Sodba I Ips 366/2002

Jedro

Sodišče sme do določene mere spremeniti opis dejanja tudi v bistvenih delih, vendar slednje le v primeru, če je to obdolžencu v korist.

Sicer pa so vedno dopustne spremembe, ki niso pravno relevantne za obstoj kaznivega dejanja in za kazensko odgovornost storilca, torej spremembe, ki so le redakcijske, stilistične ali jezikovne narave oziroma spremembe, ki naredijo opis dejanja natančnejši in jasnejši (tako je na primer dopustno iz opisa izpustiti odvečne podrobnosti, ki niso zakonski znaki kaznivega dejanja).

Pomik datuma oziroma časovnega obdobja, v katerem je nastala premoženjska korist, sam po sebi ne pomeni prekoračitve obtožbe. Za takšno kršitev bi lahko šlo, če bi čas storitve predstavljal zakonski znak kaznivega dejanja (npr. detomor) ali pa njegovo kvalificirano obliko (npr. kazniva dejanja iz spolne sfere storjena proti mladoletniku), če bi imela sprememba datuma vpliv na težo dejanja ali kazensko odgovornost storilca, ali pa bi bil datum pomemben zaradi ugotavljanja zastaranja, uveljavljanega alibija ipd.

Sodnik je v obravnavani kazenski zadevi izločil uradne zaznamke v skladu z dotedaj veljavnimi predpisi. Kasnejše spremembe določb ZKP ne morejo vplivati na presojo zakonitosti dela sodnika za nazaj. Za presojo zakonitosti procesnega dejanja je namreč pomemben zakon, ki je veljal v času, ko je bilo procesno dejanje opravljeno (načelo zakonitosti, člen 1 in člen 2 ZKP).

Stranki, ki v zakonskem roku ni uporabila pravice zahtevati izločitve sodnika iz določenega razloga, pa zato ni bilo objektivnih ovir, ni dovoljeno v pritožbi uveljaviti, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 2. odstavka 371. člena ZKP kot posledico kršitve iz 6.

točke 39. člena ZKP, še toliko manj pa v zahtevi za varstvo zakonitosti kot izrednim pravnim sredstvom.

Bistvena razlika med kaznivim dejanjem po 132. členu KZ-77 in kaznivem dejanju po 133. členu tega zakona je v tem, da ravna storilec pri kaznivem dejanju po 132. členu KZ-77 s posebnim motiviranim naklepom pridobiti protipravno premoženjsko korist za organizacijo združenega dela ali drugo družbeno pravno osebo, pri kaznivem dejanju po 133. členu pa je namen zlorabe pridobiti protipravno premoženjsko korist sebi ali komu drugemu.

Presoja, kateri zakon je za storilca milejši, ne zahteva zgolj primerjave abstraktnih dejanskih stanov obeh členov, temveč je potrebno presojati vse določbe, ki se morajo uporabiti zoper določenega storilca zaradi določenega kaznivega dejanja, nato pa v celoti uporabiti zakon, ki je zanj v konkretni kazenski zadevi milejši.

Izrek

Zahtevam obsojenega D.K., njegovega zagovornika in zagovornice obsojenega D.K. za varstvo zakonitosti se deloma ugodi in se izpodbijana pravnomočna odločba v izreku o pravni opredelitvi in izreku o kazenskih sankcijah tako spremeni, da se dejanje, opisano v točki I, pravno opredeli kot kaznivo dejanje zlorabe položaja po 2. v zvezi s 1. odstavkom 244. člena Kazenskega zakonika (KZ), dejanje, opisano pod točko II, pa pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja po 2. v zvezi s 1. odstavkom 244. člena v zvezi s 27. členom KZ in se jima nato po istih zakonskih določilih

i z r e č e t a k a z n i

obsojenemu D.K. kazen 3 (tri) leta in 8 (osem) mesecev zapora

obsojenemu D.K. pa kazen 3 (tri) leta in 2 (dva) meseca zapora,

v ostalem se zahteve zavrnejo kot neutemeljene.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novi Gorici je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo D.K. in D.K. za kriva, in sicer D.K. storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja odgovorne osebe po 2. v zvezi s 4. odstavkom 133. člena KZ RS, D.K. pa pomoči k temu kaznivemu dejanju po 2. v zvezi s 4. odstavkom 133. člena KZ RS v zvezi s 24. členom KZ SFRJ. D.K. je izreklo kazen štiri leta zapora, D.K. pa kazen tri leta in šest mesecev, slednjemu pa je v to kazen vštelo tudi čas prebit v priporu. D.K. je odvzelo s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženjsko korist, oškodovance pa je s premoženjskopravnimi zahtevki na podlagi 2.

odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) napotilo na pravdo. Pritožbe obtoženega D.K. in njegovih zagovornikov ter zagovornice obtoženega D.K. je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencema v plačilo naložili tudi stroške kazenskega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo so vložili zahteve za varstvo zakonitosti obsojeni D.K., njegov zagovornik in zagovornica obsojenega D.K. Uveljavljajo razloge iz 1., 2. in 3. točke 1.

odstavka 420. člena ZKP in Vrhovnemu sodišču predlagajo, naj zahtevam ugodi in izpodbijani odločbi razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteve za varstvo zakonitosti niso utemeljene. V zahtevi, ki jo je podal obsojeni D.K., se uveljavlja le razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej razlog, iz katerega tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vlagati. Tudi očitki o kršitvah določb ZKP iz 11. točke 1. odstavka 371. člena, ki jih vsebujeta zahtevi obeh zagovornikov, po vsebini predstavljajo le ugovor v zvezi z dejanskim stanjem. Neutemeljene pa so zahteve tudi v delih, kjer očitajo sodišču prekoračitev obtožbe in s tem kršitev 9. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Gre namreč za popravek očitne formalne ne pa vsebinske napake državnega tožilca. Temeljni očitki obsojencema glede načina njunega ravnanja pri zlorabah oziroma pomoči pri tem so glede pridobljene protipravne premoženjske koristi in njene višine namreč ostali nespremenjeni, torej takšni, kot jih je vsebovala že modificirana obtožba. Skrajšava oziroma premik časa v skladu z ugotovitvami v dokaznem postopku zato ne pomeni razširitve obtožbe, ampak dopusten poseg sodišča v opis dejanskega stanja.

Nadalje je po mnenju vrhovnega državnega tožilca neutemeljen tudi očitek kršitve kazenskega zakona. Sodišče je namreč pravilno pravno opredelilo kaznivo dejanje po 133. členu KZ RS, čeprav je kazenska sankcija, določena po 244. členu KZ, milejša. Pri pravni presoji je namreč pravilno upoštevalo, da je storilec kaznivega dejanja po 133. členu KZ RS lahko le specialni subjekt, medtem ko določba 244. člena KZ odgovornost širi na vse osebe, ki opravljajo gospodarsko dejavnost in je zato ta določba v tem smislu strožja. Da je takšna pravna opredelitev pravilna, pa kaže tudi okoliščina, da je udeležbo drugoobdolženega K. sodišče lahko opredelilo kot pomoč, torej v blažji obliki kot bi bila lahko opredeljena v nasprotnem primeru (če ne bi šlo za pravi delictum proprium). Neutemeljena pa je tudi zahteva zagovornika obsojenega K. v delu, kjer se zavzema za pravno opredelitev dejanja po 132. členu KZ RS, kakor tudi v delu, kjer meni, da je bila obsojencu kršena pravica do nepristranskega sojenja. Ker uveljavljani izločitveni razlog iz 6. točke 39. člena ZKP ne spada med obligatorne, temveč gre za relativno kršitev kazenskega postopka, bi jo lahko uveljavljal v zahtevi za varstvo zakonitosti le državni tožilec, če bi ta vplivala na zakonitost sodbe. Glede na vse navedeno vrhovni državni tožilec predlaga zavrnitev zahtev.

Zahteve za varstvo zakonitosti so delno utemeljene.

