<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 36/98

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2005:I.IPS.36.98
Evidenčna številka:VS22635
Datum odločbe:10.02.2005
Področje:POPRAVA KRIVIC - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:zahteva za varstvo zakonitosti - po faksu vložena zahteva - upravičenci za vložitev - obseg preizkusa kršitev zakona - izpodbijanje odločbe o kazni - nedovoljena trgovina, nedovoljena špekulacija in gospodarska sabotaža - stvarna pristojnost vojaških sodišča - tatvina

Jedro

Glede na določbo 2. odstavka 7. člena Zakona o ureditvi in pristojnosti vojaških sodišč v Jugoslovanski vojski (Uradni list, št. 65 z dne 31.5.1945) so bila vojaška sodišča pristojna tudi v zadevah, kjer je storila kaznivo dejanje poleg nevojaške osebe še vojaška oseba. V tem primeru je bilo praviloma pristojno za obravnavo vojaško sodišče, vendar pa je to lahko na predlog vojaškega tožilca odstopilo zadevo v postopek "narodnemu sodišču".

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti, ki so jo vložili M.H., A.H. in M.B. po svoji pooblaščenki, se delno ugodi in se pravnomočna sodna odločba Divizijskega vojaškega sodišča v Celju z dne 25.7.1947 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Jugoslovanske armade z dne 13.8.1947 glede vseh treh obsojencev v odločbi o kazenskih sankcijah spremeni tako, da se po istih zakonskih določilih izreče

a) obsojenemu F.H. kazen odvzema prostosti v trajanju 5 (pet) let,

obsojenemu I.H. kazen odvzema prostosti v trajanju 8 (osem) mesecev,

obsojenemu J.K. kazen 3 (tri) leta odvzema prostosti,

b) obsojenima F. in I.H. se ne izreče kazni zaplembe celotnega premoženja.

V ostalem se zahteva zavrne.

Obrazložitev

Divizijsko vojaško sodišče v Celju je z v uvodu navedeno sodbo spoznalo za krive devet oseb, med njimi tudi F. in I.H. ter J.K., storitve večjega števila kaznivih dejanj po ZTSŠ; in sicer F.H.

storitve kaznivih dejanj po 4. in 6. točki 1. člena, 1. točki 3.

člena in 11. točki 5. člena, I.H. kaznivih dejanj iz 6. točke 1.

člena in 1. točke 3. člena ter J.K. kaznivega dejanja iz 1. točke 3. člena tega zakona ter dveh kaznivih dejanj udeležbe in napeljevanja k tatvini vojaškega oziroma zadružnega premoženja. F.H. je izreklo kazen odvzema prostosti s prisilnim delom v trajanju 18 let, izgubo političnih in nekaterih državljanskih pravic, razen roditeljskih za čas petih let, prepoved opravljanja mesarskega poklica v trajanju petih let, konfiskacijo celotnega premoženja in konfiskacijo sekvestriranih življenjskih potrebščin, blaga in drugih predmetov namenjenih nedovoljeni špekulaciji, I.H. kazen enega leta odvzema prostosti, konfiskacijo celotnega sekvestriranega tekstilnega blaga namenjenega nedovoljeni špekulaciji in denarno kazen v znesku 15.000 din, obsojenemu J.K. pa kazen odvzema prostosti s prisilnim delom v trajanju štirih let in šest mesecev ter izgubo vseh političnih in državljanskih pravic razen roditeljskih za čas dveh let, konfiskacijo celotnega sekvestriranega blaga namenjenega špekulaciji in na denarno kazen v znesku 8.000 din. Vrhovno sodišče Jugoslovanske armade v Beogradu je s sodbo delno ugodilo pritožbama F.H. in vojaškega tožilca ter med drugim sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenskih sankcijah spremenilo tako, da je F.H. znižalo kazen na kazen odvzema prostosti s prisilnim delom na osem let, izgubo političnih in nekaterih državljanskih pravic za čas treh let, prepoved opravljanja mesarskega poklica na tri leta, izreklo pa mu je kazen konfiskacije celotnega premoženja v smislu Zakona o konfiskaciji, I.H. pa je izreklo kazen odvzema prostosti s prisilnim delom v trajanju enega leta in konfiskacijo celotnega premoženja po Zakonu o konfiskaciji, v preostalem delu pa je ostala prvostopenjska sodba glede imenovanih obsojencev nespremenjena.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo so vložili otroci vseh treh obsojencev M.H., A.H. in M.B. po pooblaščenki zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po 420. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlagajo, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter obsojencem izreče oprostilno sodbo.

