Sodba I Ips 393/2004

Jedro

Sklepanje o obstoju begosumnosti mora temeljiti na konkretno izkazanih okoliščinah, na podlagi katerih je mogoče z veliko verjetnostjo sklepati, da obstoji nevarnost bega. Nanjo ni mogoče sklepati zgolj na podlagi teže kaznivega dejanja in zagrožene kazni.

Izrek

Zahteva zagovornika obt. M.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je po opravljeni javni glavni obravnavi dne 13.12.2004 obtoženo M.M. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju umora po 2. točki 2.

odstavka in po 1. odstavku 127. člena KZ v zvezi s 1. odstavkom 26. člena KZ, kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju umora po 1. odstavku 127. člena KZ v zvezi v 1. odstavkom 26. člena KZ ter napeljevanja h kaznivemu dejanju povzročitve splošne nevarnosti po 1. odstavku 317. člena KZ v zvezi s 1. odstavkom 26. člena KZ ter ji izreklo enotno kazen trideset let zapora. Oprostilo pa jo je obtožbe, da naj bi storila kaznivo dejanje napeljevanja h kaznivemu dejanju umora po 2. točki 2. odstavka v zvezi s 1. odstavkom 127. člena KZ ter 2. odstavkom 26. člena KZ.

Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim sklepom na podlagi 1. odstavka 361. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obtoženko odredilo pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, ki traja do pravnomočnosti sodbe oziroma do nastopa kazni. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obtoženkinega zagovornika odv. M.K. zoper navedeni sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper navedeni pravnomočni sklep je obtoženkin zagovornik dne 24.12.2004 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka "od členov do 200 do 201 ZKP v zvezi s členom 361. ZKP" (razlog iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP). Predlagal je, naj Vrhovno sodišče pravnomočni sklep spremeni in odloči, da se zoper obtoženko pripor ne odredi ali pa, "da se ji v skladu z 3. odstavkom 5. člena EKČP, ki določa, da je izpustitev pripornika na prostost lahko pogojena z jamstvi, da bo prišel na sojenje oziroma na prestajanje kazni, odredi milejši ukrep".

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. je mnenja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena (2. odstavek 423. člena ZKP).

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik pravilno poudarja, sklicujoč se na ustavno sodno prakso, da mora sklepanje o obstoju begosumnosti temeljiti na konkretno izkazanih okoliščinah, na podlagi katerih je mogoče z veliko verjetnostjo sklepati, da obstoji nevarnost bega in da nanjo ni mogoče sklepati zgolj na podlagi teže kaznivega dejanja in zagrožene kazni. Ni pa se mogoče strinjati z njegovo oceno, da v obravnavanem primeru takšne konkretne okoliščine niso podane, oziroma da ugotovitev pravnomočnega sklepa o obtoženčevi begosumnosti ni z ničemer utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v sklepu o odreditvi pripora priporni razlog begosumnosti iz 1. točke 1. odstavka 201. člena ZKP utemeljilo z navedbami, da dve od kaznivih dejanj, za kateri je bila obtoženka spoznana za krivo, sodita med najhujša kazniva dejanja, opredeljena v kazenskem zakoniku in da je bila obtoženki izrečena najvišja možna zaporna kazen trideset let. Ugotovilo je tudi, da je obtoženka enako mero odločnosti in vztrajnosti kot pri izvrševanju kaznivih dejanj, za katera je bila obsojena, izkazovala tudi v prizadevanjih, da se kazenski postopek ne bi uspešno izvedel; pripor zoper obtoženko je bil odpravljen zgolj zaradi poteka zakonskega roka (5. odstavek 207. člena ZKP) in je sodišče lahko postopek nadaljevalo šele potem, ko je zoper obtoženko odredilo pripor zaradi očitnega izmikanja glavni obravnavi (2. odstavek 307. člena ZKP). Na nevarnost obtoženkinega bega je sklepalo tudi iz ugotovljenih okoliščin, da je obtoženka premožna in da ima tako veliko premoženje (tudi v tujini), da ji ob njeni poslovni dejavnosti in znanstvih v tujini ne bi bilo težko tudi v tujini ustvariti primerne pogoje za bivanje. Obtoženkina družina, zaposlitev in premoženje v Republiki Sloveniji po mnenju sodišča prve stopnje ne zmanjšujejo nevarnosti, da bi se obtoženka po izreku tako visoke zaporne kazni skrila oziroma da bi pobegnila in se na ta način izognila izvršitvi kazni. Višje sodišče je navedenim razlogom sodišča prve stopnje pritrdilo in obrazloženo zavrnilo kot neutemeljene vse pritožbene očitke in pomisleke zagovornika v zvezi z utemeljenostjo, zakonitostjo in dopustnostjo pripora, odrejenega zoper obtoženko ob izreku sodbe. Zato vložnik zahteve neutemeljeno navaja, da se je sodišče "izognilo odgovorom na tehtne navedbe obrambe glede obtoženkine begosumnosti", s čimer sodišču druge stopnje smiselno očita, da ni presodilo pritožbenih navedb (1. odstavek 395. člena ZKP).