Navedbe v zahtevah, ki se nanašajo na kršitve procesnega in materialnega zakona, je mogoče strniti v naslednje očitke:

A) kršitev določb ZKP

1. Sodišče je prekoračilo obtožbo (očitek bistvene kršitve določb ZKP iz 9. točke 1. odstavka 371. člena) s tem:

a) da je samo spremenilo izrek tako, da je čas izvrševanja kaznivega dejanja, očitan v spremenjeni obtožbi od 13.11.1991 do 1.8.1992, nadomestilo s časom od 13.1.1992 do 6.8.1992. Sodišče je torej podaljšalo čas izvrševanja kaznivega dejanja kar za pet dni in s tem zajelo tudi izplačila, ki v obtožbi niso bila zajeta (kršitev uveljavljajo vse tri zahteve);

b) sodišče je opis dejanja spremenilo tako, da je navedlo, da je celotno protipravno premoženjsko korist pridobil le obsojeni D.K., medtem ko je modificirana obtožba to očitala vsem štirim soobtožencem (kršitev uveljavlja zagovornica obsojenega K.);

2. Sodišče je kršilo določbo 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je v zadevi odločal sodnik, ki je bil seznanjen z vsebino uradnega zaznamka o razgovoru policistov z osumljenci, torej z listinami, ki bi morale biti izločene. Navedeno namreč predstavlja objektivno okoliščino, ki vzbuja dvom o nepristranskosti predsednika senata (6. točka 39. člena ZKP), kar je posledično pripeljalo do pristranskega sojenja, ki ga sicer zagotavlja 23. člen Ustave RS in Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (kršitev uveljavlja zagovornik obsojenega K.).

B) Kršitev materialnega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP

1. Sodišče dejanj ni pravilno pravno opredelilo, ker sta obsojenca s svojim ravnanjem izpolnila kvečjemu zakonske znake kaznivega dejanja zlorabe pooblastil po 132. členu KZ RS (uveljavlja zagovornik obsojenega K.) ali kaznivo dejanje ponarejanja listin (uveljavlja obsojeni K. sam).

2. Sodišče bi moralo obravnavana kazniva dejanja pravno opredeliti po členu 244. KZ (in ne po 133. členu KZ RS), ker je ta zakon za obsojenca milejši (kršitev uveljavljata zagovornika obeh obsojencev).

Add A/1

Po določilu 1. odstavka 354. člena ZKP se sme sodba nanašati samo na osebo, ki je obtožena in na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma spremenjeni ali razširjeni obtožnici. S tem je v zakonu zagotovljena subjektivna in objektivna identiteta med obtožbo in sodbo (ne pa pravna - 2. odstavek istega člena).

Sodišče je torej vezano na opis dejanja v obtožbi, vendar pa sodna praksa pri razlagi objektivne identitete oziroma pri razlagi zakonskega besedila "sodba se lahko nanaša le na dejanje, ki je predmet obtožbe", ni sprejela absolutne vezanosti med obema aktoma, temveč je dopustila določene manjše posege v opis dejanja, še posebej, če gre za posege v korist obtožencu. Pri takšnih spremembah pa je vedno potrebno izhajati iz smisla in pomena objektivne identitete sodbe in obtožbe, ki je v tem, da zagotavlja obtožencu učinkovito obrambo, hkrati pa sodišču preprečuje, da bi prevzelo vlogo organa pregona. Sodišče bo tako smelo do določene mere spremeniti opis dejanja in to tudi v bistvenih delih, vendar slednje le v primeru, če je to obdolžencu v korist. Sicer pa so vedno dopustne spremembe, ki niso pravno relevantne za obstoj kaznivega dejanja in za kazensko odgovornost storilca, torej spremembe, ki so le redakcijske, stilistične ali jezikovne narave oziroma spremembe, ki naredijo opis dejanja natančnejši in jasnejši (tako je na primer dopustno iz opisa izpustiti odvečne podrobnosti, ki niso zakonski znaki kaznivega dejanja). Ali gre za prekoračitev obtožbe ali ne, je glede na vse navedeno potrebno presojati le na podlagi konkretnih okoliščin vsakega primera posebej.

