Sodba I Ips 381/2003

Jedro

Ker je iz opisa dejanja v sodbi razvidno, da je ta popolnoma enak tistemu v obtožbi (razen spremembe stvarno pristojnega sodišča, ki vodi sodni register), objektivna identiteta med obtožbo in sodbo ni bila kršena.

Izrek

Zahteva obsojenega M.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakonu o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 150.000 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Novem mestu je obsojenega M.Š. s sodbo z dne 6.2.2003 spoznalo za krivega kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ. Po 50. in 51. členu istega zakonika je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 256. člena KZ določilo kazen dveh mesecev zapora, ki ne bo izvršena (prav bi bilo izrečena), če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbi okrožne državne tožilke in obsojenega M.Š. kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojeni M.Š. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej navaja, da je sodišče prekršilo kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obsojenec preganja, kaznivo dejanje in zato storilo kršitev iz 1. točke 1. odstavka 372. člena ZKP. Poudarja, da je na glavni obravnavi sodelovala sodnica, ki bi morala biti izločena, da sodišče s sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe, da v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ki da so tudi v precejšnjem nasprotju z navedenimi razlogi v sodbi o vsebini listin in samimi listinami ter da so zato podane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2., 7. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Poudarja tudi, da mu je sodišče na glavni obravnavi kršilo pravico do obrambe, kar je imelo za posledico, da je izdalo nezakonito sodbo in da je zato podana tudi procesna kršitev po 2. odstavku 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbo sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču (v novo odločanje), oziroma da s svojo sodbo odpravi izpodbijani sodbi in postopek ustavi.

Vrhovno državna tožilka B.B. na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP podaja mnenje, da obsojenčeva zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojeni M.Š. z navedbami v zahtevi, da je popravilo njegovega motornega kolesa opravilo podjetje A. d.o.o., Komisijska prodaja in odkup vozil, L. in da je to popravilo plačal po izstavljenem računu, ki ga je nato priložil odškodninskemu zahtevku za izplačilo škode pri Zavarovalnici M. d.d., ponuja lastno dokazno presojo, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. Na ta način vložnik zavrača ugotovitve sodišča, da navedeno podjetje ni bilo nikoli registrirano in da je zato edini mogoč zaključek, da je račun, ki naj bi ga izdala gospodarska družba, ki ni nikoli obstajala, lažen. Vložnik torej kršitev kazenskega zakona utemeljuje s sklicevanjem na lastno videnje dejanskega stanja. Kršitev kazenskega zakona je podana samo takrat, kadar sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabi kazenski zakon. Zato obsojenec s temi navedbami po vsebini ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372.

člena ZKP, ampak izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Na tej podlagi pa po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Očitek v zahtevi, da je sodišče storilo kršitev po 2. točki 1.

