Sodba I Ips 385/2004

Jedro

Odločbo o kazenski sankciji je mogoče izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti le, če je sodišče z odločbo prekoračilo svoja zakonska pooblastila.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.R. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine kot stroška postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je obsojenega A.R. z uvodoma navedeno sodbo spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po 1. odstavku 183. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ ter mu izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je deloma ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in prvostopenjsko sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu kazen znižalo na eno leto zapora, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Obsojenčev zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo dne 6.12.2004 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po "1. odstavku 420. člena v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP, zaradi neustrezne odmere kazni, upoštevaje 1. odstavek 374. člena ZKP ter zaradi prekršitve drugih določb postopka, ki pripomorejo k utemeljenemu izpodbijanju obeh odločb". Predlagal je, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, ali pa sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe.

Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril višji državni tožilec H.J. (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagal, da jo Vrhovno sodišče zavrne, ker je neutemeljena. Ugotavlja, da zagovornik obsojenca uveljavlja kršitve določb kazenskega postopka ter neustrezno odmero kazni, vsebinsko pa zahteva opozarja predvsem, da obsojenec ni dovolj razmišljal o potrebni "strokovni pomoči", ki bi jo moral pritegniti v svojo obrambo, ker je izhajal iz prepričanja v pravilno in zakonito ter pravično delo sodišča in se je zato sam zagovarjal. Kolikor s tem zahteva uveljavlja, da bi obsojenec moral imeti zagovornika, po mnenju vrhovnega državnega tožilca ni utemeljena. Obsojenec je bil v postopku pravilno poučen, odločil se je, da se bo zagovarjal sam, brez strokovne pomoči odvetnika. Za tega se je odločil šele v pritožbenem postopku, kar zadeva postopek na prvi stopnji pa iz njegovega zagovora in vseh podatkov kazenske zadeve ni nikakršne podlage za oceno, da bi bil obsojenec nezmožen, da bi se sam uspešno branil. Česa takega tudi zahteva ne zatrjuje. V nadaljevanju zahteva izpodbija dejansko stanje pravnomočne sodbe, kar pa po določbi 2.

odstavka 420. člena ZKP ni upošteven razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. To izredno pravno sredstvo tudi ni dopustno zoper odločbo o kazenski sankciji, če pri tem ni bila prekoračena zakonska pravica, česar pa zahteva ne uveljavlja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve se sprašuje, zakaj obsojenec glede na visoko starost in invalidnost že med postopkom ni razmišljal o morebitni strokovni pomoči zagovornika in ugotavlja, da zato, ker je izhajal iz globokega prepričanja v pravilno, pravično in zakonito delo sodišča oziroma, ker naj bi pričakoval izrek oprostilne sodbe.

Pravica do obrambe s pomočjo zagovornika, ki si ga obdolženec sam izbere, nedvomno sodi med temeljna pravna jamstva v kazenskem postopku, ki jih obdolžencu zagotavljata ustava (19. in 29. člen) in Zakon o kazenskem postopku (12. člen) in je bistveni element poštenega postopka.

Bistvo tega dela zahteve je, da naj bi obsojenec šele po obsodbi, ki jo naj ne bi pričakoval, spoznal, da bi bilo zanj koristneje, če bi se branil s pomočjo odvetnika. Zagovornik ne trdi, da bi bil obsojenec nezmožen, da se brani sam zaradi osebnih lastnosti in da bi mu zato sodišče moralo postaviti zagovornika po uradni dolžnosti (1. odstavek 70. člena ZKP), ali da bi sodišče obsojenca med postopkom kakorkoli omejevalo pri odločitvi, ali se bo zagovarjal sam ali pa z zagovornikom. Iz podatkov spisa je razvidno, da je bil obsojenec poučen o pravici do zagovornika in da je bila njegova odločitev, da se bo zagovarjal sam (za formalno obrambo se je odločil šele v pritožbenem postopku) izraz njegove svobodne volje. Glede na navedeno obsojenčeva pravica, da se brani s strokovno pomočjo zagovornika ves čas kazenskega postopka v nobenem pogledu ni bila kršena.

Zagovornik v nadaljevanju pravnomočni sodbi očita, da je brez "prave opore v dokazni presoji", da sodišče ni preverjalo, kje naj bi se obsojenec gibal v času storitve kaznivih dejanj oziroma, da je bil v času od 24.9. do 6.10.1999 hospitaliziran in v težkem zdravstvenem stanju; dvomi pa tudi v obsojenčevo prištevnost glede na njegovo težko zdravstveno stanje. S takšnimi navedbami zagovornik izpodbija dejansko stanje pravnomočne sodbe, kar pa po izrecni določbi 2.

odstavka 420. člena ZKP ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, zaradi česar Vrhovno sodišče teh navedb ni upoštevalo.

Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, ki so v zakonu taksativno našteti (1. do 3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP). Tako je odločbo o kazenski sankciji mogoče s tem izrednim pravnim sredstvom izpodbijati le, če je sodišče s to odločbo prekoračilo svoja zakonska pooblastila. Tega pa zagovornik ne zatrjuje, pač pa izraža zgolj nestrinjanje z izbiro kazenske sankcije, ko navaja, da bi bila ob ustreznejšem vrednotenju olajševalnih okoliščin (obsojenčeva invalidnost in njegovo siceršnje težko zdravstveno stanje, izzvanost) primernejša pogojna obsodba.

Zaradi tega Vrhovno sodišče tudi utemeljenosti teh navedb ni preizkušalo.

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Odločitev o oprostitvi plačila stroškov tega postopka temelji na določbah 98.a člena ter 4. odstavka 95. člena ZKP in je bila sprejeta na podlagi podatkov o obsojenčevih premoženjskih razmerah v času izdaje prvostopenjske sodbe.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 38/2000
• Sodba I Ips 175/2003
• Sodba I Ips 261/2001