<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 392/2004

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2005:I.IPS.392.2004
Evidenčna številka:VS22749
Datum odločbe:18.04.2005
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:nasprotje v razlogih - lahka telesna poškodba - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kazniva dejanja zoper življenje in telo - zdravje
Objava v zbirki VSRS:KZ 1999-2007

Jedro

Pritožbena odločba, v kateri sodišče hkrati ugotavlja, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, nato pa izpodbijano sodbo spremeni zato, ker da ni dokazov, da je obdolženec storil obravnavano kaznivo dejanje, nosi v sebi nasprotje iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Poškodovančevo zdravje je začasno okvarjeno tudi v primerih, ko je podana katera od ostalih posledic, ki poškodbo umeščajo v okvir lahke telesne poškodbe.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila s sodbo sodišča druge stopnje kršena določba 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Šentjurju pri Celju je s sodbo z dne 25.5.2004 obsojenega M.H. spoznalo za krivega pod točko 1 kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ, pod točko 2 pa kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 145. členu KZ. Na podlagi 50. člena KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za prvo kaznivo dejanje po 2. odstavku 133. člena KZ določilo kazen šest mesecev zapora, za drugo pa po 145. členu KZ tri mesece zapora (pri tem je nepotrebno pri vsakem od dejanj določilo preizkusno dobo), nato pa po 3. točki 2. odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen osem mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po 1. odstavku 95. člena ZKP je obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in sodbo sodišča prve stopnje tudi po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je po 3. točki 358. člena ZKP obsojenca oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po 2. v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ, mu za kaznivo dejanje po 145. členu KZ določeno kazen znižalo na en mesec zapora ter skrajšalo tudi preizkusno dobo na eno leto zapora.

Prvostopenjsko sodbo je spremenilo tudi v odločbi o stroških kazenskega postopka, tako da je odločilo, da stroški iz 1. do 5.

točke 2. odstavka 95. člena ZKP, obsojenčevi potrebni izdatki in potrebni izdatki ter nagrada obsojenčevega zagovornika v zvezi z oprostilnim delom sodbe po 1. odstavku 96. člena ZKP bremenijo proračun, da pa je obsojenec dolžan plačati le še povprečnino, odmerjeno na 90.000,00 SIT. V ostalem je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper oprostilni del sodbe sodišča druge stopnje je vrhovni državni tožilec A.F. iz razloga po 1. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP, torej zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da izrek sodbe pritožbenega sodišča nasprotuje njenim razlogom, da so razlogi o odločilnih dejstvih v precejšnji meri s seboj v nasprotju ter da so razlogi o odločilnih dejstvih popolnoma nejasni. Vrhovnemu sodišču predlaga, da v skladu s 1. in 2. odstavkom 426. člena ZKP ugotovi, da je Višje sodišče v Celju na način, obrazložen v zahtevi, storilo zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

Obsojenčev zagovornik odvetnik F.K., ki mu je bila zahteva poslana v odgovor, nanjo ni odgovoril.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je obsojenega M.H. spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 133.

člena KZ. V opisu kaznivega dejanja je navedlo, da je poškodba, ki jo je obsojenec prizadejal oškodovanemu M.T., začasno okvarila njegovo zdravje in začasno zmanjšala njegova zmožnost za delo. Navedeni posledici poškodbe sta kot zakonski znak pri obravnavanem življenjskem primeru v dejanskem opisu opredeljeni z enakima pojmovnima kategorijama, kot ju vsebuje zakonsko besedilo. Zato gre v tem obsegu za opis, s katerim je v tem delu kokretiziran dejanski stan.

Pritrditi je treba vrhovnemu državnemu tožilcu, da je zaključek pritožbenega sodišča, da so bila odločilna dejstva, ki se nanašajo na kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe, pravilno ugotovljena, v nasprotju s stališčem izraženim v izreku in tudi v razlogih drugostopenjske sodbe, da ni dokazov, da je obsojenec storil dejanje, katerega je bil obtožen. Prav ima vložnik, da sodišče druge stopnje, če v pritožbenem postopku presodi, da je dejansko stanje v prvostopenjski sodbi pravilno in popolno ugotovljeno, ponovno opravi subsumpcijo teh dejstev pod ustrezno kazensko materialnopravno določbo. Pri tem je potrebno izhajati iz stališča, da referenčni okvir za (pravilno in popolno) ugotavljanje dejstev vedno predstavlja opis dejanja v obtožnem aktu. Pritožbena odločba, v kateri sodišče hkrati ugotavlja, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, nato pa izpodbijano sodbo spremeni zato, ker da ni dokazov, da je obdolženec storil konkretno kaznivo dejanje, nosi v sebi nasprotje. Če sodišče druge stopnje sprejme dejansko stanje v prvostopenjski sodbi in obdolženca oprosti obtožbe, je teoretično gledano taka odločitev konsistentna samo, če gre za razloga po 1. in 2. točki 358. člena ZKP, ne pa tudi po 3. točki 358. člena ZKP.