a) V obravnavani kazenski zadevi je sodišče poseglo v opis tako, da je nadomestilo kot čas izvrševanja kaznivega dejanja namesto obdobja "pred 13.11.1991 do 1.8.1992" z obdobjem "pred 13.1.1992 do 6.8.1992". Znesek premoženjske koristi, pridobljene z obravnavanim kaznivim dejanjem, je ostal nespremenjen, oziroma celo nekoliko nižji, kot ga je očitala obtožba. Svoj poseg v opis dejanja je sodišče obrazložilo s tem, da je ocenilo modifikacijo obtožbe s strani tožilca za "lapsus", ker iz obrazložitve vložene obtožnice izhaja pravilen datum (to je datum, kot ga je v opis vneslo sodišče), da je ta spremenjeni datum pravilen, pa izhaja tudi iz izvedenih dokazov, oziroma je iz priložene dokumentacije razvidno, da je bil obsojenemu K.-ju tega dne (13.1.1992) izplačan prvi obrok.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da sprememba datuma z dne 13.11.1991 na 13.1.1992, torej skrajšanje časovnega okvira izvrševanja kaznivega dejanja, ne pomeni prekoračitve obtožbe, temveč le precizacijo opisa glede na ugotovljeno dejansko stanje. Trditve v zahtevah, da je sodišče prekoračilo obtožbo s tem, ko je za pet dni podaljšalo čas storitve kaznivega dejanja (od 1.8. na 6.8.1992) ter upoštevalo zneske, ki so bili tedaj obsojenemu K. izplačani, so povsem splošne in ne dajejo podlage za upoštevanje možnosti, da bi premoženjska korist nastala v času med 1.8. in 6.8.1992, kar bi šele lahko bila podlaga za zatrjevano kršitev. V smislu določila 1. odstavka 424.

člena ZKP namreč lahko Vrhovno sodišče (za razliko od pritožbenega) presoja le tiste kršitve, ki so v zahtevi za varstvo zakonitosti navedene in obrazložene. Ničesar torej ne presoja po uradni dolžnosti. Pomik datuma oziroma časovnega obdobja, v katerem je nastala premoženjska korist, sam po sebi ne pomeni prekoračitve obtožbe. Za takšno kršitev pa bi lahko šlo, če bi čas storitve predstavljal zakonski znak kaznivega dejanja (npr. detomor) ali pa njegovo kvalificirano obliko (npr. kazniva dejanja iz spolne sfere storjena proti mladoletniku), če bi imela sprememba datuma vpliv na težo dejanja ali kazensko odgovornost storilca, ali pa bi bil datum pomemben zaradi ugotavljanja zastaranja, uveljavljanega alibija ipd. Vložnika v zvezi z navedeno spremembo tudi ne uveljavljata kršitev pravic obrambe.

Glede na navedeno bi v konkretnem primeru pomik datuma od 1.8. na 6.8.1992, tudi če bi bila v tem času pridobljena določena premoženjska korist, lahko vplival le na težo kaznivega dejanja, vendar pa zahteve o tem, ali je po 1.8. bil obsojenemu K. izplačan kakšen znesek ali ne, še manj v kakšni višini, ničesar ne navajajo. Pavšalnega očitka, da je kršitev določb ZKP iz 9. točke 1. odstavka 371. člena podana, pa Vrhovno sodišče ni moglo presojati, saj v zahtevah niso bili navedeni podatki, na podlagi katerih bi lahko tehtalo, ali eventualna izplačila obsojenemu K. po 1.8. glede na višino vplivajo na težo kaznivega dejanja, kar bi lahko pomenilo prekoračitev obtožbe, ali pa morda pomenijo glede na celotno protipravno pridobljeno premoženjsko korist le neznaten znesek in zato taka sprememba datuma ne more vplivati ne na pravno opredelitev ne na težo dejanja. Zahteve za varstvo zakonitosti v tem delu glede na navedeno niso mogle biti uspešne.

b) Tudi poseg sodišča v opis dejanja, kjer je navedeno, da je protipravno premoženjsko korist pridobil sam obsojeni K., čeprav je modificirana obtožba očitala, da si je protipravno korist pridobil skupaj s soobtoženci (D.K., A.T. in D.M.) ne pomeni prekoračitve obtožbe oziroma spremembe v škodo temu obsojencu.

