Sodba I Ips 383/2004

Jedro

Ker obramba ni utemeljila z zadostno stopnjo verjetnosti, da bi zaslišanje priče odločilno vplivalo na ugotovljena dejstva, z zavrnitvijo tega dokaznega predloga obsojenčeva pravica obrambe ni bila kršena.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. J.N. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati 150.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 2.2.2004 obs. J.N. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 2. in 1. odstavku 325. člena KZ ter mu izreklo kazen eno leto in tri mesece zapora. Po 39. členu KZ mu je izreklo tudi stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila za čas devetih mesecev. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je zavezalo k povrnitvi stroškov kazenskega postopka in k plačilu povprečnine v znesku 100.000 SIT. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 9.9.2004 pritožbi obsojenčevega zagovornika deloma ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazni spremenilo tako, da mu je izrečeno zaporno kazen znižalo na eno leto zapora. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče spremeni pravnomočno sodbo Višjega sodišča v Celju in sodbo sodišča prve stopnje, podredno, da pravnomočno sodbo višjega sodišča in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec A.F. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Po njegovem stališču je sodišče utemeljeno zavrnilo predlog za zaslišanje priče I.P., ker je iz njenega zaslišanja v postopku preiskave razvidno, da je lahko zaznala le posledice same prometne nezgode, ni pa videla, kako je do nje prišlo. Navedbe zahteve, s katerimi vložnik zatrjuje, da napada pravno presojo, niso konkretizirane, saj ne pojasnijo, zakaj sodišči nista sprejeli svojih odločitev na podlagi "presojanju vseh dokazov skupaj in vsakega posebej", niti ne navajajo, glede katerih dejstev sodišči nista ugotovili in preizkusili dejstva, ki obsojenca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist in v katerem delu se takšen očitek lahko naslanja na reševanje pravnih in ne dejanskih vprašanj. To velja tudi glede kazenskih sankcij.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve navaja, da je sodišče "preuranjeno odločilo o izreku kazni zapora" in pri tem ni podalo ustrezne dokazne ocene obsojenčevega zagovora. Obsojenec je slabega zdravstvenega stanja, je starejša oseba, ki ima sedaj tudi večje psihične in zdravstvene težave, ki so nastale v posledici tega dogodka. Zahteva tudi zatrjuje, da "napada pravno presojo, ki jo vsebuje pravnomočna sodba", sodišču pa tudi očita kršitev določbe 2. odstavka 255. člena ZKP.

Sodišče odmeri storilcu kaznivega dejanja kazen v mejah, ki so z zakonom predpisane za to dejanje glede na težo storjenega dejanja in storilčevo krivdo (1. odstavek 41. člena KZ). Pri tem upošteva vse okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja (olajševalne in obteževalne okoliščine), zlasti pa: stopnjo storilčeve kazenske odgovornosti ali kršitve zavarovane dobrine in vse ostale okoliščine, ki so v zakonu primeroma naštete (2. odstavek 41. člena KZ).

Iz utemeljitev prvostopenjske in drugostopenjske sodbe je razvidno, da je sodišče pri odmeri vrste in višine kazni postopalo po navedenih določbah. Ugotovilo in presodilo je tako olajševalne kot obteževalne okoliščine ter obsojencu odmerilo kazen v okviru, ki je predpisan v določbi 2. odstavka 325. člena KZ. Utemeljilo je tudi (sodba sodišča druge stopnje), iz katerih razlogov obsojencu ni mogoče izreči pogojne obsodbe kot sankcije opozorilne narave. Zato sodišču ni mogoče očitati, da je odločilo v nasprotju z navedenimi določbami in s tem tudi ne kršitve kazenskega zakona (5. točka 372. člena ZKP). Kolikor zahteva ne soglaša z oceno ugotovljenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin, pa v nasprotju z določbo 2. odstavka 420.

člena ZKP uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Navedba, da zahteva napada pravno presojo pravnomočne sodbe, ni konkretizirana ter je zato sploh ni mogoče preizkusiti. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP). To pomeni, da mora zahteva obsegati navedbo konkretne kršitve zakona in tudi ustrezno utemeljitev.

Po 2. odstavku 355. člena ZKP mora sodišče vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi ter na podlagi take presoje storiti sklep, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne. Ob trditvi, da je sodišče kršilo to določbo, zahteva ne obrazloži, katere posamezne dokaze sodišče ni vestno pretehtalo in tudi ne v zvezi s katerimi drugimi dokazi tega ni storilo. Navedba, da ni postopalo na predpisan način "v zvezi z ravnanjem obeh udeležencev v konkretni prometni nesreči", je presplošna. Posebej še, ker zahteva tudi ne utemelji, glede katerih odločilnih dejstev je sodišče sprejelo pomanjkljive ali nepravilne sklepe. Zato tudi te zatrjevane kršitve ni mogoče preizkusiti.

