Sodba I Ips 366/2004

Jedro

Med primeri iz 4. točke 39. člena ZKP ni zajeta izločitev sodnika, ki je v isti kazenski zadevi odločal kot član zunajobravnavnega senata oziroma pritožbenega senata višjega sodišča o pritožbah zoper sklepe o podaljšanju pripora.

Pravica strank navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, ni omejena na določeno fazo postopka; stranke jo lahko uresničujejo ves čas postopka, vse do konca glavne obravnave (4. odstavek 329. člena ZKP), torej tudi še v končni besedi.

Izrek

Zahteva obsojenega B.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 150.000 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obsojenega B.M. spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. odstavku 133. člena KZ (točka I) ter kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ (točka II) in mu za prvo dejanje določilo kazen šest mesecev zapora, za drugo dejanje eno leto in sedem mesecev zapora, nato pa mu je po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen dve leti zapora. Odločilo je tudi, da je obsojenec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, od tega povprečnino 90.000 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper navedeno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati povprečnino 150.000 SIT.

Zoper pravnomočno sodbo je obsojenec dne 23.11.2004 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti "zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, katere so vplivale na zakonitost sodne odločbe in zaradi kršitve kazenskega zakona" ter predlagal, da Vrhovno sodišče njegovi zahtevi ugodi in razveljavi sodbo Višjega sodišča v Ljubljani.

Na zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožilec A.P. (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagal, naj jo Vrhovno sodišče zavrne, ker je neutemeljena. Ugotavlja, da kršitev iz 2. točke 1. odstavka 371.

člena ZKP in 23. člena Ustave Republike Slovenije ni podana.

Odločanje sodnikov sodišč prve in druge stopnje, ki so sodelovali pri podaljšanju pripora, ni mogoče uvrstiti med razloge iz 4. točke 39. člena ZKP, zaradi katerih omenjeni sodniki ne bi smeli odločati o obtožnici oziroma o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenec z zatrjevanjem, da sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza in sicer preiskave solzilnega razpršila, najdenega na kraju dejanja, na prstne odtise, smiselno zatrjuje kršitev obsojenčeve pravice do obrambe. Obsojenec je izvedbo tega dokaza res pisno predlagal preiskovalnemu sodniku v času, ko je bila že vložena obtožnica, vendar pa tega dokaza na glavni obravnavi, kljub kvalificirani obrambi zagovornika, ni uveljavljal. Obsojenčeva pravica do obrambe ni bila kršena, saj tega dokaza tudi takrat, ko ga je predlagal, ni bilo več mogoče izvesti glede na to, da je Višje sodišče v Ljubljani opravilo poizvedbe na Policijski upravi L. in ugotovilo, da bi bilo mogoče identificirati sledi na kovinski dozi plinskega razpršilca le neposredno po dogodku. V delu, v katerem vložnik zahteve uveljavlja kršitev pravice do obrambe s tem, da ni bil postavljen izvedenec balistične stroke, pa obsojenec po mnenju vrhovnega državnega tožilca uveljavlja razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj so bila dejstva, ki naj bi jih ugotavljal izvedenec balistične stroke, ugotovljena z izvedencem sodno-medicinske stroke dr. T.J. in z izvidom strokovnega mnenja Centra za forenzične preiskave ter zaslišanjem strokovnjaka s tega področja G.P. Ali so bila dejstva, na katera naj bi odgovoril izvedenec balistične stroke, razjasnjena s potrebno gotovostjo, je dejansko vprašanje in ne kršitev vložnikove pravice do obrambe.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenec v zahtevi uveljavlja kršitev 23. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave) in 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker so pri odločanju o pritožbah zoper sklepe o podaljšanju pripora v različnih fazah kazenskega postopka sodelovali posamezni sodniki Okrožnega in Višjega sodišča v Ljubljani, ki bi po mnenju obsojenca morali biti izločeni, oziroma ne bi smeli sodelovati v sojenju na prvi in drugi stopnji.