Že z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje je bilo pojasnjeno, da je le D.K. razpolagal s temi sredstvi in da je bilo dejanje dokončano že tedaj, ko mu je bil denar izročen v H. Kako naj bi si nadalje ta denar obsojenci medsebojno razdelili za samo opredelitev kaznivega dejanja ni več pomembno. Sodišče je v zvezi s tem izpustilo iz opisa potek dogodkov po dejanju, oziroma je iz izreka izpustilo dejstva in okoliščine, ki ne predstavljajo zakonskih znakov kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče je v zvezi z očitki v pritožbi, ki se nanašajo na prekoračitev obtožbe, ocenilo, da sodišče prve stopnje s posegom v opis ni zagrešilo kršitve iz 9. točke 1. odstavka 371. člena ZKP predvsem glede na dejstvo, da se že v obtožbi očita, da so si protipravno premoženjsko korist razdelili vsi štirje obdolženci v neugotovljenih deležih, prav to dejstvo pa dopušča tudi zaključek, da je premoženjsko korist prejel le eden od njih.

Vrhovno sodišče se z navedenimi zaključki sodišča prve in druge stopnje, kot rečeno, v celoti strinja. Navedeni poseg v opis ne predstavlja vsebinske spremembe dejanja in ne pomeni očitka hujšega ali drugačnega kaznivega dejanja. Obsojenec kot sostorilec v širšem pomenu je ves čas, kot ugotavljata nižji sodišči, zasledoval namen pridobiti protipravno premoženjsko korist v znesku, kot je bil ugotovljen in je torej teža dejanja ne glede na spremembo opisa s strani sodišča ostala ves čas ista. Potek dogodkov po dokončanem kaznivem dejanju oziroma ugotavljanje, ali so si vsi imenovani med seboj denar razdelili ali ne in v kakšnih zneskih, za samo opredelitev kaznivega dejanja ni pomembno. Obsojenec je imel ves čas postopka možnost izjaviti se o vseh elementih očitanega mu kaznivega dejanja, o trditvah v obtožbi, da je bil on tisti, kateremu je bil ves denar izročen, kakor tudi o tem, da si je pridobil protipravno premoženjsko korist v vsej zahtevani višini, saj se obtožba, kot je na to opozorilo že pritožbeno sodišče, glede deleža, ki bi odpadel na posameznega obsojenca, ni opredelila. S tem pa je bilo tudi sodišču dano pooblastilo, da glede na presojo izvedenih dolgov ta delež samo ugotovi, kar je v konkretni zadevi sodišče tudi storilo, ko je zaključilo, da je celotno protipravno premoženjsko korist pridobil le obsojeni D.K.

Add A/2

Ugovor, da poimensko določeni sodnik prve stopnje ali sodnik porotnik v določeni zadevi ne sme opravljati svoje dolžnosti, ker je glede njega podan kateri od izločitvenih razlogov, lahko stranka uveljavlja le v okviru zakonskih rokov. Izločitev sodnika prve stopnje lahko zahteva brž ko izve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-92/96 z dne 21.3.2002 je ta rok veljal tudi glede izločitvenega razloga iz 6.

točke 39. člena ZKP, pred tem pa je bila ta možnost dana strankam le do začetka glavne obravnave. Če stranka v tem roku ne zahteva izločitve, pa bi to lahko storila, je prekludirana, oziroma v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ne more uveljavljati, še manj pa v zahtevi za varstvo zakonitosti, kršitev določb iz 2. točke 371. člena ZKP. Ta kršitev bi bila podana le, če je na glavni obravnavi sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti izločen (1. do 5. točke 39. člena ZKP). Zakonski pogoj, da sme pritožnik v pritožbi uveljavljati to procesno kršitev, je, da na kršitev ni mogel opozoriti prej, ali da je nanjo opozoril, pa je sodišče prve stopnje ni upoštevalo (člen 384 ZKP). Ob enakih zakonskih pogojih se sme pritožnik v pritožbi sklicevati tudi na okoliščine iz 6. točke 39. člena, torej če je pravočasno zahteval izločitev sodnika in navajal za to določene okoliščine, pa je bila zahteva zavrnjena, sicer je pri uveljavljanju kršitve iz 2. odstavka 371. člena ZKP prav tako prekludiran.

