Sodba I Ips 368/2004

Jedro

Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno neposredno zaslišati izvedenca na glavni obravnavi, ker glede na določilo 7. odstavka 333. člena ZKP v primeru, ko je izvedensko delo zaupano strokovnemu zavodu, sodišče samo odloči, če bo vabilo na glavno obravnavo strokovnjaka, ki je opravil izvedensko delo.

Izrek

Zahteva obsojenega B.R. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec se oprosti plačila povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru je bil obsojeni B.R. spoznan za krivega kaznivih dejanj nasilništva po 1. in 2.

odstavku 299. člena KZ v zvezi z 2. odstavkom 16. člena KZ, posilstva po 1. odstavku 180. člena KZ v zvezi z 2. odstavkom 16. člena KZ in spolnega nasilja po 1. odstavku 181. člena KZ v zvezi z 2. odstavkom 16. člena KZ. Sodišče mu je za prvo kaznivo dejanje izreklo kazen desetih mesecev zapora, za drugo eno leto in osem mesecev zapora, za tretje pa eno leto in štiri mesece zapora. Preklicalo je pogojno obsodbo, izrečeno s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ilirski Bistrici z dne 25.2.2003, z določeno enotno kaznijo treh mesecev zapora, nakar mu je izreklo na podlagi vseh navedenih izrečenih kazni enotno kazen treh let in treh mesecev zapora. V izrečeno zaporno kazen mu je bil vštet čas, prebit v priporu od 3.11.2003 od 14.00 ure naprej. Na podlagi 4. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bil oproščen plačila stroškov kazenskega postopka od 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter stroškov plačila zagovornika po uradni dolžnosti in povprečnine, ki bremenijo proračun. Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Po 1. odstavku 98. člena ZKP v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP je obsojenca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obsojeni B.R. je zoper pravnomočni sodbi dne 18.11.2004 vložil "pritožbo na Vrhovno sodišče", ki po vsebini predstavlja zahtevo za varstvo zakonitosti. Uveljavil je bistveno kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, pritožil pa se je tudi zaradi odločbe o kazenskih sankcijah. Obsojenec meni, da je bilo sodišče pristransko, saj so zaključki sodišča interpretirani njemu v škodo, poleg tega pa celo protispisni. Sodišče naj bi zmotno ugotovilo bistvene okoliščine v zvezi z obojestranskimi grožnjami, zmerjanji in žalitvami ter pretepanjem med obdolžencem in oškodovanko Š. Teh okoliščin ni ugotovilo tudi zato, ker ni sprejelo dokaznega predloga obrambe, da pribavi spis Okrožnega državnega tožilstva v Kopru, Zunanji oddelek v Postojni, in v njem predvsem uradni zaznamek o razgovoru z njegovo hčerko M.Š. Poleg tega naj bi po mnenju obsojenca sodišče nezakonito in po nepotrebnem zavrnilo dokazni predlog obrambe, da pribavi in prebere spis Okrajnega sodišča v Ilirski Bistrici in v njem predvsem izpoved S.K. S to pričo je obramba dokazovala, da je bil način življenja in življenjski stil obsojenca in A.Š. tak, da sta oba globoko zabredla v odvisnost od alkohola. Obsojenec meni, da vse to predstavlja grobo kršitev ustavnih pravic v kazenskem postopku, saj mu kot obtoženemu ni bilo zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Obsojenec trdi, da mu ni bilo omogočeno izvajanje dokazov glede stopnje njegove alkoholiziranosti, ki je v tej zadevi odločilno dejstvo. Oba z oškodovanko sta bila močno pijana in sam ne bi mogel doseči niti erekcije. Nasprotje v izpovedbah vidi obsojenec med izpovedbo Š., ki pravi, da je bil malo pijan, v nasprotju z izpovedbo Š., da je bil hudo pijan, sklepanje sodišča naj bi bilo tudi v popolnem nasprotju z mnenjem izvedenca, ki zaključuje, da ni bil sposoben erekcije in če sodišče mnenje izvedenca ne sprejema, potem bi ga o teh okoliščinah moralo neposredno zaslišati. Po mnenju obsojenca gre za odločilno dejstvo, glede katerega so razlogi sodbe ne le v precejšnjem, ampak v popolnem nasprotju z izvedeniškim mnenjem in izpovedjo oškodovanke, kar naj bi predstavljalo kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Obsojenec trdi, da si je oškodovanka A.Š. posilstvo in spolno nasilje izmislila potem, ko jo je bratranec Š. poučil o tem, kako se ga bo na tak način znebila.

Sodišče pri odločbi o kazenskih sankcijah sploh ni upoštevalo obsojenčeve zmanjšane prištevnosti, saj sodba o tem nima razlogov. S tem je zagrešilo kršitev kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP. Pri odločanju o kazenski sankciji tudi ni upoštevalo obsojenčevega zdravstvenega stanja. Iz teh razlogov obsojenec predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi prvostopenjsko sodbo in jo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje z navodili, da se pribavijo in izvedejo dokazi, ki jih je predlagala obramba in nato z njimi seznani ter neposredno zasliši izvedenca psihiatrične stroke.