Institut izločitve sodnika (39. člen ZKP) je temeljni pogoj za zagotovitev nepristranskosti sojenja. V 1. do 5. točki navedene določbe so taksativno naštete tiste okoliščine, ki že na podlagi zakonske domneve vzbujajo dvom v sodnikovo nepristranskost in je zato predvidena obvezna sodnikova izločitev, če so takšne okoliščine izkazane. Absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, na katero se sklicuje obsojenec, je podana samo v primeru, ko obstajajo omenjeni izločitveni razlogi iz 1. do 5. točke 39. člena ZKP. V 4. točki te določbe je navedeno, da sodnik ne sme opravljati sodniške funkcije med drugim tudi v primeru, če je v isti kazenski zadevi opravljal preiskovalna dejanja ali je sodeloval pri odločanju o ugovoru zoper obtožnico oziroma o zahtevi predsednika senata po 271. in 284. členu ZKP. Med temi primeri pa ni zajeta izločitev sodnika, ki je v isti kazenski zadevi odločal kot član zunajobravnavanega senata oziroma pritožbenega senata višjega sodišča o pritožbah zoper sklepe o podaljšanju pripora. Zato zatrjevane kršitve ustavnih in zakonskih določb niso podane.

Obsojenec v zahtevi uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP in 29. člena Ustave (izvajanje dokazov v njegovo korist). Navedeni kršitvi vidi v tem, ker sodišče naj ne bi upoštevalo dveh dokaznih predlogov obrambe, ki sta podrobneje predstavljena v nadaljevanju, saj o njiju ni odločalo oziroma ju je neobrazloženo zavrnilo. S tem v zvezi Vrhovno sodišče iz obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti ter podatkov spisa povzema:

1. Obsojenec je po končani preiskavi in v času, ko se je spis nahajal še na državnem tožilstvu, preiskovalnemu sodniku poslal "prošnjo oziroma predlog za izvedbo dokaza" z dne 18.4.2004 in predlagal, da naj se pregledajo tudi prstni odtisi oziroma mikro sledi na dozi solzilnega razpršilca, najdeni na kraju dejanja, na kateri naj bi bile sledi oškodovanca M.Ž., kar naj bi po mnenju obsojenca "dokazovalo njegovo nedolžnost". Preiskovalni sodnik je z dopisom z dne 22.4.2004 ta dokazni predlog poslal Okrožnemu sodišču v Ljubljani, ki je dan pred tem prejelo tudi obtožnico. Obramba na glavni obravnavi tega dokaznega predloga ni ponovila. Višje sodišče pa je ocenilo (sodba, str. 4), ko je presojalo pritožbene navedbe zagovornika, da bi morala policija poslati dozo s sprejem na pregled prstnih odtisov in DNK in ko je odgovarjalo na zagovornikovo kritiko ravnanja policije, ki da ni opravila svojega dela tako kot bi morala, da neizvedba predlaganega dokaza ni vplivala na pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Opravilo je tudi poizvedbe pri Upravi kriminalistične policije Policijske uprave L., ki je pojasnila, da bi bilo mogoče identificirati sledi na kovinski dozi plinskega razpršilca le neposredno po obravnavanem dogodku, še posebej, ker je bila doza zavarovana v neprimernih vremenskih razmerah (sneženje).

Vložnik zahteve meni, da zadošča, če je sodišču predlagal izvedbo tega dokaza enkrat, še posebej, ker ga je posredoval v pisni obliki in s priporočeno poštno pošiljko. Iz zahteve za varstvo zakonitosti smiselno izhaja, da je pričakoval, da se bo sodišče o predlogu izreklo in navedlo, zakaj ga ni sprejelo, saj bi se, kot navaja, z njegovo izvedbo pokazalo, kdo govori resnico.

2. Na glavni obravnavi dne 15.6.2004 je obsojenčev zagovornik predlagal, da naj sodišče postavi izvedenca za balistiko oziroma mikro sledi, "ki naj bi pojasnil strokovno mnenje glede sledov uporabe strelnega orožja na obeh rokah oškodovanca M.Ž.". Senat je o tem dokaznem predlogu odločil s sklepom in ga zavrnil, vendar brez obrazložitve; razlogov za zavrnitev sodišče tudi ni navedlo v obrazložitvi sodbe. Vložnik zahteve sodišču prve stopnje očita, da je dokazni predlog zavrnilo brez obrazložitve in v nadaljevanju obširno pojasnjuje, da bi bila izvedba tega dokaza potrebna zaradi nasprotij in nelogičnosti v strokovnem mnenju Centra za forenzične preiskave ter v izvedenskem mnenju izvedenca medicinske stroke.

Po določbi 3. alineje 29. člena Ustave je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist. Iz meril za presojo dokaznih predlogov, izoblikovanih v ustavno sodni praksi izhaja, da sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, glede katerih je obramba obstoj in njihovo pravno relevantnost utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Ali drugače povedano: navedene ustavne določbe ni mogoče razlagati tako, kot izhaja iz vložene zahteve, da ima obdolženec pravico do izvedbe vseh predlaganih dokazov oziroma, da sodišče vedno krši obdolženčeve pravice do obrambe, če ne izvede vseh dokazov, ki jih je predlagal.

Glede na vsebino zahteve, ki problematizira odnos sodišča do dokaznih predlogov obrambe po vložitvi obtožnega akta, je treba načelno poudariti, da pravica strank, navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, ni omejena na določeno fazo postopka; stranke jo lahko uresničujejo ves čas postopka, vse do konca glavne obravnave (4.

odstavek 329. člena ZKP), torej tudi še v končni besedi. Tej obsojenčevi pravici stoji nasproti obveznost sodišča, da se do dokaznih predlogov opredeli; pošten postopek namreč zahteva, da sodišče ne gre mimo dokazov, ki jih predlaga obramba. Obdolženčevi pravici do obrambe je v tem okviru zadoščeno, če je seznanjen s potekom dokaznega postopka oziroma stališčem sodišča do predlaganih dokazov. Sodišče mora odločiti o vseh dokaznih predlogih, danih po vložitvi obtožnega akta, tudi tistih, ki jih je podal državni tožilec v obtožnici in na glavni obravnavi niso bili izvedeni, kot tudi o vseh drugih predlaganih dokazih, o katerih še ni bilo odločeno, četudi stranke niso izkoristile zakonske možnosti, da svoj dokazni predlog ponovijo. Strinjanje z dokaznim predlogom strank sodišče izrazi z izvedbo dokaza. Na glavni obravnavi mora predsednik senata razloge za zavrnitev vpisati v zapisnik o glavni obravnavi (4.

odstavek 299. člena ZKP). V obrazložitvi sodbe pa mora navesti, iz katerih razlogov sodišče ni ugodilo predlogu stranke (7. odstavek 364. člena ZKP). Če sodišče ni odločalo o dokaznem predlogu ali če ni na predpisan način navedlo razlogov o zavrnitvi, gre lahko za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP v zvezi s 4. odstavkom 299. člena ZKP oziroma 7. odstavkom 364. člena ZKP. V postopku zahteve za varstvo zakonitosti mora vložnik zahteve izkazati vpliv teh kršitev na zakonitost sodne odločbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP).