Vrhovni državni tožilec dr. Z.F. je v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, predlagal, da naj se zahteva za varstvo zakonitosti zavrže. Dvomi, da je bila vloga z dne 31.12.1996, ki je bila sodišču posredovana po telefaksu, pravočasna, saj ni bila poslana v skladu s 3. odstavkom 87. člena tega zakona. Po drugi strani pa se v zahtevi sicer navaja, da so jo vložili otroci treh obsojencev, čeprav v spisu ni nobenih dokumentov, ki bi izkazovali smrt obsojencev, prav tako pa tudi v spis niso priloženi originalni dokumenti, ki izkazujejo sorodstveno razmerje vložnikov z obsojenci.

Pri presoji pravočasnosti in dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zahteva vložena pravočasno in da so jo vložili upravičenci, torej osebe, ki imajo to pravico po 1. odstavku 421. člena ZKP.

Iz poslane vloge izhaja, da je na sodišče prispela dne 31.12.1996 ob 17.37. uri, in sicer po faksu. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vložena pravočasno, saj se je ta procesni rok za vložitev iztekel 31.12.1996 ob 24.00. uri. Po 2. odstavku 87. člena ZKP velja izjava vezana na rok za pravočasno, če se tistemu, ki jo je upravičen sprejeti (torej sodišču), izroči še pred potekom roka. Tej zakonski določbi je bilo v konkretnem primeru, kot je bilo povedano, zadoščeno. Tretji odstavek istega člena tega zakona dopušča sicer tudi izjeme in sicer, da se bo za pravočasno štela tudi vloga, ki bo prispela na sodišče po preteku roka, vendar le, če bo poslana po pošti priporočeno ali brzojavno znotraj predpisanega roka. V konkretnem primeru ne gre za takšno situacijo, ker je, kot je bilo že povedano, prispela vloga na sodišče pravočasno. Sicer pa 100. člen Sodnega reda eksplicitno šteje vlogo, ki je prispela na sodišče v skladu z določbami ZKP po telefaksu, kot pravočasno, če se da ugotoviti čas oddaje in istovetnost pošiljatelja. Iz poslane vloge izhaja, kdaj je bila posredovana sodišču in kdo je pošiljatelj.

Subjekti, ki imajo pravico vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti so po obdolženčevi smrti tudi osebe iz 2. odstavka 367. člena ZKP (določba 1. odstavka 421. člena ZKP), med katere spadajo krvni sorodniki v ravni vrsti, torej tudi otroci. V zahtevi je navedeno, da so I.H., F.H. in J.K. bili v času vložitve zahteve mrtvi, vlogi pa so bile kasneje priložene tudi kopije izpiskov iz rojstne matične knjige za M. - M.H. in A.H. ter kopija izpiska iz poročne matične knjige za K.-B.M. Res je, da navedeni dokumenti, iz katerih je razvidno, da so vložniki zahteve za varstvo zakonitosti otroci obsojencev, niso v originalu niti v overjeni kopiji, kot na to opozarja vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, vendar je sodišče vlogo štelo kot popolno, saj podatkov, ki bi vnašali kakršenkoli dvom v procesno predpostavko, da so zahtevo vložili upravičenci, v spisu ni.

Pri vsebinski presoji zahteve za varstvo zakonitosti pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je delno utemeljena.

Bistveni očitki kršitev procesnih in materialnih določb v zahtevi za varstvo zakonitosti so naslednji:

1. O zadevi je razsojalo stvarno nepristojno sodišče. Po določbi 13. člena ZTŠS, so bila za sojenje na prvi stopnji pristojna okrajna sodišča.