V tej kazenski zadevi so bila vsa procesna dejanja in tudi glavna obravnava opravljena v času, preden je Ustavno sodišče z omenjeno odločbo ugotovilo, da je ZKP v neskladju z Ustavo RS, ker ne določa učinkovitega načina, s katerim bi preprečil, da bi se sodnik, ki bi odločal o glavni stvari, seznanil z obvestili, pridobljenimi v predkazenskem postopku, prav tako pa tudi pred sprejetjem Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 56/2003), ki uvaja nov izločitveni razlog, ko v 4.a točki 39. člena določa, da ne more v isti zadevi odločati o obtožbi oziroma o pritožbi ali izrednem pravnem sredstvu zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o obtožbi, sodnik, ki se je v postopku pri odločanju o kateremkoli vprašanju seznanil z dokazom, ki se mora po določbah 83. člena ZKP izločiti, vendar samo v primeru, če je vsebina dokaza takšna, da bi lahko vplivala na njegovo odločitev. Ta zakon je začel veljati dne 13.7.2003. Sodnik je torej v obravnavani kazenski zadevi izločil uradne zaznamke v skladu z dotedaj veljavnimi predpisi.

Kasnejše spremembe določb ZKP ne morejo vplivati na presojo zakonitosti dela sodnika za nazaj. Za presojo zakonitosti procesnega dejanja je namreč pomemben zakon, ki je veljal v času, ko je bilo procesno dejanje opravljeno (načelo zakonitosti, člen 1 in člen 2 ZKP).

Ne glede na navedeno pa je imel vložnik možnost, če je menil, da je vsebina uradnega zaznamka takšna, da bi lahko vplivala na odločitev sodnika, zahtevati njegovo izločitev iz razloga po 6. točki 39. člena ZKP in sicer ves čas postopka, saj je imel kot zagovornik pravico vpogledati v spis in torej možnost ugotoviti, da se v njem nahajajo uradni zaznamki, oziroma vsaj od tedaj, ko je prejel sklep o izločitvi teh listin, pa do začetka glavne obravnave v ponovnem sojenju (kot je določal tedaj veljavni ZKP), niti do konca glavne obravnave tega ni storil. Ta njegova neaktivnost pa pomeni, da je prekludiran uveljaviti to kršitev določb ZKP tako v pritožbi kakor tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti.

S prekluzijo v pritožbi (384. člen ZKP), kot posledico neaktivnosti oziroma nepravočasne aktivnosti stranke ZKP ob tem, ko zakon stranki zagotavlja uveljavljanje ustavne pravice do nepristranskega sodnika, zagotavlja tudi učinkovito izvedbo kazenskega postopka. To pomeni, da ni mogoče stranki, ki v zakonskih rokih morebiti celo namerno iz špekulativnih razlogov ni uveljavljala procesne kršitve, dopustiti uveljavljanje te kršitve v kasnejših fazah postopka. Takšno ravnanje bi bilo v nasprotju s splošnim pravnim načelom prepovedi uporabe pravice na način, ki pomeni njeno zlorabo, saj ne bi pomenilo zasledovanja cilja (zagotovitev nepristranskega sodnika), zaradi katerega je bila pravica stranke do izločitve sodnika uzakonjena, ampak poskus zavlačevanja postopka, ki lahko v določenih primerih privede tudi do nedopustnosti kazenskega pregona zaradi poteka časa. Zlorabe pravic, ki jih imajo udeleženci v postopku, je sodišče dolžno preprečiti (15. člen ZKP).

Logično je, da stranki, ki v zakonskem roku ni uporabila pravice zahtevati izločitve sodnika iz določenega razloga, pa zato ni bilo objektivnih ovir, ni dovoljeno uveljaviti, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 2. odstavka 371. člena ZKP kot posledico kršitev iz 6. točke 39. člena v pritožbi, še toliko manj pa v zahtevi za varstvo zakonitosti kot izrednim pravnim sredstvom. V nasprotnem primeru bi prekluzija stranke v pritožbi izgubila svoj namen, njeni učinki bi bili v kasnejših fazah postopka z zlorabo procesne pravice ne le izničeni, ampak bi bilo morebitno novo sojenje samo še bolj oddaljeno in oteženo. Ker je stranka prekludirana uveljaviti to kršitev določb ZKP v izrednem pravnem sredstvu, Vrhovno sodišče vsebinsko zatrjevane procesne kršitve ni obravnavalo.

