Sodba I Ips 371/2004

Jedro

Sodišče je dolžno poučiti obdolženca o pravici do uporabe svojega jezika in v zapisnik vpisati celoten pouk in obdolženčevo izjavo pred prvim procesnim dejanjem, pri katerem je obdolženec navzoč in tega kasneje ni dolžno ponavljati.

Odpoved pravici do tolmača ni absolutna: če obdolženec v poznejši fazi postopka spozna, da jezika, v katerem teče postopek, ne pozna v zadostni meri, ima pravico zahtevati, da sodišče zagotovi prevajanje s pomočjo sodnega tolmača. Tudi če sodišče zazna, da obdolženec zaradi pomanjkljivega znanja jezika, v katerem teče postopek, še posebno takrat, ko nima zagovornika, ne more učinkovito sodelovati, je dolžno, tudi brez obdolženčeve zahteve, samo postaviti tolmača.

Določba 427. člena ZKP daje Vrhovnemu sodišču ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti pooblastilo, da poseže v pravnomočno sodbo, ne morejo pa takega predloga podati stranke, saj to po vsebini pomeni uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Na tej podlagi po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega N.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 150.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo obsojenega N.K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. v zvezi s 1. odstavkom 256. člena KZ. Po 51. členu KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi 3. v zvezi s 1. odstavkom (pravilno bi bilo samo 3. odstavka) 256. člena KZ določilo kazen štiri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po 4. odstavku 95. člena ZKP je obsojenca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da obsojenec pred sodiščem prve stopnje ni bil poučen o pravici, da ima na glavni obravnavi pravico uporabljati svoj jezik, da pouk ni bil zapisan v zapisniku o glavni obravnavi ter da se pravici do tolmača tudi ni odpovedal. Po mnenju vložnika je zato sodišče prekršilo določbi 1. in 2. odstavka 8. člena ZKP, obsojenec je bil objekt in ne subjekt kazenskega postopka, zato je po mnenju vložnika podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost in (pravilnost) sodbe. Obsojenčev zagovornik tudi poudarja, da je sodišče očitno prezrlo izpovedbo priče M.J., iz katere da je razvidno, da je "popravil" datum on in ne obsojenec.

Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru na zahtevo navaja, da obsojenčeva pravica do uporabe jezika ni bila kršena. Prav tako ne drži, da je sodišče prezrlo izpovedbo priče M.J., zato po mnenju vrhovnega državnega tožilca zatrjevane kršitve zakona niso podane. Če pa se Vrhovno sodišče postavi na stališče, da je bilo potrebno obsojenca znova opozoriti na pravico do tolmača, ker se je glavna obravnava začela znova, pa da gre za relativno bistveno kršitev, ki ni imela vpliva na (pravilnost) zakonitost sodbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po 62. členu Ustave Republike Slovenije (Ustave) ima vsakdo pravico, da pri uresničevanju svojih pravic in dolžnosti v postopkih pred državnimi organi uporablja svoj jezik na način, ki ga določa zakon. Evropska konvencija o človekovih pravicah (EKČP) v točki a 3.

odstavka 6. člena med minimalnimi pravicami predpisuje tudi, da ima vsakdo pravico, da ga takoj podrobno seznanijo, v jeziku, ki ga razume, z bistvom in vsebino obtožbe, ki ga bremeni, v točki d iste določbe pa da ima brezplačno pomoč tolmača, če ne razume ali ne govori jezika, ki se uporablja pred sodiščem. Če sodno dejanje oziroma glavna obravnava ne teče v obdolženčevem jeziku, je po 1.

odstavku 8. člena ZKP treba zagotoviti ustno prevajanje tistega, kar obdolženec oziroma drugi govorijo, ter listin in drugega pisnega dokaznega gradiva. O pravici do prevajanja je po 2. odstavku 8. člena obdolženca treba poučiti, ta pa se lahko odpove prevajanju, če zna jezik, v katerem teče postopek. V zapisnik je treba zapisati, da je bil obdolženec poučen in kaj je izjavil.

Ustavna pravica do uporabe svojega jezika pred državnimi organi, torej tudi pred sodišči, izhaja iz ustavnih standardov poštenega sojenja. Vsakomur, tudi tistemu, ki ne razume ali ne govori jezika, ki je pred sodiščem v uradni rabi, je treba omogočiti, da spremlja postopek v jeziku, ki ga razume, in na ta način sodeluje v postopku. Obdolženec, še posebno tisti, ki nima zagovornika, je v nasprotnem v izrazito podrejenem položaju in se v postopku ne more učinkovito braniti.

Vložniku zahteve ni mogoče pritrditi, da obsojenec ni bil poučen o pravici do uporabe svojega jezika v postopku. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 29.1.2004 (list. št. 45) je razvidno, da je bil obsojenec pred začetkom glavne obravnave poučen o pravici do tolmača, da je izjavil, da razume in govori slovenski jezik ter da se pravici do tolmača odpoveduje. Točna pa je navedba v zahtevi, da pred glavno obravnavo, ki se je pred drugo sodnico začela znova in po kateri je sodišče sprejelo sodbo, obsojenca o tej pravici ni še ponovno poučilo.

Presoja utemeljenosti zahteve je odvisna od odgovora na vprašanje, ali mora sodišče pred vsakim procesnim dejanjem v postopku, pri katerem je obdolženec navzoč, le tega poučiti o pravici do uporabe svojega jezika in v zapisnik vpisati celoten pouk in obdolženčevo izjavo. V besedilu 62. člena Ustave in 2. odstavka 8. člena ZKP za razlago, ki bi utemeljevala pritrdilen odgovor, ni podlage.

Zakonodajalec pri ureditvi tega instituta ni uporabil nomotehnike, kot jo je primeroma v 2. odstavku 236. člena ZKP. V tej določbi izrečno predpisuje, da je treba privilegirane priče o pravici do pravne dobrote opozoriti vsakokrat, preden jih sodišče zasliši. V tem primeru je to tudi razumljivo, saj se okoliščine, na podlagi katerih priča presoja, ali se bo poslužila pravne dobrote, lahko spreminjajo. Takih argumentov pa ni, ko gre za vprašanje uporabe svojega jezika v postopku. Poznavanje jezika se pri obdolžencu, ki živi v okolju, kjer se uporablja jezik, v katerem teče postopek, s potekom časa praviloma le izboljšanje. Samo izjemoma, če obdolženec živi v drugem okolju in jezika, v katerem posluje sodišče, sploh ne uporablja, pa bi od danega pouka preteklo dalj časa, bi se utemeljeno utegnilo postaviti vprašanje, ali ga je sodišče pri naslednjem procesnem dejanju dolžno znova poučiti o pravici do uporabe svojega jezika in ali bi v takem primeru prekršilo določbo 2. odstavka 8. člena ZKP.

Odpoved pravici do tolmača pa ni absolutna, tako da je obdolženec v poznejši fazi postopka ne bi mogel uveljavljati. Če kasneje spozna, da jezika, v katerem teče postopek, ne pozna v zadostni meri, ima obdolženec ne glede na to, da se je tej pravici odpovedal, pravico zahtevati, da sodišče zagotovi prevajanje s pomočjo sodnega tolmača. Tudi če sodišče zazna, da obdolženec zaradi pomanjkljivega znanja jezika, v katerem teče postopek, še posebno takrat, ko nima zagovornika, v postopku kot subjekt ne more učinkovito sodelovati, je dolžno, tudi brez obdolženčeve zahteve, samo postaviti tolmača. Pred tem mora sodišče razjasniti, ali je obdolženčevo nerazumevanje posameznih besed posledica neznanja jezika, v takem primeru je treba takoj postaviti tolmača, ali pa gre za nerazumevanje, ki ga je pripisati posebnosti strokovnega izražanja v obtožnici, ki presega zmožnosti obdolženčevega razumevanja, tako da obtožbe ne bi razumel niti v svojem jeziku. V takem primeru mora sodišče zagotoviti, da bo obdolžencu obtožnica predstavljena tako, da jo bo lahko razumel, ne bo pa postavilo tolmača. Zato mora sodišče obdolženca v skladu z načelom poštenega in pravičnega postopka, takoj ko posumi, da obdolženec jezika, v katerem teče postopek, ne zna, zagotoviti tolmača. Če tega ne stori, je lahko podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP, če pa obdolženca kljub njegovi zahtevi prikrajša za pravico uporabiti na glavni obravnavi svoj jezik in v svojem jeziku spremljati njen potek, pa stori bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki 1.

odstavka 371. člena ZKP. Sodišče torej mora obdolženca v postopku poučiti o pravici do uporabe svojega jezika v postopku, ni pa tega pouka dolžno ponavljati pred vsakim naslednjim zaslišanjem obdolženca. Ponavljanje enakega pouka v ničemer vsebinsko ne prispeva h kakovostnejšemu uresničevanju te pravice, pač pa kaže na paternalističen odnos sodišča do udeležencev v postopku; tudi takrat, ko za to ni nobene razumne podlage.

