Sodba I Ips 46/2005

Jedro

Presoja razlogov za odreditev pripora zaradi ponovitvene nevarnosti (3. točka 1. odstavka 201. člena ZKP).

Opis dejanja, ko naj bi obdolženec v petih primerih z namenom protipravne prilastitve tuje premične stvari petim oškodovankam izpulil oziroma iztrgal iz rok torbico oziroma nakupovalno torbo, ima vse zakonske znake kaznivega dejanja velike tatvine, storjene na posebno predrzen način po 3. točki 1. odstavka 212. člena KZ.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega A.G. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 29.1.2005 zoper obdolženega A.G., utemeljeno osumljenega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki 1.

odstavka 212. člena KZ ter kaznivega dejanja hude telesne poškodbe iz malomarnosti po 3. v zvezi s 1. odstavkom 134. člena KZ, odredila pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki traja od 26.1.2005 od 13.00 ure dalje. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper navedeni sklep zavrnil kot neutemeljeno.

Zoper pravnomočni sklep je obdolženčev zagovornik dne 11.2.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter "zaradi neobstoja pripornih razlogov" in predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijano odločbo razveljavi in obdolženca izpusti na prostost.

Vrhovni državni tožilec A.P. je v odgovoru na zahtevo (2. odstavek 423. člena ZKP) predlagal, naj jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve sklepu pritožbenega senata očita, da glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti "nima nobenih razlogov" in da zgolj ponavlja zakonsko besedilo, s čimer smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Po določbi 1. odstavka 395. člena ZKP sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presodi navedbe pritožbe in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. V skladu s to določbo je zunajobravnavni senat kot pritožbeni senat presodil pritožbene navedbe zagovornika glede pripornega razloga tako, da je obrazloženo pritrdil oceni preiskovalne sodnice, ki je na podlagi konkretnih okoliščin ugotovila, da obstaja upravičena bojazen, da bo obdolženec na prostosti ponavljal kazniva dejanja; svoje stališče je podkrepil tudi s tem, da je kot okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnost, izpostavil še, da gre za serijo kaznivih dejanj velike tatvine, storjenih na posebno predrzen način in v kratkem časovnem obdobju, obdolženčeve osebne lastnosti ter njegove življenjske razmere, kot jih je ugotovila preiskovalna sodnica. Zato zatrjevana procesna kršitev ni podana.

V zvezi s pripornim razlogom ponovitvene nevarnosti zagovornik v zahtevi problematizira tudi obdolženčevo zaposlitev kot eno od relevantnih okoliščin za presojo pripora. Na podlagi ugotovitve sodišča, da obdolženec svoje zaposlitve ni z ničemer izkazal, zagovornik zmotno sklepa, da sodišče takšnemu njegovemu zagovoru ne verjame in da bi ga zato moralo preveriti. Iz obrazložitve pravnomočnega sklepa določno izhaja, da sodišče obdolžencu verjame, da je zadnjih štirinajst dni opravljal taksi službo, vendar ocenjuje, da ga to očitno ni odvračalo od ponavljanja kaznivih dejanj, saj naj bi jih kljub temu še naprej izvrševal.

Zagovornik izpodbija tudi pravno opredelitev kaznivega dejanja; meni, da obdolžencu ni mogoče očitati kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki 1. odstavka 212. člena KZ pač pa glede na to, da je vrednost odvzetih stvari majhna, le kaznivo dejanje majhne tatvine, za katero je predpisana kazen do enega leta zapora, zaradi česar naj bi bil pripor tudi nesorazmeren ukrep glede na težo dejanja.

Kršitev kazenskega zakona v smislu 4. točke 372. člena ZKP, ki jo zagovornik smiselno uveljavlja, sodišče presoja na podlagi opisa kaznivega dejanja, ki je predmet tožilčevega zahtevka. Obdolženčevo ravnanje, kot je opisano v prvostopenjskem sklepu (obdolženec naj bi v petih primerih z namenom protipravne prilastitve tuje premične stvari petim oškodovankam izpulil oziroma iztrgal iz rok torbico oziroma nakupovalno torbo), ima vse zakonske znake kaznivega dejanja velike tatvine, storjene na posebno predrzen način po 3. točki 1.

odstavka 212. člena KZ. Obdolžencu se ne očita, da mu je šlo za to, da si pridobi stvar majhne vrednosti; kot pravilno poudarja vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, pa očitno takšnega namena tudi ni imel, saj naj bi oškodovankam jemal torbice s celotno vsebino na način, ki je ocenjen kot posebno predrzen, to pa je konstitutiven znak obravnavanega kaznivega dejanja.

Glede na pravilnost pravne opredelitve obdolženčevega ravnanja, okoliščine, v katerih naj bi bila dejanja storjena, zlasti še, ker naj bi obdolženec pri tem eni od oškodovank povzročil tudi hudo telesno poškodbo, tudi ni mogoče zanikati sorazmernosti med priporom in težo obravnavanih kaznivih dejanj, ki odtehtajo poseg v obdolženčevo osebno svobodo.

Ker je po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 248/2005
• Sodba I Ips 272/2005
• Sodba Kp 6/96