Sodba I Ips 384/2002

Jedro

Čeprav sodišče v sodbi ni odločilo o višini nagrade in stroškov pooblaščenke oškodovancev, čeprav je že razpolagalo s potrebnimi podatki (stroškovnikom pooblaščenke), to na zakonitost izpodbijanega sklepa, izdanega po 2. odstavku 93. člena ZKP, ne more vplivati.

Izrek

Zahteva obsojenega D.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novi Gorici je D.K. in D.K. dne 12.6.2000 spoznalo za kriva, in sicer D.K. storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja odgovorne osebe po 4. v zvezi z 2. odstavkom 133. člena KZ RS, D.K. pa pomoči k temu kaznivemu dejanju po 4. v zvezi z 2. odstavkom 133. člena KZ RS v zvezi s 24. členom KZ SFRJ. S sodbo, ki je postala pravnomočna dne 12.6.2002 (odločba Višjega sodišča v Kopru je bilo odločeno tudi, da sta obsojenca po 1. odstavku 95. člena ZKP dolžna plačati stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Dne 16.10.2002 je na podlagi predloženega stroškovnika pooblaščenke oškodovancev odvetnice N.B. iz S. predsednik senata izdal sklep, s katerim je odločil, da se priznajo odvetnici potrebni izdatki in nagrada v skupnem znesku 598.260 SIT, ki sta jih dolžna obsojenca nerazdelno plačati na odvetničin žiro račun. Pritožbo obsojenega D.K. je zunajobravnavni senat okrožnega sodišča s sklepom z dne 22.11.2002 zavrnil kot neutemeljeno.

Dne 19.12.2002 je obsojeni D.K. zoper navedeni pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ter 5. točke 372. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Sodišče je namreč imelo pravno osnovo za izdajo takšnega sklepa in pri tem ni kršilo zakona.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Okoliščina, da sodišče že v sodbi ni odločilo o višini nagrade in stroškov pooblaščenke oškodovancev, čeprav je že razpolagalo s potrebnimi podatki (stroškovnikom pooblaščenke), tudi če bi bila resnična, na zakonitost izpodbijanega sklepa ne more vplivati. V sodbi, s katero je sodišče spoznalo obsojenca za kriva, je namreč odločilo najprej le, kdo je dolžan plačati stroške kazenskega postopka, na tej podlagi pa je predsednik senata izdal v skladu z 2. odstavkom 93. člena ZKP izpodbijani sklep, kjer je bilo odločeno o višini stroškov. Tako je tudi neutemeljena nadaljnja trditev, da sodba teh obveznosti ne omenja. V skladu s 1. odstavkom 95. člena ZKP je namreč sodišče v obsodilni sodbi odločilo, da sta obdolženca dolžna povrniti stroške kazenskega postopka. Med stroške kazenskega postopka pa v skladu z 92. členom ZKP spadajo tudi potrebni izdatki oškodovanca in potrebni izdatki njegovega pooblaščenca (8. točka 2. odstavka).

Kršitev določb iz 11. točke 371. člena ZKP vidi zagovornik v tem, da je sodišče določilo obema obsojencema solidarno pokrivanje stroškov. Tudi ta očitek ni utemeljen. Določba 3. odstavka 95. člena ZKP namreč dopušča nerazdelno plačilo stroškov, tedaj ko je z isto sodbo spoznanih za krive več obdolžencev, če ni mogoče določiti, kolikšen del stroškov plača vsak posamezni izmed njih. Sicer pa ima tudi ta odločitev (o nerazdelnem plačilu stroškov postopka razen povprečnine) temelj v izrečeni sodbi.

Ostale navedbe obsojenca v zahtevi pa ne napadajo zakonitosti sklepa, temveč njegovi pomisleki v upravičenost izplačil oziroma koristnost dela pooblaščenke ter potrebnost stroškov predstavljajo le njegovo nestrinjanje z odmero oziroma spadajo na področje dejanskega stanja, kar pa ne more biti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Ker Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da v izpodbijanem sklepu ni uveljavljanih kršitev zakona, zahteva pa je deloma vložena tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep II Kp 14840/2016
• Sodba I Ips 11/2001
• VSL Sklep II Cpg 484/2023