Upoštevaje navedena pravna izhodišča in dejanske ugotovitve je treba ugotoviti, da se sodišče prve stopnje glede obsojenčevega pisnega dokaznega predloga (točka 1), ki ga je prejelo še pred razpisom glavne obravnave, ni opredelilo - dokaza ni izvedlo in tudi ni pojasnilo, zakaj je tako ravnalo. To pa je bilo glede na že omenjena pravna izhodišča dolžno storiti in vsaj v obrazložitvi sodbe povedati, zakaj tega dokaznega predloga ne sprejema. Zato je v tem delu treba pritrditi vložniku zahteve, kolikor smiselno uveljavlja kršitev določbe 7. odstavka 364. člena ZKP v zvezi z 2. odstavkom 371. člena ZKP. Vložnik zahteve pa vpliva zatrjevane kršitve procesnega zakona na zakonitost sodbe, razen s posplošenimi trditvami, da bi s tem dokazal svojo nedolžnost, z ničemer ne utemelji (1. odstavek 424. člena ZKP). Zato Vrhovno sodišče niti ni moglo preizkusiti, ali navedena kršitev določb kazenskega postopka predstavlja upoštevno relativno bistveno določb kazenskega postopka po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Ko je višje sodišče presojalo vpliv neizvedbe predlaganega dokaza na pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, je ugotovilo, da obsojenec ni izkazal pravne relevantnosti dokaza; še več, ugotovilo je celo neprimernost tega dokaznega sredstva za dokazovanje pravnorelevantnih dejstev. Zato sodišču tudi ni mogoče očitati kršitev 3. alineje 29. člena Ustave.

V zvezi z drugim dokaznim predlogom zagovornika za odreditev izvedenca balistične stroke je treba pritrditi navedbam vložnika zahteve, ki sodišču prve stopnje smiselno očita kršitev določb 5.

odstavka 299. člena v zvezi z 2. odstavkom 371. člena ZKP, ker v zapisniku o glavni obravnavi odločitve o zavrnitvi tega dokaznega predloga ni obrazložilo ter kršitev 7. odstavka 364. člena ZKP v zvezi z 2. odstavkom 371. člena ZKP, ker tudi v obrazložitvi sodbe ni povedalo, iz katerih razlogov ni ugodilo omenjenemu dokaznemu predlogu. Podobno kot v prvem primeru pa obsojenec v zahtevi tudi tokrat ni izkazal vpliva zatrjevane kršitve na zakonitost sodbe kot tudi, da bi bila kršena njegova ustavna in zakonska pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist.

Glede na navedbe vložnika zahteve, da bi odreditev izvedenstva balistične stroke pokazala, da je bil M.Ž. po nesreči ustreljen oziroma, da se je pištola sprožila med padcem, je treba ugotoviti, da je vložnik zahteve s tem sicer izkazal materialnopravno relevantnost tega dokaza. Ni pa izkazana zadostna stopnja verjetnosti, da bi lahko njegova izvedba odločilno vplivala na dejanske zaključke pravnomočne sodbe. Iz obširne utemeljitve sodb nižjih sodišč posredno izhaja, da bi bila izvedba tega dokaza odveč. Na vprašanja, ki jih je obramba med postopkom izpostavljala kot ključna in ki jih ponavlja tudi v zahtevi, kot so, na kakšno razdaljo je bil oddan strel iz pištole oziroma ali je šlo za strel iz bližine (v povezavi s sledovi smodnika na rokah oškodovanca) ter v kakšnem položaju sta se nahajala takrat obsojenec in oškodovanec, sta nižji sodišči zanesljivo odgovorili, med drugim tudi na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke dr.

T.J., strokovnega mnenja Centra za forenzične preiskave ter izpovedbe strokovnjaka tega centra, ing. G.P. Tudi z njegovim neposrednim zaslišanjem na glavni obravnavi je bila v zvezi s strelno razdaljo izključena možnost, da bi bil strel oddan na večjo razdaljo od metra in pol, saj bi v tem primeru ne bile ugotovljene sledi smodnika na rokah oškodovanca Ž. To pa pomeni, da sta se nižji sodišči ukvarjali z vprašanjem, na katerega naj bi podal svoje mnenje še izvedenec balistične stroke in posredno, kot izhaja iz obrazložitve sodb, izrazili stališče, da bi bila izvedba tega dokaza zaradi jasnosti zadeve nepotrebna. Kolikor se vložnik zahteve ne strinja z dokazno oceno in zaključki pravnomočne sodbe in izpodbija prepričljivost strokovnih mnenj ter verodostojnost prič, izpodbija dejansko stanje. Iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena v upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v postopku pred nižjima sodiščema.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 329/2002
• Sodba I Ips 255/2000
• Sodba I Ips 266/2003