odstavka 371. člena ZKP ne drži, saj je ta kršitev podana, če je na glavni obravnavi sodeloval sodnik, ki bi moral biti izločen iz razlogov navedenih v 1. do 5. točki 39. člena ZKP. Iz zapisnika o glavni obravnavi je razvidno, da je obsojenec iz razloga po 6. točke 39. člena ZKP zahteval izločitev sodnice, ker ta ni ugodila njegovim dokaznim predlogom, zaradi česar je podvomil v njeno nepristranskost. Sodnica je v skladu s 40. členom ZKP glavno obravnavo prekinila za eno uro in zahtevo posredovala v odločitev predsednici sodišča, ta pa jo je glede na takratno ureditev v 2. odstavku 41. člena ZKP zavrgla. Sklepa o zavrženju vložnik v zahtevi ne izpodbija. Zatrjuje pa, da ni zahteval izločitve sodnice iz razloga po 6. točki 39. člena ZKP, ampak po 41. členu ZKP, da je zahteval, naj se slednja določba vpiše v zapisnik, kakor tudi to, da je sodnica že na glavni obravnavi napovedala izrek obsodilne sodbe in ga poučila, da se bo proti taki odločbi imel pravico pritožiti. Tega po vložnikovih navedbah sodnica ni hotela storiti. Po 2. odstavku 315. člena ZKP imajo stranke pravico pregledati končani zapisnik in njegove priloge, podati pripombe glede vsebine in zahtevati njegov popravek. Pripombe in predloge strank glede zapisnika ter popravke in dopolnitev zapisnika je po 4. odstavku iste zakonske določbe treba zapisati v nadaljevanju končanega zapisnika. V nadaljevanju zapisnika se zapišejo tudi razlogi, zaradi katerih posamezni predlogi in pripombe niso bili sprejeti. Iz zapisnika o glavni obravnavi ni razvidno, da bi na njegovo vsebino obsojenec podal kakršnekoli pripombe. Po 15. členu ZKP si mora sodišče prizadevati, da se postopek izvede brez zavlačevanja in da onemogoči kakršnokoli zlorabo pravic, ki jih imajo udeleženci v postopku. Sodnica je na podlagi pravilnega predvidevanja, koliko časa bo predsednica sodišča potrebovala za odločitev o zahtevi za izločitev, glavno obravnavno prekinila za eno uro. Tako ravnanje ni v nasprotju z navedeno določbo in zato ne drži, da obsojenec ni imel nikakršne možnosti za pravično sojenje, kot zatrjuje v zahtevi. Z vsemi temi navedbami, s katerimi vložnik utemeljuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki 1. odstavka 372. člena ZKP, zato ne more biti uspešen.

Zahtevi tudi ni mogoče pritrditi, ko uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 7. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Ta procesna kršitev je podana, če sodišče s svojo sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe. Sodišče mora o predmetu obtožbe odločiti v izreku sodbe, sicer krši objektivno indentiteto med obtožbo in sodbo. Iz opisa dejanja v sodbi je razvidno, da je ta popolnoma enak tistemu v obtožbi (razen spremembe stvarno pristojnega sodišča, ki vodi sodni register, česar pa vložnik v zahtevi niti ne omenja), zato o tej kršitvi ni mogoče govoriti. Kolikor vložnik navaja, da je državna tožilka v obtožnem predlogu predlagala zaslišanje priče A.R. (ta dokaz je na glavni obravnavi predlagal tudi sam), pa sodišče tega dokaza ni izvedlo, da je tudi sam predlagal "dodatne" dokaze, ki jih je sodišče v celoti zavrnilo, vložnik po vsebini uveljavlja kršitev pravic obrambe po 2. odstavku 371. člena ZKP. Te navedbe v zahtevi so v tolikšni meri nekonkretizirane, da njihove utemeljenosti sploh ni mogoče preizkusiti. Po 1. odstavku 424. člena se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji sam na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo pa si je treba razlagati tako, da mora vložnik zatrjevane kršitve določno obrazložiti. Tega obsojeni M.Š. glede te zatrjevane kršitve ni storil.

Obsojenčeva trditev v zahtevi, da mu sodišče na glavni obravnavi dne 6.2.2003 ni omogočilo ponovnega zagovora, ni točna. Glavna obravnava se je tega dne nadaljevala, iz zapisnika pa ni razvidno, da bi obsojeni sploh želel dopolniti svoj zagovor.

Obsojencu tudi ni mogoče pritrditi, ko v zahtevi navaja, da v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, kolikor pa so navedeni, da so v medsebojnem nasprotju, s tem pa da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Tako trditev v zahtevi utemeljuje le z navedbo, da je podano nasprotje med povzetkom vsebine izpiska iz sodnega registra v sodbi in med izpiskom samim. Ne pove pa, v čem bi to nasprotje sploh bilo, zato tudi teh njegovih navedb ni mogoče preizkusiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje obsojeni M.Š., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojeni M.Š. dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 150.000 SIT. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere in da je šlo za razmeroma nezahtevno zadevo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 187/2005
• Sodba I Ips 210/2001
• Sodba I Ips 241/97