<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 48/2005

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2005:I.IPS.48.2005
Evidenčna številka:VS22702
Datum odločbe:07.04.2005
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nasprotje med razlogi o izpovedbi priče in zapisnikom o njenem zaslišanju - zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja

Jedro

Z uveljavljanjem obsojenčeve vinjenosti, ki naj bi vplivala na stanje njegove zavesti v času storitve kaznivega dejanja, zagovorniki uveljavljajo nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP v postopku za varstvo zakonitosti ni mogoče .

Izrek

Zahteva zagovornikov obs. M.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni M.M. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 200.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju je bil obsojeni M.M. spoznan za krivega kaznivega dejanja posilstva po 1. odstavku 180. člena KZ. Izrečena mu je bila kazen dveh let zapora, dolžan pa je bil tudi plačati stroške kazenskega postopka v znesku 162.900,00 SIT, povprečnino v znesku 100.000,00 SIT ter stroške zastopanja oškodovanke v znesku 277.358,40 SIT. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo kot neutemeljeni zavrnilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in obsojenčevega zagovornika, odvetnika B.R. s P. Potrdilo je sodbo sodišča prve stopnje in mu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka in sicer povprečnino v znesku 150.000,00 SIT.

Zagovorniki obsojenega M.M., Odvetniška družba Č., so dne 17.1.2005 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. Zahtevo so vložili zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena in po 2. odstavku 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Menijo, da je nerazumljiva obrazložitev prvostopenjske sodbe, ki povzema izpovedbo priče Z.B., potem pa nerazumljivo utemeljuje, da je obsojenec oškodovanko posilil tudi analno. Sodišče je le delno ugotavljalo stopnjo alkoholiziranosti obsojenca, po mnenju zagovornikov pa bi v skladu s 17. členom ZKP moralo raziskati njegovo stanje zavesti v času domnevne storitve kaznivega dejanja, tako da lahko gre v tem primeru tudi za kršitev 29. člena Ustave Republike Slovenije. Na tej podlagi zagovorniki predlagajo, da Vrhovno sodišče sodbi razveljavi in zadevo vrne v prvostopenjsko obravnavo.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. je v odgovoru na zahtevo z dne 21.3.2005 predlagala, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne. V odgovoru meni, da kršitve niso podane, poleg tega pa glede prištevnosti obsojenca v času storitve kaznivega dejanja zagovorniki uveljavljajo nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi prvostopenjske sodbe ni zagrešilo kršitve 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, kot uveljavljajo zagovorniki. Povsem natančno je povzelo izpovedbo priče Z.B., ni pa jo sprejelo v celoti kot verodostojno in sicer glede obsojenčevega analnega občevanja z oškodovanko, o čemer naj bi priča kot ginekolog govoril z oškodovanko. Sodišče se je pač oprlo na zdravnikov zapis z dne 13.1.1998, poslan Policijski postaji na P., v katerem je navedeno, da mu je oškodovanka izjavila, da jo je njej znana oseba 9. januarja z grožnjo prisilila v analni spolni odnos. Ob izpovedbi oškodovanke je sodišče razpolagalo še s strokovnim mnenjem Centra za kriminalistično tehnične preiskave, tako da je povsem razumljivo sprejelo dokazno oceno. Pri tem je sodišče prve stopnje v obrazložitvi pravnomočne sodbe tudi pravno pravilno opredelilo kaznivo dejanje, ki ga je bil obsojenec obtožen, da je namreč analno občevanje obseženo v posilstvu, pri čemer analno občevanje predstavlja le dodatno obteževalno okoliščino pri odmeri kazni.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi prvostopne sodbe tudi ocenilo obsojenčevo vinjenost, pri čemer je izhajalo iz okoliščine, da je bil za vožnjo povsem sposoben in da vpliv alkohola niso zaznali policisti, ki so ga prijeli ob 8.20 uri, posilstvo pa je bilo storjeno med 2.30 in 5.00 uro. Z uveljavljanjem obsojenčeve vinjenosti, ki naj bi vplivala na stanje njegove zavesti v času storitve kaznivega dejanja, pa zagovorniki uveljavljajo nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP v postopku za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljaviti. Takšno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja seveda ne predstavlja kršitev 17. člena ZKP oziroma kršitev pravnih jamstev v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave Republike Slovenije.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujejo zagovorniki, poleg tega pa je zahteva za varstvo zakonitosti vložena zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP. Vrhovno sodišče je pri tem upoštevalo obsojenčeve premoženjske razmere in njegove pridobitne sposobnosti, kot so bile ugotovljene že s pravnomočno prvostopenjsko sodbo.


Zveza:

ZKP člen 371, 371/1-11, 420, 420/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNTQ4Ng==