Vrhovni državni tožilec H.J. je v odgovoru na zahtevo dne 22.12.2004 predlagal, da sodišče zahtevi ugodi in delno razveljavi sodbi sodišča prve stopnje in višjega sodišča glede kaznivega dejanja posilstva pod točko 2 izreka pravnomočne sodbe in v enotni kazni ter v tem obsegu zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Menil je, da sicer ni najti nasprotja z ugotovljenim potekom postopka glede kaznivega dejanja nasilništva. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca je tudi brez odločilnega pomena ponovljen dokazni predlog glede spisa Okrožnega državnega tožilstva Koper in spisa Okrajnega sodišča v Ilirski Bistrici. Pač pa je po mnenju vrhovnega državnega tožilca podan dvom o tem, ali je bil obsojenec objektivno sposoben izvršiti kaznivo dejanje posilstva na način, kot se mu očita. Pri tem se sklicuje na izvedeniško mnenje, da je malo verjetno, da je bil obsojenec 30.10.2003 glede na zatrjevano stanje opitosti sposoben doseči zadovoljivo erekcijo. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca bi moralo sodišče prve stopnje izvedenca dodatno zaslišati ali zahtevati pisno dopolnilno mnenje in to okoliščino posebej in kontradiktorno obravnavati. Poleg precejšnjega dvoma o resničnosti te okoliščine je po mnenju vrhovnega državnega tožilca podana tudi absolutna bistvena kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, saj sodbi glede navedene okoliščine ne dajeta obrazložitve, ki ne bi puščala prostora resnemu dvomu.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenčeva zahteva, ki se nanaša na uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenskih sankcijah, ne more biti upoštevna. Glede na izrečno določbo 2.

odstavka 420. člena ZKP v zahtevi za varstvo zakonitosti ni možno uveljavljati zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Prav tako ni možno izpodbijati višine izrečene kazni, ko je ta izrečena v okvirih predpisanih kazni za posamezna kazniva dejanja in določilih o izreku enotne kazni.

Sodišče prve stopnje je glede vseh kaznivih dejanj ustrezno obrazložilo tako storitev kaznivih dejanj kot tudi obsojenčevo kazensko odgovornost ter bistveno zmanjšano prištevnost obsojenca. V tem pogledu tudi ni nasprotij med izpovedbami prič in ugotovitvami tako sodišča prve stopnje kot tudi pritožbenega sodišča. V obrazložitvah obeh sodb niso izpovedbe prič v ničemer popačene, pač pa sta obe sodišči napravili ustrezno dokazno oceno, s katero se obsojenec ne strinja.

Pri zavrnitvi izvedbe dodatnih dokazov s pribavo spisa Okrožnega državnega tožilstva Koper, Zunanji oddelek Postojna, in spisa Okrajnega sodišča v Ilirski Bistrici, sodišče ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe in predlaganja dokazov. Prvostopenjsko sodišče bi sicer moralo v obrazložitvi izpodbijane sodbe navesti razloge, zakaj dokaznemu predlogu stranke ni ugodilo, vendar ta kršitev ni vplivala na zakonitost ali pravilnost sodbe, poleg tega pa je ob zavrnitvi pritožbe obsojenčevega zagovornika sodišče druge stopnje ugotovilo, da bi bila ta dva dokaza nepotrebna.

Glede vprašanja, ali je imel pri kaznivem dejanju posilstva obsojenec zadovoljivo erekcijo, iz obrazložitve sodišč prve in druge stopnje izhajajo ustrezne dokazne ocene, tako da ni podana kršitev iz 11.

točke 1. odstavka 371. člena ZKP, kot meni obsojenec in v odgovoru na zahtevo tudi vrhovni državni tožilec. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno neposredno zaslišati izvedenca na glavni obravnavi, ker glede na določilo 7. odstavka 333. člena ZKP v primeru, ko je izvedensko delo zaupano strokovnemu zavodu, sodišče samo odloči, če bo vabilo na glavno obravnavo strokovnjaka, ki je opravil izvedensko delo.

Izrecnega dokaznega predloga za dodatno zaslišanje izvedenca tudi obramba na prvi stopnji ni podala. Res je izvedenec v mnenju poudaril, da je malo verjetno, da je bil 30.10.2003 obsojenec glede na zatrjevano stanje opitosti sposoben doseči zadovoljivo erekcijo (točka D/č mnenja), oziroma z dokajšnjo verjetnostjo izjavlja, da tega dne R. ni bil sposoben erekcije (točka D/e mnenja). Izvedenec se je torej glede vprašanja obsojenčeve erekcije v času posilstva povsem določno izjavil, njegovo mnenje pa je sodišče lahko kot vsak drug dokaz ocenjevalo in sicer tako samo izvedeniško mnenje, kot tudi v razmerju do drugih izvedenih dokazov. Iz prej omenjenih stališč izvedenca ne izhaja, da bi izvedenec izključil možnost obsojenčeve zadovoljive erekcije pri kaznivem dejanju posilstva, sodišče pa je na drugi strani razpolagalo z izpovedbo oškodovanke, ki ji je v celoti verjelo. Oškodovanka je bila priča kaznivemu dejanju in tudi žrtev kaznivega dejanja ter je s svojo izpovedbo potrdila obstoj možnosti glede obsojenčeve erekcije, ki jo je dopuščalo tudi izvedeniško mnenje.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje obsojeni B.R., poleg tega pa je zahtevo vložil zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato obsojenčevo zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 4. odstavkom 95. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 15/2003
• Sodba I Ips 53/98
• Sodba I Ips 334/2000