razlogi za sum. Odredba za hišno preiskavo že vsebuje pooblastilo (nalog) za zaseg. Zaseg predmetov kot samostojno preiskovalno dejanje po 220. členu ZKP bo policija opravila le, kadar bo postopala po določilih 148. člena ZKP (torej v fazi zbiranja podatkov o kaznivem dejanju in storilcu), po določilih 164. člena ZKP (če bi bilo nevarno odlašati in ob pogojih iz 218. člena ZKP) ter kadar izvršuje nalog sodišča (4. odstavek 220. člena ZKP). Strokovne ugotovitve, pridobljene v disciplinskem postopku, bi bile, kolikor bi bile potrjene z ustrezno izvedbo dokazov v kazenskem postopku, lahko dopusten dokaz v tej kazenski zadevi.

IZREK:
Zahtevi zagovornice obsojene D.E. se ugodi, sodbi sodišča prve in druge stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

OBRAZLOŽITEV:
Okrožno sodišče v Kranju je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo D.E. za krivo storitve kaznivega dejanja povzročitve smrti iz malomarnosti po členu 129 KZ. Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen osem mesecev zapora in preizkusno dobo dve leti. Odločilo je še, da je dolžna plačati 150.000,00 SIT stroškov kazenskega postopka in 100.000,00 SIT povprečnine. Pritožbi okrožne državne tožilke je Višje sodišče v Ljubljani delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji in v odločbi o stroških kazenskega postopka spremenilo tako, da je obsojenki v okviru pogojne obsodbe podaljšalo preizkusno dobo na tri leta, zvišalo pa je tudi znesek stroškov kazenskega postopka, ki jih je dolžna plačati na 445.469,00 SIT, sicer je v ostalem pritožbo okrožne državne tožilke in v celoti pritožbi obeh zagovornikov zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tudi to sodišče je obsojenki naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka in sicer na 100.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je zagovornica obsojenke dne 27.1.2003 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb ZKP iz 2., 7., 8., 9. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ter iz 2. odstavka istega člena v zvezi z določbo 215. člena tega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodno odločbo spremeni tako, da obsojenko obtožbe oprosti.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZK,P meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki jih v okviru 2. točke 1. odstavka 420. člena ZKP uveljavlja zagovornica, niso podane. Pravnomočna sodba se ne opira na izjavo obsojenke na list. št. 42, ki bi morala biti izločena.
Obsojenkina zagovornica pa določno ne pove, kako bi neizločitev tega vplivala na presojo in torej ne gre za primer bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ko bi morali biti sodniki in oba porotnika izločeni. Kršitve iz 7. točke 1. odstavka 371. člena zagovornica ne pojasnjuje. Pravi tudi, da z očitkom kršitve po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP zagovornica ne bo mogla uspeti, ker niti dokaz z zaseženimi predmeti, niti izvedeniška mnenja niso bili pridobljeni s kršitvijo s konvencijami določenih človekovih pravic in svoboščin. Povsem jasno je, da profesor dr. J.B. ni bil izvedenec v tem postopku. Obtožba ni bila prekoračena, ker je bila spremenjena v obsojenkino korist. Kršitev 11. točke 1. odstavka zagovornica utemeljuje z razlogi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ne more biti razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Ker hišna preiskava ni bila opravljena, tudi ni podana kršitev člena 215 ZKP. Predlaga zavrnitev zahteve.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Temeljno vprašanje, ki ga zastavlja zahteva, je (točka 4), ali je bil ključni dokaz v obravnavani kazenski zadevi, to je listinska dokumentacija "rokopis J.", pridobljen na zakonit način, oziroma ali je podan upošteven dvom v to, ali je policija pri pridobitvi tega dokaza postopala po določbah ZKP oziroma ali je podana kršitev ustavne pravice (privilegij zoper samoobtožbo).

Prvine konkretnega dejanskega stanu v zvezi z opravo tega procesnega dejanja, razvidne iz podatkov v spisu, so:

- dne 18.6.1997 je okrožno državno tožilstvo prejelo ovadbo zoper D.E. zaradi kaznivega dejanja malomarnega zdravljenja po 1. odstavku 190. člena KZ RS;
- policisti (policija - tedaj Organi za notranje zadeve - ONZ) so opravljali razgovore z občani od 30.4. do 2.6.1997;
- dne 23.6.1997 je okrožni državni tožilec zahteval dopolnitev ovadbe;
- dne 1.7.1997 so policisti zaprosili preiskovalnega sodnika za izdajo odredbe za hišno preiskavo z obrazložitvijo, da je potrebno pridobiti dokumentacijo o poteku homeopatskega zdravljenja J.P., ki jo je vodila osumljenka in jo hrani doma in da je potrebno dobiti tudi vzorec vseh homeopatskih zdravil, ki jih je v času zdravljenja jemal P. Ocenili so, da osumljenka predmetov ne bo prostovoljno izročila;
- dne 1.7.1997 je izdal preiskovalni sodnik na podlagi določila člena 214 ZKP odredbo o hišni preiskavi, ki jo je ONZ UKS K. prejel še istega dne;
- 2.7.1997 so kriminalisti opravili ponoven razgovor z osumljenko, po katerem je ta "zahtevane podatke, to je dokumentacijo v zvezi z zdravljenjem P. in homeopatska zdravila prostovoljno izročila" (dopis ONZ K. z dne 8.7.1997);
- hišna preiskava ni bila opravljena ("ker ni bila več potrebna", isti dopis ONZ K.);
- listine in zdravila so delavci ONZ zasegli;
- izdali so potrdilo o zasegu predmetov (2.7.1997), ki ga je podpisala tudi obsojenka;
- obsojenka-takratna osumljenka, je bila iz K. do svojega prebivališča na J. odpeljana s policijskim avtomobilom. Peljala sta jo kriminalista D.Ž. in I.B. (potrdilo o zasegu predmetov, izpoved kot priče zaslišanega policista Ž. - stran 241 spisa);
- v spisu se nahaja uradni zaznamek, ki ga je sestavil okrožni državni tožilec (list. št. 76), iz katerega izhaja, da je kriminalist D.Ž. dne 3.7.1997 prinesel dopolnitev kazenske ovadbe skupaj s fotokopijami zapiskov dr. D.E. o zdravljenju pokojnega J.P. ter 8 stekleničk homeopatskih zdravil, ki so jih zasegli policisti ob hišni preiskavi njenega stanovanja.

Na te dokaze, predvsem zapiske obsojenke, je sodišče oprlo sodno odločbo, ki jo je sodišče druge stopnje potrdilo. Sodišči sta svoji odločbi utemeljili s sledečimi razlogi.

Sodišče prve stopnje je ob navedenih procesno relevantnih podatkih zaključilo, da policisti niso prišli do predmetov ob hišni preiskavi temveč le z zasegom predmetov po členu 220 ZKP. Predmeti, ki utegnejo biti dokazilo v kazenskem postopku, se namreč zasežejo tudi takrat, ko jih tisti, ki take predmete ima, sam izroči. V tem primeru hišna preiskava, kot poseg v ustavno pravico (člen 35 in 36 Ustave RS), sploh ni bila opravljena, zato tudi ni potrebno presojati, ali so bili izpolnjeni vsi pogoji, ki jih predvideva procesna zakonodaja za opravo hišne preiskave (člen 215 ZKP). Z ugotovitvijo, da hišna preiskava ni bila opravljena in da za njeno opravo tudi ni bilo potrebe, pa se je strinjalo tudi pritožbeno sodišče. Obe sodišči sta nadalje tudi zaključili, da obsojenki (tedaj osumljenki) ni bila odvzeta prostost s tem, ko sta jo policista s svojim avtomobilom odpeljala domov, niti s tem ni bila omejena svoboda gibanja (stran 5 sodbe sodišča prve stopnje in stran 3 sodbe pritožbenega sodišča).

S takšnimi zaključki v pravnomočni sodbi pa se zagovornica ne strinja. Meni, da je sodišče kršilo določbo 215. člena ZKP in posledično ustavno pravico privilegija zoper samoobtožbo. S tem ko je obsojenka predmete, ki pomenijo ključni obremenilni dokaz zoper njo, izročila v okoliščinah, ko ni bila poučena o pravici do zagovornika ter v okoliščinah, ko je bila prisiljena peljati se v spremstvu dveh policistov s policijskim avtomobilom do svojega doma, ji je bila kršena pravica zoper samoobtožbo.

V tem delu je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, zaradi česar je bilo potrebno izpodbijani sodbi razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Po oceni Vrhovnega sodišča namreč zbrana procesnopravno relevantna dejstva izkazujejo, da so bili za obsojenko obremenjujoči dokazi zbrani na nezakonit način. V primerih, ko država, v tem primeru policija, posega v obdolženčeve pravice, ki so v Ustavi določene kot človekove pravice in svoboščine, mora izkazati, da so bili izpolnjeni ustavni in zakonski pogoji za izvedbo procesnega oziroma preiskovalnega dejanja. Dokazno breme v tem pogledu nosi policija. ONZ kljub temu, da so razpolagali z odredbo o hišni preiskavi, niso postopali v skladu z določbo 215.
člena ZKP, ker osumljenki niso vročili odredbe o hišni preiskavi, je niso opozorili o pravici do zagovornika in o tem preiskovalnem dejanju niso pisali zapisnika po 5. odstavku 220. člena ZKP.
Ugotovitev takih nepravilnosti pa ima za posledico, da se sodna odločba na tako pridobljene dokaze ne sme opirati (člen 219 ZKP). Če ima namreč določena pomanjkljivost pri opravi hišne preiskave za posledico ekskluzijo dokazov, bo ta posledica še toliko bolj doletela dokaze, ki so kljub odredbi za hišno preiskavo pridobljeni brez nje, oziroma na način, ki ga ZKP ne predvideva.

V primeru namreč, ko izda preiskovalni sodnik na zahtevo policije odredbo za hišno preiskavo, ima policija nalog za opravo določenega preiskovalnega dejanja, to je hišne preiskave. Postopek za izvedbo tega preiskovalnega dejanja je natančno določen v ZKP, in sicer v določbah od 214. do 218. člena, člen 219 istega zakona pa določa tudi sankcije za primer določenih procesnih kršitev. Namen takšnega preiskovalnega dejanja je v zagotovitvi procesno veljavnih dokazov. Policija je dolžna postopati po odredbi sodišča, saj gre za fazo postopka, ko je že sodišče ocenjevalo stopnjo verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje in je presodilo, da je podan utemeljen sum oziroma vsaj utemeljeni razlogi za sum. Sodna odločba pa se lahko opira na dokaze, pridobljene s hišno preiskavo le, če je ta izvedena v skladu z določbami ZKP. Res je sicer, da vsaka nepravilnost pri hišni preiskavi nima nujno za posledico neveljavnosti dokaza, vendar pa lahko nezakonito opravljena hišna preiskava vpliva na zakonitost sojenja. O formalnih preiskovalnih dejanjih se zmeraj sestavi zapisnik. Ko policija postopa po odredbi za hišno preiskavo, ne potrebuje odredbe za zaseg predmetov, saj odredba za hišno preiskavo že vsebuje pooblastilo (nalog) za zaseg.

Zaseg predmetov, kot samostojno preiskovalno dejanje po členu 220 ZKP, pa bo policija opravila le, kadar bo postopala po določilih člena 148 ZKP (torej v fazi zbiranja podatkov o kaznivem dejanju in storilcu), po določilih 164. člena ZKP (če bi bilo nevarno odlašati in ob pogojih iz 218. člena ZKP) ter kadar izvršuje nalog sodišča (4. odstavek 220. člena ZKP). V konkretni zadevi ni šlo za takšno situacijo.

Po prejemu odredbe za hišno preiskavo bo torej policija postopala po določbah 215. člena ZKP. Pred pričetkom preiskave bo odredbo vročila tistemu, pri katerem naj se preiskava opravi ter ga poučila o pravicah do odvetnika, ki je lahko pri preiskavi navzoč. Če bo oseba želela odvetnika, je policija dolžna počakati dve uri do njegovega prihoda (2. odstavek 215. člena). Zakon daje torej pravico do formalnega zastopanja vsakomur, v čigar stanovanju se opravi hišna preiskava, od posameznika pa je odvisno, ali bo odvetnika zahteval ali ne. Taka zahteva na eni strani pomeni zagotovitev odvetnikove navzočnosti, vendar pa opustitev zahteve še ne pomeni odpovedi. Za veljavno odpoved pravici do navzočnosti odvetnika gre le, če je ta dana po opozorilu. Opozorilo in odpoved pravici sta torej nujna pogoja za zakonito opravo hišne preiskave. Kadar pa se hišna preiskava opravi pri osumljencu, je zagotovitev vseh po zakonu predpisanih formalnosti še toliko bolj pomembna, ne glede na to da gre praviloma za zelo zgodnjo fazo, to je predkazenski postopek. Če je namreč onemogočena navzočnost zagovornika v predkazenskem postopku ima to lahko celo hujše posledice, kot če zagovornik ne bi bil navzoč pri procesnem dejanju v rednem postopku. Še posebej velja to za primere, če policija predloži za obsodbo ključne dokaze, ki jih je prejela od osumljenca, ne da bi bil ta opozorjen v skladu z določbami ZKP. S tem da policija obsojenki ni dala pouka o zagovorniku, ni zamolčala le koristnih podatkov, ampak je lahko preprečila stik med osumljencem in odvetnikom. Prav obdolženec, ki ne pozna svojih pravic in zato ne zahteva odvetnika, je oseba, ki njegovo pomoč najbolj potrebuje.