Add B/1

Navedbe v zahtevah obsojenega K. in njegovega zagovornika, da bi moralo sodišče obravnavano kaznivo dejanje pravno opredeliti kot kaznivo dejanje zlorabe pooblastil po 2. ali 5. točki 1. odstavka 132. člena KZ RS ali kot kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovne listine po 1. odstavku 146. člena KZ RS niso utemeljene.

Bistvena razlika med kaznivim dejanjem po 132. členu KZ RS in kaznivem dejanju po 133. členu tega zakona je v tem, da ravna storilec pri kaznivem dejanju po 132. členu KZ RS s posebnim motiviranim naklepom pridobiti protipravno premoženjsko korist za organizacijo združenega dela ali drugo družbeno pravno osebo, pri kaznivem dejanju po 133. členu pa je namen zlorabe pridobiti protipravno premoženjsko korist sebi ali komu drugemu. V konkretni kazenski zadevi sta obsojenca ravnala z namenom pridobiti protipravno premoženjsko korist fizični osebi - obsojenemu D.K.

Ne glede na to, da sodišče med drugim ugotavlja, da je D.K. podpisal fiktivno pogodbo, ki je služila za prikrivanje poslovne odločitve iz navodila z dne 26.6.1991, torej izdal krivo listino, je sodišče njegovo ravnanje pravilno pravno opredelilo kot kaznivo dejanje zlorabe položaja, saj predstavlja izdaja in uporaba te pogodbe le način storitve temeljnega kaznivega dejanja. Izključilo je torej obstoj realnega steka, saj je ocenilo, da več dejanj obsojenca pomeni le sestavino enega kaznivega dejanja, to je kaznivega dejanja po 133. členu KZ RS.

Add B/2

Časovno veljavnost kazenskega zakona ureja 3. člen KZ. Po 1. odstavku tega člena se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, torej bi v konkretnem primeru načeloma storilca odgovarjala za kaznivo dejanje storjeno po 133.

členu KZ RS oziroma 133. členu v zvezi s 24. členom KZ SFRJ, (kakor je odločilo sodišče v izpodbijani pravnomočni sodni odločbi), ker je ta določba veljala v času storitve kaznivega dejanja. Veljavnost določbe 133. člena KZ RS pa je podvržena presoji 2. odstavka 3. člena KZ, ki določa, da če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni (enkrat ali večkrat), se uporablja zakon, ki je za storilca milejši. Po storitvi kaznivega dejanja je namreč stopil v veljavo KZ (1.1.1995), ki je to kaznivo dejanje spremenil tako, da ga lahko stori vsakdo, ki se ukvarja z gospodarsko dejavnostjo in ne le oseba z določeno lastnostjo, ga poimenoval kot kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic v 244. členu ter zanj predpisal milejšo kazen.

Presoja, kateri zakon je za storilca milejši, ne zahteva zgolj primerjave abstraktnih dejanskih stanov obeh členov, temveč je potrebno presojati vse določbe, ki se morajo uporabiti zoper določenega storilca zaradi določenega kaznivega dejanja, nato pa v celoti uporabiti zakon, ki je zanj v konkretni kazenski zadevi milejši.