Kaznivo dejanje, ki je tako, kot je opisano, dokazano, ne more biti hkrati nedokazano.

V razlogih sodbe je sodišče druge stopnje zapisalo, da se ugotovitve izvedenke (sodnomedicinske stroke S.Š.Z., dr. med.) o tem, kakšne posledice je za oškodovanca imela razpoka bobniča levega ušesa, ki mu jo je prizadejal obsojenec, ne sklada z ugotovitvami v sodbi sodišča prve stopnje. Navedlo je, da je sodišče prve stopnje, ne da bi za to imelo podlago v izvedenskem mnenju, ugotovilo, da je bila zmožnost oškodovanca za delo zaradi poškodbe le nekoliko zmanjšana. Takšna trditev je po presoji višjega sodišča v nasprotju z mnenjem izvedenke, ki je ocenila, da zmožnost oškodovanca za delo ni bila bistveno zmanjšana, iz česar da je tudi mogoče zaključiti, da ta zmožnost ni bila (niti) začasno zmanjšana. Čeprav je takšna argumentacija pritožbenega sodišča v tem delu tudi popolnoma nejasna, pa je povsem očitno, da je sodišče odločilna dejstva, pomembna pri presoji, ali je bila pri oškodovancu zaradi poškodbe začasno zmanjšana zmožnost za delo, ocenilo drugače kot prvostopenjsko sodišče. Taka ocena pa je v direktnem nasprotju z navedbo, da so v prvostopenjski sodbi (vsa) odločilna dejstva pravilno ugotovljena. Zato je treba pritrditi vrhovnemu državnemu tožilcu, da je v oprostilnem delu pravnomočne sodbe podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

Vložnik tudi utemeljeno navaja, da je za vse lahke telesne poškodbe značilno, da so le začasne in da je tudi izvedenka poškodbo izrecno opredelila s tem, da je ocenila, da je bila zaradi nje pri oškodovancu zmanjšana zmožnost za delo, vendar ne bistveno (znatno). Zato ima vrhovni državni tožilec prav, da je s tem je izvedenka sodišču ponudila podlago za ugotovitev, da obsojenec oškodovancu ni prizadejal hude telesne poškodbe. Iz njenega mnenja je bilo namreč razvidno, da ni šlo za telesno poškodbo, zaradi katere bi bila oškodovančeva zmožnost za delo za vselej zmanjšana oziroma da je bila začasno znatno zmanjšana. Zahtevi je zato treba pritrditi, da ni bilo podlage, da bi lahko pritožbeno sodišče skozi drugačno presojo dejanskega stanja telesno poškodbo izključilo.

Po definiciji Ustave Svetovne zdravstvene organizacije je zdravje stanje popolnega fizičnega, mentalnega in socialnega blagostanja človeka. Okvaro zdravja je treba razlagati kot povzročitev ali poslabšanje neke bolezni, stanja, neke telesne ali duševne bolezni, ki posledično pomeni tudi poslabšanje telesnega funkcioniranja žrtve ali poslabšanja že obstoječega stanja. Temeljna oblika kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ je podana, če je bil zaradi poškodbe začasno okvarjen ali oslabljen kakšen del poškodovančevega telesa, ali njegov organ, ali je poškodovančeva zmožnost za delo začasno zmanjšana, ali je prizadeta njegova zunanjost. Pod opisni okvir "začasno okvarjeno njegovo zdravje", pa spadajo vse tiste začasne okvare poškodovančevega zdravja, ki jih ni mogoče zajeti med prve štiri po definiciji konkretnejše oblike. Popolnoma jasno je, da je poškodovančevo zdravje začasno okvarjeno tudi v primerih, ko je podana katera od ostalih posledic, ki poškodbo umeščajo v okvir lahke telesne poškodbe. Ni si namreč mogoče predstavljati, da bi bila podana katera od alternativno naštetih oblik, da pa hkrati ne bi bilo okvarjeno tudi poškodovančevo zdravje. Čeprav tega vrhovni državni tožilec ne problematizira, je napačno tudi stališče sodišča druge stopnje, da ugotovitev v razlogih prvostopenjske sodbe, da je bil zaradi obsojenčevega ravnanja začasno oslabljen del poškodovančevega telesa, hkrati pomeni (česar obdolžencu obtožba ni očitala), da ni dokazana začasna okvara poškodovančevega zdravja.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je v obsojenčevo škodo vložil vrhovni državni tožilec, utemeljena, zato je po 2. odstavku 426. člena ZKP ugotovilo, da je bila s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 14.9.2004 kršena določba 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.


Zveza:

KZ člen 133, 133/1. ZKPčlen 371, 371/1-11.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0yNTUzMw==