Sodba I Ips 376/2004

Jedro

Ker obramba, ki se sklicuje na okoliščino, da sta oškodovanca dobila poškodbe med zanašanjem osebnega avtomobila, ni izkazala z zadostno stopnjo verjetnosti, da bi zaslišanje izvedenca prometne stroke lahko odločilno vplivalo na ugotovitve pravnomočne sodbe in s tem na drugačno presojo obsojenčevega zagovora in vseh izvedenih dokazov, z zavrnitvijo tega dokaznega predloga sodišče ni kršilo obsojenčeve pravice obrambe, ki je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe (2. odstavek 371. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obs. S.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati 180.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah je s sodbo z dne 23.10.2003 obs. S.K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po 270. členu KZ ter mu po 50. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora ter preizkusno dobo dveh let. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mu je naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka in plačilo 80.000,00 SIT povprečnine. Po 2. odstavku 105. člena ZKP je oba oškodovanca s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo.

Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 1.6.2004 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter hkrati odločilo, da je obsojenec dolžan plačati 100.000,00 SIT povprečnine.

Obsojenčev zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev. Predlaga, da se izpodbijani sodbi razveljavita in zadeva vrne v novo odločitev oziroma v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Po njegovem stališču zahteva za varstvo zakonitosti trdi, da sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih, po drugi strani pa prav s takšnimi razlogi polemizira in jih zavrača. Zavrača namreč izpovedi obeh oškodovancev, na katerih temelji sodba in tudi ugotovitve izvedenke medicinske stroke, ki je opisala poškodbe, ki sta jih dobila oba oškodovanca in način njihovega nastanka. Tako pravzaprav zahteva le oporeka sodišču pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja in nadaljuje s pritožbenimi izvajanji, ko je pritožba zatrjevala zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Prav tako zahteva za varstvo zakonitosti ponovno uveljavlja nepopolnost ugotovljenega dejanskega stanja z enako predpostavko, kot to stori tudi že pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje, ko navaja, da bi sodišče moralo ugotavljati in izključiti drug možen način poškodovanja obeh oškodovancev, to je poškodovanje v notranjosti vozila ob njegovem sunkovitem gibanju. Za izvajanje dokazov v tej smeri sodišče ni imelo utemeljenih razlogov, saj je sprejelo razlago izvedenke o načinu poškodovanja obeh oškodovancev, ni pa bilo nobenih drugih relevantnih podatkov, da bi poškodbe lahko nastale tudi na drug način. Tako je upravičeno zavrnilo dokazne predloge obrambe in s tem nikakor ni kršilo Zakona o kazenskem postopku, saj ima sodišče pravico zavrniti predlagane dokaze, ki ne bi v ničemer pripomogli k boljši razjasnitvi zadeve. Tako se pokaže zahteva za varstvo zakonitosti kot neutemeljena in tudi delno nedopustna, saj zatrjevanja, ki jih navaja, niso upravičena, prav tako pa uveljavlja tudi razlog, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti sploh ni mogoče vložiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Z navedbo, da sodbi sodišč prve in druge stopnje nimata pravih razlogov, da se razlogi o odločilnih dejstvih razlikujejo od dejanskih razlogov in da si razlogi tudi nasprotujejo, vložnik zahteve nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Zatrjevano kršitev pa utemeljuje z navedbami, da je razlikovanje v izpovedbah oškodovancev šlo v glavnem v smeri načina vožnje, načina zaustavljanja in v bistvenih okoliščinah glede tega, na kakšen način naj bi prišlo do poškodb. Izpovedbe prič so se razlikovale glede raztrganin na oblačilih, do katerih sploh ni prišlo, čeprav so jih priče opisovale, priča M.Č. je opisal, da je ošk. D.Z. imel na kraju samem modro oko, čeprav to ni bilo mogoče, zdravnica V.O. je izpovedala, da ni bilo drugih poškodb, razen tistih, ki so opisane v zdravniškem spričevalu in ni bilo raztrganin oblačil. V nadaljevanju zahteva ne soglaša z obrazložitvijo, ki jo vsebuje sodba sodišča druge stopnje in ki zadeva presojo mnenja izvedenke sodnomedicinske stroke v zvezi z načinom nastanka poškodb, ki jih je dobil ošk. A.K. Po vsebini takšna izvajanja predstavljajo utemeljevanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP). Po določbi 11. točke 1.

odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, če sodba sploh nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni. Ne glede na to, da razlogom pravnomočne sodbe ni mogoče očitati teh pomanjkljivosti, pa zahteva konkretno ne obrazloži, glede katerih odločilnih dejstev sodišče ni navedlo razlogov in v čem so razlogi v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Zato zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka sploh ni mogoče preizkusiti. Pri tem je treba poudariti, da se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP). To določbo je treba razlagati le tako, da mora vložnik zahteve kršitev zakona, ki jo uveljavlja, ne le konkretizirati, temveč tudi ustrezno obrazložiti, da bi jo bilo mogoče preizkusiti.