V obravnavani kazenski zadevi primerjava pokaže, da bi bil obsojeni K. lahko storilec kaznivega dejanja tako po starem zakonu (KZ RS), kakor tudi po novem (KZ). Po KZ RS je bil namreč storilec tega kaznivega dejanja lahko le odgovorna oseba organizacije združenega dela ali družbene pravne osebe, medtem ko je po novem 244. členu lahko storilec tega dejanja tisti, ki se ukvarja z gospodarsko dejavnostjo. Po 1. točki 5. odstavka 126. člena KZ pa se za gospodarsko dejavnost šteje tudi proizvodnja in promet blaga, opravljanje storitev na trgu, bančno in drugo finančno poslovanje. Izvršitvena dejanja po obeh določbah so identična (storilec izrabi svoj položaj ali prestopi meje svojih pravic ali ne opravi svoje dolžnosti). V obeh primerih gre za kvalificirano obliko kaznivega dejanja, saj je bila s kaznivim dejanjem pridobljena velika premoženjska korist. Primerjava zagroženih kazni pa pokaže, da je bila po 4. odstavku 133. člena KZ za storitev tega kaznivega dejanja predpisana strožja kazen, in sicer kazen zapora od treh do petnajstih let, medtem ko je za kaznivo dejanje po 2. odstavku 244. člena KZ predpisana kazen zapora od enega do osmih let. Glede na navedeno je torej utemeljena navedba v zahtevi zagovornika obsojenega K., da je sodišče z izpodbijano sodbo kršilo določbo zakona iz 4. točke 372. člena ZKP v zvezi z 2. odstavkom 3. člena KZ glede pravne presoje navedenega dejanja.

Enako utemeljena je tudi zahteva zagovornice obsojenega K. v tem delu. Res je sicer, da je sodišče vlogo tega obsojenca pri storitvi kaznivega dejanja glede na to, da ni imel statusa odgovorne osebe v OZD oziroma družbeni pravni osebi, pravno opredelilo le kot pomoč, vendar pa bi glede na razliko v predpisani kazni moralo uporabiti nov zakon, torej KZ, ne glede na to ali bi bilo njegovo vlogo potrebno opredeliti kot vlogo sostorilca v ožjem pomenu. Novi zakon namreč za storitev tega kaznivega dejanja ne zahteva določenega statusa storilca (odgovorne osebe) temveč zahteva le, da se ukvarja z gospodarsko dejavnostjo. Pri presoji, kateri zakon je milejši, bi moralo sodišče upoštevati še določbo 1. odstavka 27. člena KZ (prej 1. odstavek 24. člena KZ SFRJ), ki določa, da se pomočnik kaznuje enako kot storilec, sme pa se kaznovati tudi mileje. Ocena ugotovljene kriminalne dejavnosti pokaže, da je za obsojenega D.K. milejši novi zakon (KZ), četudi bi njegovo delovanje opredelili kot sostorilstvo in ne le kot pomoč.

Glede na ugotovljeno kršitev zakona je Vrhovno sodišče v skladu s 1. odstavkom 426. člena ZKP izpodbijano pravnomočno sodno odločbo spremenilo tako, da je dejanji, katerih sta bila obsojenca spoznana za kriva, pravno opredelilo kot kaznivo dejanje zlorabe položaja po 2. odstavku 244. člena KZ oziroma (glede na strogo vezanost na zahtevo vrhovno sodišče ni imelo pooblastil za poseg v pravnomočno odločbo glede oblike udeležbe za obsojenega K.) pomoči k temu kaznivemu dejanju po 2. odstavku 244. člena v zvezi s 1. odstavkom 27. člena tega zakona ter obsojencema na podlagi teh določb izreklo ustrezno nižji kazni upoštevajoč obteževalne in olajševalne okoliščine, ugotovljene v pravnomočni sodni odločbi.

Nadaljnji očitki v vseh treh zahtevah ne glede na to, da so nekateri izmed njih uvodoma opredeljeni kot kršitve določb ZKP iz 11. točke 1. odstavka 371. člena, se pa nanašajo na interpretacijo vsebine navodila z dne 26.6.1991, njegovo veljavnostjo, oceno verodostojnosti izpovedb prič M.F. in G.J., višino in datum nastanka dolga B.S., način poslovanja posojilne službe v H., dvomi v zaključke sodišča ali je bil z izplačilom cagnote obsojenemu K. oškodovan H., vloga družbe C., s.a. P., predstavljajo očitek zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej razloga, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče je glede na navedeno zahtevo za varstvo zakonitosti v tem delu v skladu z določilom člena 425. ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker je bilo z odločbo Vrhovnega sodišča odločeno deloma v korist obsojencem, se v skladu z določbo 98.a v zvezi z 2. odstavkom 98.

člena ZKP povprečnina ne določi.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 134/95
• Sodba I Ips 249/98
• Sodba I Ips 236/2001