Zbrani dokazi zaenkrat izkazujejo, da je policija kršila določbe o hišni preiskavi, kar zahteva uporabo 219. člena ZKP (kršitev 8. točke 1. odstavka 371. člena tega zakona). Vrhovno sodišče je zato izpodbijani sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Res je sicer, da se obsojenka v kazenskem postopku ni zagovarjala, vendar pa je sodišče dolžno ugotavljati procesno relevantna dejstva na lastno iniciativo, oziroma po uradni dolžnosti, ne glede na predloge strank takrat, kadar morajo biti za dopustnost dokazov izpolnjeni posebni zakonski pogoji. Imajo pa subjekti postopka pravico predlagati njihovo ugotovitev, sodišče pa jih je dolžno izvesti, če meni, da je to potrebno za presojo določenega procesnega dejanja. V konkretni zadevi sodišče kljub večkratnim opozorilom zagovornikov obsojenke tega ni storilo.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče natančno razčistiti dejansko stanje o postopanju organov kritičnega dne, in sicer:

- ali sta kriminalista D.Ž. in I.B. dne 2.7.1997 že razpolagala z odredbo za hišno preiskavo (iz vročilnice, ki se nahaja v spisu, je razvidno, da je ONZ prejela odredbo dne 1.7.1997);
- ali je prišla osumljena D.E. na policijo na lastno iniciativo ali pa sta jo vabila kriminalista. Če je bila povabljena na informativni razgovor v smislu 148. člena ZKP, bo moralo presoditi, ali večkratno vabljenje osumljenke na razgovor na policijo ne pomeni uporabe nedopustnih metod ali celo odvzema prostosti oziroma posega v osebno svobodo, kar bi narekovalo pravni pouk v skladu s 1. odstavkom 4.
člena ZKP, oziroma bi v tem primeru morala policija postopati v skladu s 157. členom tega zakona;
- če je bila povabljena s strani delavcev policije, je torej potrebno ugotoviti, zakaj (ali zaradi oprave hišne preiskave ali na informativni razgovor);
- če je bila povabljena zaradi oprave hišne preiskave, bo potrebno ugotoviti, ali so ji policisti vročili odredbo o hišni preiskavi in ali so jo opozorili na pravico do zagovornika (2. odstavek 215. člena ZKP);
- ali sta kriminalista pisala zapisnik (pri zasegu po določbah 3.
odstavka 215. člena ZKP bi morala sestaviti zapisnik v skladu z določbo 5. odstavka 220. člena ZKP);
- nadalje bo sodišče moralo razčistiti, ali je bila osumljenka prisiljena peljati se izpred ONZ K. na J. (pri hišni preiskavi bi imela samo pravico biti navzoča, ni pa to njena dolžnost - 1.
odstavek 216. člena ZKP);
- ali se je morala peljati v policijskem avtomobilu ali pa je bilo to, ali se bo peljala s policisti ali s svojim avtomobilom, prepuščeno njeni izbiri;
- če bo ugotovilo, da obsojenka ni imela izbire, oziroma se je morala peljati s policiskim avtomobilom, bo moralo presoditi, ali morda ni šlo za odvzem prostosti v smislu 3. odstavka 4. člena ZKP, kar bi narekovalo pravni pouk v smislu 1. odstavka istega člena;
- presoditi bo potrebno izpovedbi kriminalistov o izvedbi pogovorov z osumljenko, predvsem pogovora, ko je že bila izdana odredba za hišno preiskavo.

Šele potem, ko bo sodišče ugotovilo, kako je postopala policija kritičnega dne, bo lahko zanesljivo odgovorilo na vprašanje, ali je policija, ko je prejela od obdolženke obremenjujoče dokaze, postopala v skladu z določbo 215. člena ZKP in kolikor ni, bo ravnalo v skladu z 219. členom tega zakona. Če pa bo ugotovilo, da obsojenka (tedaj osumljenka) ni bila poučena o pravici do zagovornika (ob tem, da ji je bila odredba o hišni preiskavi vročena oziroma da so jo policisti o tem, da z njo razpolagajo, vsaj seznanili), pa bo moralo presojati, ali eventualni prevoz obsojenke (tedaj osumljenke) proti njeni volji s policijskim avtomobilom do njenega stanovanja ne zahteva obvezne obrambe po zagovorniku, iz razlogov opisanih v zadnji alinei prejšnjega odstavka.

Dr. B. ni bil izvedenec v tej zadevi, podpisal je le mnenje, ki sta ga izdelali dr. M.M.-G. in dr. A.R.-M. in sicer kot predstavnika komisije za fakultetna izvedenska mnenja. Pred tem je navedeni zdravnici imenoval za izvedenki v tej zadevi.

Gradivo iz postopka pred zdravniško zbornico Slovenije vključno z izjavami obdolženke ni bilo pridobljeno za namen kazenskega postopka in ga ni potrebno izločati iz spisa. Strokovne ugotovitve, pridobljene v disciplinskem postopku, bi bile, kolikor bi bile potrjene z ustrezno izvedbo dokazov v kazenskem postopku, lahko dopusten dokaz v tej kazenski zadevi.

Dogovore je treba spoštovati.
Pacta sunt servanda.