2. Dejanja obsojencem niso bila dokazana (v postopku tudi ni bila zaslišana nobena priča).

3. Dejanja, ki naj bi jih storili obsojenci v izreku niso opisana tako, da bi iz opisa izhajali zakonski znaki,

4. Obsodba je nezakonita zaradi tega, ker so bili obsojenci spoznani za krive tudi storitve kaznivega dejanja kraje in udeležbe pri kraji in kupovanju ukradenega blaga, torej za dejanja, ki niso bila vnaprej določena kot kazniva dejanja.

5. Sodišče obsojencem za obravnavana kazniva dejanja, ki ne predstavljajo kvalificiranih oblik, ne bi smelo izreči kazni zaplembe celotnega premoženja, temveč le zaplembo v skladu s 3. odstavkom 2. člena ZTŠS.

Ad 1.

Po členu 13 ZTŠS so bila za sojenje o kaznivih dejanjih iz tega zakona na prvi stopnji praviloma res pristojna okrajna sodišča, kot to zatrjujejo vložniki v zahtevi. Izjemo od tega pravila je predvideval 2. odstavek istega člena, ki je določal, da je za hujša kazniva dejanja, to je za tista, kjer bi se lahko izrekla smrtna kazen, pristojno okrožno sodišče. Vendar pa je pri presoji, ali je v obravnavani kazenski zadevi sodilo stvarno pristojno sodišče, potrebno upoštevati še Zakon o ureditvi in pristojnosti vojaških sodišč v Jugoslovanski vojski (Uradni list, št. 65 z dne 31.5.1945), ki je v 2. odstavku 7. člena določal pristojnost vojaških sodišč tudi v zadevah, kjer je storila kaznivo dejanje poleg nevojaške osebe, še vojaška oseba. V tem primeru je bilo praviloma pristojno za obravnavo vojaško sodišče, vendar pa je to lahko na predlog vojaškega tožilca, odstopilo zadevo v postopek "narodnemu sodišču". Po 6. členu Uredbe o vojaških sodiščih (z dne 24.5.1944) pa so z vojaškimi osebami izenačene civilne osebe, ki so v kakršnemkoli službenem odnosu z vojsko. V konkretni kazenski zadevi sta bila z vojaškimi osebami izenačena soobsojenca A.A. in T.O., ki sta bila mesar oziroma kuhar v podoficirski menzi II. M. brigade. Glede na njun status je bilo torej vojaško sodišče pristojno za razsojo in očitek v zahtevi ni utemeljen.

Ad 2.

Trditev o nedokazanosti dejanja pomeni le očitek zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vlagati.

Ad 3.

Zahtevo za varstvo zakonitosti lahko vloži upravičenec zoper pravnomočno sodno odločbo po pravnomočno končanem kazenskem postopku, zaradi kršitev procesnega ali materialnega zakona, pri čemer pa mora vložnik jasno obrazložiti, v čem je kršitev podana, v primeru kršitve določb ZKP iz 3. točke 1. odstavka 420. člena pa mora pojasniti tudi vzročno zvezo oziroma vpliv kršitev postopka na zakonitost izpodbijane sodne odločbe. Vrhovno sodišče namreč v skladu z določbo 1. odstavka 424. člena ZKP ne preizkuša izpodbijane sodne odločbe po uradni dolžnosti, temveč se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Če gre zgolj za pavšalno navedbo, da je sodišče kršilo zakon, ne da bi vložnik to pojasnil, glede na strogo določene meje preizkusa v zakonu, takšne navedbe za presojo kršitev ne zadoščajo. Tako je tudi trditev vložnikov, da "dejanja nimajo zakonskih znakov obravnavanih kaznivih dejanj", ne da bi pojasnili, pri katerem izmed obsojencev in katerih znakov, prepavšalna in kot taka nezmožna za presojo v smislu citirane določbe ZKP.

Ad 4.