Po stališču zahteve je preuranjen sklep sodišča, s katerim je zavrnilo predlog obrambe za zaslišanje priče I.P. Meni, da je bil izražen dvom o ugotovitvah izvedenca glede vožnje oškodovanca, ki je pred nastankom nesreče celo popoldne popival in koliko je bila vožnja oškodovanca v vzročni zvezi z nastalo škodno posledico. Prav tako je bil izražen dvom o pravilnostih alkoholimetričnega preizkusa glede na okoliščine, podane na obsojenčevi strani. S temi navedbami zahteva nakazuje, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga kršilo obsojenčevo pravico obrambe (2. odstavek 371. člena ZKP).

V preiskovalnem postopku je sodišče zaslišalo pričo I.P. (listovna št. 106). Na glavni obravnavi dne 2.2.2004 je obramba vztrajala pri neposrednem zaslišanju te priče. Iz zapisnika o glavni obravnavi ni razvidno, da bi utemeljila takšen predlog, sodišče pa ga je zavrnilo. V sodbi je sodišče prve stopnje utemeljilo zavrnitev dokaznega predloga. Presodilo je, da je dejansko stanje v zadostni meri razčiščeno, predvsem na podlagi sledi, najdenih na kraju nesreče ter na podlagi mnenj obeh v zadevi angažiranih izvedencev. V pritožbi je zagovornik navajal, da naj bi I.P. sam dejansko videl obsojenčevo navzočnost na kraju nesreče, da naj bi slišal pok ob trčenju in da je treba razjasniti, kaj je sploh videl, ker da je jasno, da je bil tista oseba, ki je dejansko videla nesrečo ter bi tako lahko izpovedal o položaju oškodovanca in obsojenca v trenutku nesreče, prav tako tudi druga pomembna dejstva v zvezi s samo nesrečo. Sodišče druge stopnje je presodilo pritožbene navedbe in zaključilo, da obramba pri vztrajanju za neposredno zaslišanje navedene priče na glavni obravnavi ni utemeljila obstoja in pravne relevantnosti tega dokaza, zagovornik pa tudi v pritožbi tega ni utemeljil s potrebno stopnjo verjetnosti.

Po načelu proste presoje dokazov sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost (1. odstavek 18. člena ZKP) in ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni in obramba mora obstoj in njihovo pravno relevantnost utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. V dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca, sodišče ga mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Po teh kriterijih, ki jih je sprejela ustavna in tudi sodna praksa, sodišče odloči, ali bo izvedlo predlagani dokaz ali pa ga bo zavrnilo. Sodišče, ki ga hkrati zavezuje dolžnost, da izvede in konča postopek v razumnem roku, izvede le pravno relevantne dokaze ter je ob tem dolžno presoditi, ali gre za takšne dokaze. Če ugotovi, da predlagani dokazni ne morejo vplivati na odločilna dejstva, ki so razjasnjena z že izvedenimi dokazi, jih zavrne.

V tej zadevi obramba ni utemeljila z zadostno stopnjo verjetnosti, da bi zaslišanje priče I.P. odločilno vplivalo na ugotovljena dejstva z ostalimi izvedenimi dokazi. To velja tudi za navedbe zahteve za varstvo zakonitosti, v katerih se njen vložnik le na splošno sklicuje na okoliščine, ki jih je sodišče z izvedenimi dokazi docela razjasnilo. V zvezi z izpovedbo navedene priče, ki je na kraj nesreče prišla šele po njenem nastanku, zaradi česar ni mogoče sklepati, da je zaznala oškodovančevo vožnjo pred in ob zadetju, zahteva tudi sicer določno ne obrazloži, o katerih konkretnih odločilnih dejstvih, ki niso bila ugotovljena, bi lahko sploh izpovedala. Zato očitek, da je sodišče preuranjeno zavrnilo izvedbo tega dokaza, ni utemeljen in prav tako ne očitek, da je s svojo odločitvijo kršilo obsojenčevo pravico obrambe, ki je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe (2. odstavek 371. člena ZKP).

Sodišče je ugotovilo vsa dejstva, ki so bila pravno pomembna za izdajo izpodbijane pravnomočne sodbe. Zaradi tega trditev zahteve, da ni ravnalo v skladu z načelom iskanja resnice (1. odstavek 17. člena ZKP), ni utemeljena. Zahteva tudi nima prav, ko navaja, da sodišče ni ugotovilo dejstev, ki kažejo na "nedopustno ravnanje samega oškodovanca in vzročne zveze". Kot je razvidno iz dokaznega postopka in iz obrazložitve pravnomočne sodbe, je sodišče ugotovilo in upoštevalo način oškodovančeve vožnje, pri čemer je presodilo, da je med obsojencu očitanimi kršitvami in nastalimi posledicami podana vzročna zveza.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. J.N. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavkom 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter premoženjskih razmer obsojenca, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 192/2001
• Sodba I Ips 34/2001
• Sodba I Ips 36/2005