Sodba I Ips 40/2001

Jedro

Naziranje, da je s sklepanjem po podobnosti mogoče zaključiti, da v trenutku odločanja sodišča druge stopnje ni bilo več obtožbe upravičenega tožilca, ker je višji državni tožilec v svojem predlogu podprl pritožbo zagovornika in prav tako kot zagovornik predlagal razveljavitev izpodbijane sodbe, ni pravilno.

Pritožbeno sodišče je vezano na predlog višjega državnega tožilca le v primeru, ko le-ta izrecno umakne pritožbo, ki jo je zoper prvostopenjsko sodbo vložil okrožni državni tožilec, sicer pa predlog pritožbenega sodišča ne zavezuje.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.G. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni M.G. je dolžan plačati povprečnino v znesku 150.000,00 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je obsojenega M.G. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ RS in mu izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere je določilo kazen šestih mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let, ter ga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ RS. Sodišče druge stopnje je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je zagovornik obsojenca pravočasno, dne 16.1.2001, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, iz razloga po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP (in sicer zaradi absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 5. točke 1. odstavka 371. člena ZKP) ter iz razloga po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Glede slednjega izpodbojnega razloga vložnik ne navaja, katere določbe kazenskega postopka so bile kršene. Uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka je po njegovem mnenju podana, ker sodišče druge stopnje ni sledilo predlogu višjega državnega tožilca, ki je pritrdil zagovornikovi pritožbi in enako kot zagovornik predlagal razveljavitev prvostopenjske sodbe ter sta bili tako s sodbo sodišča druge stopnje kršeni načeli kontradiktornosti in akuzatornosti kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane drugostopenjske sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo odločitev.

Vrhovni državni tožilec mag. J.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) navaja, da zahteva ni utemeljena. Uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana, saj je kazenski postopek tekel na podlagi obtožbe državnega tožilca kot upravičenega tožilca, predlog, ki ga je v pritožbenem postopku podal višji državni tožilec, pa ne pomeni odstopa od pregona, temveč pobudo za podrobnejšo ugotovitev dejanskega stanja. Tožilec še navaja, da tudi načeli kontradiktornosti in oficialnosti nista bili kršeni. Vrhovnemu sodišču predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V obravnavani kazenski zadevi je zagovornik zoper obsodilno sodbo sodišča prve stopnje vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov (370. člen ZKP). Višjemu sodišču je predlagal, da v izpodbijanemu delu prvostopenjsko sodbo razveljavi ter v tem delu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede zagovornikove pritožbe je po določbi 2. odstavka 377. člena ZKP podal pisni predlog višji državni tožilec. Sodišču druge stopnje je predlagal ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri takem pisnem predlogu je vztrajala tudi višja državna tožilka, ki se je udeležila pritožbene seje.

Sodišče druge stopnje predlogu obrambe in obtožbe ni sledilo, pritožbo obsojenčevega zagovornika je zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik navaja, da načelo kontradiktornosti pomeni, da je kazenski postopek spor dveh enakopravnih strank, ki samostojno razpolagata s svojimi zahtevki. V smislu tega načela je bilo po zagovornikovem mnenju višje sodišče dolžno upoštevati, da v trenutku njegovega odločanja med strankami predmetnega kazenskega postopka ni bilo več spora, saj sta se obtoženec in tožilec strinjala, da je treba zaradi pomanjkljivosti v dejanskih ugotovitvah razveljaviti prvostopenjsko sodbo, in bi zato sodišče druge stopnje napadeno sodbo sodišča prve stopnje moralo razveljaviti. Sodišče, ki ni stranka kazenskega postopka in se mora v sporu med državo in obdolžencem obnašati pasivno ambivalentno, namreč ne more izreči obsodilne sodbe, če državno tožilstvo obtožbo umakne. Po analogiji velja enako tudi v primeru, ko tožilstvo pritrjuje obtoženčevi pritožbi, saj je tudi višje sodišče vezano na zahtevke strank. K drugačnemu ravnanju sodišča druge stopnje ne pooblašča niti načelo iskanja materialne resnice. Slednje je z načelom kontradiktornosti namreč postavljeno šele v drugi plan; ko med strankama kazenskega postopka ni več spora, postane vprašanje materialne resnice brezpredmetno. Izpodbijana sodba sodišča druge stopnje pa ne samo, da sploh ne upošteva stališča, ki ga je do obtoženčeve pritožbe zavzelo višje državno tožilstvo, ampak ga v sodbi niti ne omenja, kakor da za sodišče ni pomembno in zavezujoče. Zagovornik še navaja, da v položaju, ko se višje državno tožilstvo strinja s pritožbo obdolženca, obtožbe dejansko ne zastopa več upravičeni tožilec, kar pomeni, da je bila z ravnanjem višjega sodišča storjena tudi absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 5. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik načelu kontradiktornosti pri svoji razlagi ne daje prave vsebine oziroma mu pripisuje več značilnosti adversarnega (akuzatornega) kazenskega postopka (kazenski postopek je pravni spor dveh strank pred pasivnim sodiščem; med strankami nesporna dejstva se ne dokazujejo), ki pri nas ni uzakonjen. Načelo kontradiktornosti je izraz pravice do poštenega sojenja (6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah), enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in enakopravnosti strank v kazenskem postopku (16. člen ZKP). Obdolžencu (in tožilcu) zagotavlja možnost, da se pred odločitvijo sodišča seznani z navedbami, dokaznimi predlogi in pravnimi stališči nasprotne stranke pa tudi neodvisnega pravosodnega organa, ki ni stranka v postopku, lahko pa po zakonu s svojimi mnenjem vpliva na odločitev sodišča (pravica do seznanitve), ter možnost, da nanje v primernem času odgovori in se tako opredeli o dejanskih in pravnih vidikih zadeve (pravica do izjave).