Trditev zagovornice ni utemeljena. Res je sicer, da vsa kazniva dejanja niso bila zaobsežena v posamičnih zakonih, ki so bili sprejeti po osvoboditvi, vendar pa je položaj urejal Odlok AVNOJ-a (z dne 3.2.1945), od leta 1946 pa Zakon o neveljavnosti pravnih predpisov iz časa pred 6. aprilom 1941 in iz dobe sovražne okupacije. Ta zakon je dopuščal uporabo posameznih pravnih pravil, ki jih je vsebovalo pravo stare Jugoslavije, če ta pravila niso bila v nasprotju z Ustavo FLRJ in ustavami ljudskih republik, z zakoni in drugimi veljavnimi predpisi, kot tudi z načeli ustavnega reda FLRJ. Zakon je tudi izrecno določal, da se smejo taka pravila samo uporabljati, ne smejo pa državni organi svojih odločb s temi predpisi utemeljevati. Tatvina je predstavljala kaznivo dejanje po Kazenskem zakoniku Kraljevine Jugoslavije, kot je določal Zakon o neveljavnosti pravnih predpisov, pa sodišče tega ravnanja ni pravno opredelilo po tem zakonu in torej s takšnim ravnanjem ni kršilo veljavnih predpisov.

Ad 5.

V tem delu, kjer vložniki izpodbijajo nezakonitost izrečenih kazni, je zahteva utemeljena. ZTŠS pri temeljnih oblikah tovrstnih kaznivih dejanj namreč ni dopuščal ne izreka tako visoke prostostne kazni niti izreka kazni delne ali popolne zaplembe premoženja. Prvi odstavek 2. člena tega zakona je namreč določal, da se sme storilcu izreči kazen prisilnega dela brez odvzema prostosti, največ do enega leta ali denarna kazen, največ do 20.000 din, 4. člen je za dejanje nedovoljene špekulacije predpisoval prostostno kazen najmanj šestih mesecev (do pet let), enaka kazen pa je bila predpisana tudi za dejanje gospodarske sabotaže (6. člen tega zakona). Strožje kazni (pri dejanju nedovoljene trgovine prostostna kazen do treh let in delna zaplemba imovine), pri kaznivem dejanju nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže (kazen najmanj enega leta z delno ali s popolno zaplembo imovine) je smelo sodišče izreči le za specifične kršitve (9. točka 1. člena ZTŠS) ali v primerih, če je imelo dejanje nedovoljene špekulacije hujše posledice oziroma pri kaznivih dejanjih gospodarske sabotaže, kolikor je šlo za težje primere. Le pri teh kvalificiranih oblikah tovrstnih kaznivih dejanj pa je po istih zakonitih določilih (2. odstavek 2. člena, 1. odstavek 4. člena in 1. odstavek 6. člena ZTŠS) sodišče lahko obdolžencu izreklo kazni delne oziroma popolne zaplembe premoženja. Da so bila sodišča pri izrekanju teh kazni vezana na zakon, pa izhaja tudi iz določbe 2. odstavka 14. člena Zakona o potrditvah in spremembah zakona o vrstah kazni (z dne 16.8.1946), kjer je izrecno navedeno, da se lahko takšne kazni bodisi kot glavne bodisi kot stranske izrekajo le v primerih, ki so določeni v zakonu.

Ker so bili v konkretni kazenski zadevi vsi trije obsojenci spoznani za krive le storitve temeljnih oblik obravnavanih kaznivih dejanj, sta sodišči v izpodbijani pravnomočni odločbi pri izreku prostostne kazni in kazni zaplembe premoženja kršili kazenski zakon iz 5. točke 372. člena ZKP, saj sta pri izreku teh sankcij prekoračili pravico, ki jo ima sodišče po zakonu. Vrhovno sodišče je glede na navedeno zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenskih sankcijah v skladu z določbo 1. odstavka 426. člena ZKP spremenilo tako, da je vsem trem obsojencem ob uporabi istih zakonskih določil izreklo kazni znotraj predpisanih in to brez prisilnega dela, obsojenima F. in I.H. pa je odpravilo tudi kazni o popolni zaplembi premoženja.

Ker je bilo z določbo Vrhovnega sodišča odločeno delno v korist obsojencev, izrek o stroških odpade.


Zveza:

ZKP člen 372, 372-5, 421, 421/1, 424, 424/1. Sodni red člen 100. Zakon o preprečevanju nedovoljene trgovine, nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže (ZTŠS) člen 1, 1-9, 2, 2/1, 4, 6, 13, 13/2. Zakon o ureditvi in pristojnosti vojaških sodišč v Jugoslovanski vojski člen 7, 7/2. Uredba o vojaških sodiščih člen 6.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNTQxOQ==