Sodba I Ips 40/2004

Jedro

Ne drži stališče, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče v slovenski jezik ni prevedlo potrdila o vročitvi vabila, ki jo je pristojni organ tuje države opravil v skladu s svojimi predpisi in v katerem je navedel čas in kraj vročitve ter osebo, ki ji je bilo pisanje vročeno oziroma da tudi takšno potrdilo sodi med dokazno gradivo oziroma listine, ki jih je sodišče dolžno prevesti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega D.I. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 200.000 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru je bil obsojeni Đ.I. spoznan za krivega kaznivega dejanja jemanja podkupnine po 1. odstavku 267. člena KZ, za katero mu je bila izrečena pogojna obsodba ter določena kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Višje sodišče v Kopru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

Obsojenčev zagovornik je dne 2.12.2003 zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti "iz vseh razlogov po 420. členu Zakona o kazenskem postopku" in Vrhovnemu sodišču predlagal, da pravnomočno sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe.

Vrhovna državna tožilka specialistka A.M. je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovorila (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno. Meni, da obsojencu ni bila kršena pravica, da spremlja obravnavo v svojem slovenskem jeziku, zaradi česar ni podana zatrjevana kršitev 3. točke 1.

odstavka 371. člena ZKP. Vabili za priči I.M. in S.P. sta bili pravilno vročeni, potrdili o vročitvi pa sta pomembni kot procesna predpostavka za vodenje glavne obravnave. Zapisnika obeh prič sta bila prečitana na glavni obravnavi v slovenskem jeziku, za kar je imelo sodišče zakonsko podlago. S trditvami o kršitve 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP pa po mnenju vrhovne državne tožilke vložnik napada ugotovljeno dejansko stanje ter dokazno oceno, s katero se ne strinja. Iz tega razloga zahteve ni mogoče vložiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker ni prevedlo (iz makedonskega v slovenski jezik) vročilnic za priči I.M. in S.P.; sodišče posluje v slovenskem jeziku in je listine, ki se v postopku uporabljajo, dolžno prevesti. Zaradi navedenega po mnenju zagovornika naj ne bi bilo mogoče ugotoviti, ali sta bili omenjeni priči pravilno vabljeni ali ne.

Kršitev postopka po 3. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, na katero se sklicuje zagovornik, je med drugim podana, če je bil obdolženec kljub svoji zahtevi prikrajšan za pravico uporabljati na glavni obravnavi svoj jezik in v svojem jeziku spremljati njen potek (8. člen).

V obravnavanem primeru gre za povsem drugačno procesno situacijo:

glavna obravnava je v celoti potekala v slovenskem jeziku, ki ga obsojenec, ki je Slovenec, razume; v tem jeziku sta bili skladno z določbo 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP prebrani tudi izpovedbi omenjenih prič - makedonskih državljanov. Zato o obsojenčevem prikrajšanju o pravici do uporabe svojega jezika na uveljavljan način ni mogoče govoriti.

Zatrjevane kršitve zakona tudi ni mogoče utemeljiti z dejstvom, da vročilnici, ki izkazujeta, da sta bili vabili pričama vročeni, nista bili prevedeni iz makedonskega v slovenski jezik. Pravnomočna sodba pravilno ugotavlja, da je bil za branje zapisnikov o zaslišanju omenjenih prič, ki prebivata v tujini in ki na glavno obravnavo nista prišli, izpolnjen tudi zakonski pogoj, da sta bili priči na glavno obravnavo pravilno vabljeni. Vabljenje tujca je pravilno, če je bilo opravljeno skladno z določbo 515. člena ZKP, to je po diplomatski poti, razen če ni z mednarodno pogodbo drugače določeno (514. člen ZKP). V konkretnem primeru sta bila skladno z mednarodno pogodbo med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah z dne 6.2.1996 (Uradni list RS - MP 11/97) obe vabili, ki sta bili prevedeni, poslani po resorni poti, na enak način pa sta bili vrnjeni tudi podpisani potrdili o opravljeni vročitvi vabil. Vročanje pisanj je bilo opravljeno skladno z določbo 11. člena omenjene pogodbe in ga je zato šteti kot pravilnega. Z nobeno od ustaljenih metod razlage ustavnih (62. člen) in zakonskih določb (7. in 8. člen ZKP), ki določajo pravico do uporabe svojega jezika v postopku, ni mogoče pritrditi zagovornikovemu stališču, da bi sodišče moralo tudi potrdilo o vročitvi vabila, ki jo je pristojni organ tuje države opravil v skladu s svojimi predpisi in v katerem je navedel čas in kraj vročitve ter osebo, ki ji je bilo pisanje vročeno, moralo prevesti v slovenski jezik oziroma, da tudi takšno potrdilo sodi med dokazno gradivo oziroma listine, ki jih je sodišče dolžno prevesti. Tudi vložnik zahteve svojega stališča ne podkrepi z navedbo pravne podlage oziroma pravnimi argumenti. Vprašanje pravilnosti vabljenja prič, ki prebivajo v tujini, je v okviru določbe 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP pravno relevantno procesno dejstvo, ki je bilo v tem primeru pravilno ugotovljeno. Če zagovornik trdi, da ni tako, oziroma če v to dvomi, v nasprotju z zakonom uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Iz enakih razlogov Vrhovno sodišče tudi ni upoštevalo zagovornikovih navedb v zahtevi, s katerimi izraža dvome v pravilnost ugotovitve pravnomočne sodbe, da je obsojenec odtisnil sporni žig v potne liste, pri čemer izpostavlja, da so žig lahko uporabljali in "nastavljali vsi zaposleni na policijski postaji" in da žig, ki ga uporabljajo policisti na mejnem prehodu, ni enak žigu, uporabljenem v konkretnem primeru.

Sodišče prve stopnje je v utemeljitvi sodbe navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki zadevajo obstoj kaznivega dejanja in obsojenčevo krivdo, zato je neupošteven tudi posplošen očitek zagovornika o kršitvi 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Prav tako je tudi višje sodišče v obrazložitvi sodbe v skladu s svojimi pooblastili presodilo pritožbene navedbe, katere je ocenilo kot pravno relevantne in ustrezno obrazložene (1. odstavek 395. člena ZKP), medtem ko se v ostale, ki tem kriterijem ne zadostijo, ni bilo dolžno spuščati.

Ker zahteva za varstvo zakonitosti po navedenem ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (2. odstavek 420. člena ZKP).

Odločitev o dolžnosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98 a člena 1.

odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Up 331/2014
• VSL sklep I Cpg 1256/99
• VSK sklep I Cp 1119/2002