Ob pravilnem razumevanju načela kontradiktornosti je torej potrebno ugotoviti, da izrecno zatrjevana kršitev tega načela v zahtevi za varstvo zakonitosti ni argumentirana, saj zagovornik niti ne zatrjuje (kaj šele obrazloži), da je bila obtožencu kršena pravica do seznanitve ali pravica do izjave. Ker je Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omejeno samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje (ali drugače: jih konkretizira in ustrezno obrazloži) vložnik v svoji zahtevi, očitka zahteve o kršitvi načela zakonitosti tako sploh ni bilo moč preizkušati.

Kršitev načela akuzatornosti, ki je v zahtevi za varstvo zakonitosti ustrezno uveljavljana, pa ni podana. V zahtevi zagovornik sicer pravilno opozarja, da je po načelu akuzatornosti kazenski postopek eksistenčno vezan na zahtevo upravičenega tožilca (19. člen ZKP), kršitev tega pravila pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Njegovo naziranje, da je s sklepanjem po podobnosti mogoče zaključiti, da v trenutku odločanja sodišča druge stopnje ni bilo več obtožbe upravičenega tožilca, ker je višji državni tožilec v svojem predlogu podprl pritožbo zagovornika in prav tako kot zagovornik predlagal razveljavitev izpodbijane sodbe, pa nikakor ni pravilno.

Sodišče prve stopnje je izreklo obsodilno sodbo na podlagi obtožnice okrožnega državnega tožilca, ki je v tej kazenski zadevi upravičeni tožilec. S svojim predlogom višji državni tožilec ni umaknil obtožbe upravičenega tožilca, tega po zakonu niti ni mogel storiti. Višji državni tožilec lahko umakne obtožbo le v primeru, ko sodišče druge stopnje odloča o pritožbi na obravnavi (51. člen v zvezi s 5.

odstavkom 381. člena ZKP), za tak primer pa v obravnavani zadevi ni šlo. Procesna kršitev po 5. točki 1. odstavka 371. člena ZKP tako ni podana. Glede sklepanja po podobnosti, ki ga uporablja zagovornik, pa velja povedati, da natančna zakonska ureditev instituta umika obtožbe (51., 293., 357. in 381. člen ZKP) ter drugih oblik odstopa od pregona izključuje uporabo analogije in s tem širjenje pravnih posledic odstopa od pregona na situacije, ki v ZKP niso izrecno predvidene.

Prav tako ni pravilen pogled zagovornika, da je bilo višje sodišče v obravnavani zadevi vezano na predlog višjega državnega tožilca.

Pritožbeno sodišče je vezano na predlog višjega državnega tožilca le v primeru, ko le-ta izrecno umakne pritožbo, ki jo je zoper prvostopenjsko sodbo vložil okrožni državni tožilec. Sicer pa ta predlog pritožbenega sodišča ne zavezuje, saj gre zgolj za tožilčevo stališče v zvezi z uveljavljanimi pritožbenimi razlogi in morebitnimi kršitvami, na katere je sodišče druge stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti. S tožilčevim predlogom pritožbeno sodišče v svoji odločbi tudi ni dolžno polemizirati, saj le-ta nima lastnosti pritožbe (1. odstavek 395. člena ZKP). Sicer pa ne drži očitek zahteve, da sodišče druge stopnje predloga višjega državnega tožilstva v svoji odločbi niti ne omenja (3. odstavek 2. strani izpodbijane sodbe).

Kot obrazloženo, zagovornikova zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan kot strošek, ki je nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, plačati povprečnino, pri odmeri katere je Vrhovno sodišče upoštevalo trajanje in težavnost postopka v zvezi s predmetno zahtevo za varstvo zakonitosti ter premoženjske in družinske razmere obsojenca, kot so razvidne iz kazenskega spisa (98. a člen v zvezi 98. členom, 1. odstavkom 95. člena in 3. odstavkom 92. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 41/2004
• Sodba I Ips 187/2004
• Sodba I Ips 115/2004