Pravnomočen sklep o odreditvi pripora res sicer ne ugotavlja obtoženkinega aktivnega ravnanja v smeri pobega, ugotavlja pa druge, prav tako tehtne okoliščine, ki kažejo na obstoj tega pripornega razloga, kot so teža kaznivih dejanj, višina izrečene zaporne kazni, obtoženkine življenjske razmere ter njeni dosedanji poskusi izmikanja kazenskemu pregonu. Pri tem ima nedvomno odločilno težo, da je bila obtoženki na prvi stopnji tudi v ponovljenem sojenju izrečena najvišja možna zaporna kazen in da je z izrekom sodbe vzpostavljena domneva, (ta je sicer izpodbojna, vendar do nasprotne ugotovitve velja za pravilno), da je obtoženkina krivda ugotovljena s tisto stopnjo verjetnosti, ki je potrebna za izrek zaporne kazni. Nižji sodišči sta nevarnost obtoženkinega pobega presodili tudi z vidika okoliščin, ki jo vežejo na Republiko Slovenijo in razumno sklepali, da je kljub temu nevarnost, da obtoženka v primeru odprave pripora pobegne in se izogne nadaljevanju postopka ter morebitnemu prestajanju zaporne kazni, večja od negotovosti, ki bi se ji nedvomno izpostavila s pobegom v tujino. Glede na ugotovljene okoliščine sta sodišči v povezavi s splošnim ustavnim načelom sorazmernosti tudi pravilno sklepali, da je pripor neogibno potreben za potek postopka in da ga ni mogoče nadomestiti z nobenim od milejših ukrepov.

Vložnik zahteve sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita, da obtoženkino "izmikanje" enači s pripornim razlogom begosumnosti in da "izmikanje" ni razlog za odreditev pripora po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, vse to pa naj ne bi bilo "v skladu z ZKP".

Sodišče prve stopnje najprej povzema zakonsko določbo o pripornem razlogu begosumnosti (1. točka 1. odstavka 201. člena ZKP), nato pa na podlagi konkretnih, že omenjenih okoliščin, oceni, "da obstoji nevarnost, da bo obtoženka po izreku najvišje možne zaporne kazni pobegnila ter se na ta način izognila izvršitvi kazni". Njeno "izmikanje", na katerega se sklicuje zagovornik oziroma njeno aktivno in odločno delovanje v smeri, da se kazenski postopek ne bi mogel uspešno izvesti, kot to označi sodišče prve stopnje, je v tej zvezi omenjeno zgolj kot ena od posrednih okoliščin, ki po mnenju sodišča tudi kaže na obtoženkino begosumnost. Zato zagovornik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita ravnanje v nasprotju z določbami ZKP.

Zagovornikove navedbe oziroma prepričevanje, da obtoženka ni begosumna, da teza o izmikanju postopku ne drži, ker naj bi obtoženki udeležbo v postopku preprečevali zdravstveni razlogi, nestrinjanje z ugotovitvami sodišča glede obtoženkinega premoženjskega stanja, poudarjanje, da so njene vezi z domačim okoljem tako močne, da zanesljivo izključujejo nevarnost bega in da naj bi obtoženka s svojim ravnanjem med postopkom to že dokazala, po vsebini pomenijo izpodbijanje dejanskega stanja. Iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 214/99
• Sodba I Ips 178/2000
• Sodba I Ips 200/2000