V konkretni zadevi obsojenčev zagovornik navaja, da je obsojeni N.K. rojen v kraju K., kjer je odraščal, se šolal in kjer da tudi živi. Poudarja, da je obsojenec po narodnosti Albanec, poročen z državljanko ZRJ, ki ne govori in ne razume slovensko ter da pri komunikaciji v družini in s tretjimi osebami vedno uporablja albanski jezik. Opravičilo, ki ga je predložil v spis, pa da so zanj napisali drugi.

Teh okoliščin v rednem postopku obsojenec ni uveljavljal, pravici do tolmača se je odpovedal, po razglasitvi sodbe je izjavil, da pritožbe ne napoveduje. Pravnomočna sodba v skladu s 3. odstavkom 368. člena ZKP ne vsebuje obrazložitve. Zato šele v zahtevi za varstvo zakonitosti teh dejstev, ki jih obsojenec v rednem postopku ni uveljavljal, pa bi jih lahko, ne more uspešno uveljavljati z izrednim pravnim sredstvom. Vložnik v zahtevi tudi ni uspel izkazati, da obsojenec ni bil poučen o pravici uporabe svojega jezika in da se ji ni odpovedal, prav tako tudi ne, da bi bil kakorkoli zaveden, ko je po razglasitvi sodbe izjavil, da se zoper njo ne bo pritožil.

Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 29.1.2004 je razvidno, da je obsojenec v zagovoru podal svojo različico dogajanja, nato odgovarjal na več vprašanj državne tožilke ter podal pojasnila glede dokazov, ki mu jih je predočilo sodišče. Na glavni obravnavi dne 15.10.2004 je vztrajal pri tem zagovoru. Iz obeh zapisnikov ni razvidno, da bi sodišče ugotovilo, da obsojenec slovenskega jezika ne zna. Iz dopisa Ministrstva za notranje zadeve z dne 28.7.2004 (list. št. 57) je razvidno, da je obsojenec v skladu z 10. členom Zakona o državljanstvu Republike Slovenije zaprosil za sprejem v državljanstvo naše države. V 5. točki 1. odstavka 10. člena tega zakona pa je med pogoji za pridobitev državljanstva predpisano, da mora prositelj obvladati slovenski jezik za potrebe vsakdanjega sporazumevanja, kar dokaže s spričevalom o uspešno opravljenem izpitu slovenščine na osnovni ravni. Glede na to okoliščino, ob upoštevanju obsojenčevega vsebinskega komuniciranja na glavni obravnavi s sodiščem in z nasprotno stranko, ni nobene podlage za zaključek, da je obsojenčevo znanje slovenskega jezika tako slabo, da bi mu bilo onemogočeno učinkovito sodelovanje in varstvo pravic v postopku. Po presoji Vrhovnega sodišča zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena v zvezi z 8. členom ZKP ni podana.

Kar pa zadeva vložnikovo navedbo, da je sodišče več kot očitno prezrlo izpovedbo M.J., da je mogoče sklepati, da je ta "popravil" v izreku navedeno listino, pa je ta očitek mogoče razumeti kot izpodbijanje dejanskega stanja, na katerem sloni pravnomočna sodba, ki sicer obrazložitve ne vsebuje. Da je tako, je razvidno tudi iz navedbe v zahtevi, da je podan precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ugotovljenih v izpodbijani sodbi, zaradi česar naj Vrhovno sodišče sodbo razveljavi na podlagi 427. člena ZKP. Ta določba daje pooblastilo Vrhovnemu sodišču, da poseže v pravnomočno sodbo, ne morejo pa takega predloga podati stranke, saj to po vsebini pomeni uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Na tej podlagi po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zagovornik obsojenega N.K., niso podane, zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojeni N.K. po 98.a členu v zvezi s 1.

odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 150.000,00 SIT. Pri odmeri pavšalnega zneska je sodišče upoštevalo zahtevnost odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti ter obsojenčeve gmotne razmere.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 214/2003
• Sodba I Ips 232/2005
• Sodba I Ips 131/98