Izvajanja zahteve, ki zadevajo grajo presoje izvida in mnenja izvedenke sodnomedicinske stroke, vsebovano v sodbi sodišča druge stopnje in oceno postopanja obeh policistov z navajanjem razlogov, zaradi katerih nista dokumentirala sledov zanašanja vozila ter presojo izpovedbe ošk. A.K. v povezavi z izvedenskim mnenjem glede obsega telesnih poškodb in načina njihovega nastanka, prav tako predstavljajo utemeljevanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Zagovornik je na glavni obravnavi (list. št. 109 in 110) predlagal, da se v dokazne namene angažira izvedenec prometne stroke. Bistvo utemeljitve tega dokaznega predloga je v trditvi, da bi se z zaslišanjem izvedenca ugotovilo, da sta oškodovanca telesne poškodbe dobila pri močnem zanašanju osebnega avtomobila, ki ga je vozil ošk. A.K. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog zavrnilo, v sodbi pa je takšno odločitev tudi obrazložilo. Presodilo je, da je izvedenka sodnomedicinske stroke način nastanka poškodb dovolj jasno opredelila ter da tudi izvedba tega dokaza ni potrebna. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je zagovornik grajal zavrnitev tega dokaznega predloga, med ostalim tudi s trditvijo, da bi izvedenec prometne stroke lahko z večjo verjetnostjo kot izvedenka sodnomedicinske stroke povedal, ali je lahko prišlo do nastalih poškodb ob zanašanju avtomobila ali ne. Sodišče druge stopnje je, kot je razvidno iz obširnih razlogov sodbe, soglašalo z dokazno presojo prvostopenjskega sodišča in zavzelo stališče tudi do predlaganega dokaza. Navedlo je, da je izvedenka sodnomedicinske stroke usposobljena za podajanje tovrstnih mnenj, kar je dokazala s svojimi argumentacijami in da izvedba predlaganega dokaza ne bi v ničemer pripomogla k razjasnitvi zadeve.

Glede na načelo proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) sodišče samostojno odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Dokazni predlog sme zavrniti, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo in če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo ali če je predlog dan zaradi zavlačevanja postopka. Sodišče je v tej zadevi izvedbo predlaganega dokaza zavrnilo, ker je na podlagi celovite presoje izvedenih dokazov, ki jih je tudi ocenilo kot verodostojne, z gotovostjo sklepalo, da je obsojenec grdo ravnal z oškodovancema ter ju lahko telesno poškodoval. Pri tem je utemeljeno presodilo, da ob izvedenih dokazih obramba, ki se sklicuje na okoliščino, da sta oškodovanca dobila poškodbe med zanašanjem osebnega avtomobila, ni izkazala z zadostno stopnjo verjetnosti, da bi zaslišanje izvedenca prometne stroke lahko odločilno vplivalo na ugotovitve pravnomočne sodbe in s tem na drugačno presojo obsojenčevega zagovora in vseh izvedenih dokazov. Zato sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga ni kršilo obsojenčeve pravice obrambe, ki je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe (2. odstavek 371. člena ZKP).

Kršitve kazenskega zakona vložnik zahteve ni konkretno opredelil.

Tudi iz obrazložitve zahteve ni razvidno, katero kršitev kazenskega zakona dejansko uveljavlja. Zato takšne kršitve sploh ni mogoče preizkusiti (1. odstavek 424. člena ZKP). V 1. odstavku 420. člena ZKP so navedeni razlogi, zaradi katerih se sme vložiti zahteva za varstvo zakonitosti. Glede na to zahtevo ni mogoče opreti na trditev, da v pravnomočni sodbi obstaja precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev. Vrhovno sodišče dejanskega stanja ne preizkuša v celoti po uradni dolžnosti, temveč le pravilnost posameznih odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena. Prav tako ni dolžno posebej ocenjevati in odgovarjati na predlog strank, naj odločbo oziroma sodbo razveljavi zaradi precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev (sodba Vrhovnega sodišča RS z dne 3.7.1998, opr. št. I Ips 34/96).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. S.K. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena ter 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter premoženjskih razmer obsojenca, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 106/2004
• Sodba I Ips 222/98
• Sodba VII Ips 7/2001