Sodba I Ips 40/2003

Jedro

Ker je sodnik na glavni obravnavi v navzočnosti obsojenca in njegovega zagovornika izločil uradni zaznamek o izjavi obsojenca, ki jo je dal policistom na podlagi 148. člena ZKP, bi morala obramba v skladu z določbo 2. odstavka 41. člena ZKP takoj oziroma najkasneje do konca glavne obravnave zahtevati njegovo izločitev. Po določbi 384. člena ZKP zaradi prekluzije take "kršitve" ni mogoče uveljavljati s pritožbo, tem manj z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. A.V. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obs. A.V. je dolžan plačati 60.000 SIT povprečnine za postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obs. A.V. zaradi kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ izrečena pogojna obsodba z določeno denarno kaznijo 70 dnevnih zneskov v višini 93.310 SIT in s preizkusno dobo enega leta.

Zagovornik je zoper sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po 1. odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Sodeči sodnik je šele na glavni obravnavi dne 6.6.2001 izločil izjavo obsojenca na list. št. 11, ki jo je dal policiji in se je torej z njeno vsebino seznanil in "psihološko okužil", zato je bila kršena pravica obsojenca do nepristranskega sodnika v smislu 23.

člena Ustave in do poštenega sojenja po 22. in 23. členu Ustave, kot je to za take primere ugotovila odločba Ustavnega sodišča št.

U-I-92/96 z dne 21.3.2002. Prekršene naj bi bile tudi določbe 11., 5. in 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ter druge določbe tega zakona. Kršen naj bi bil kazenski zakon na način, kot je obrazloženo v pritožbi zagovornika zoper sodbo sodišča prve stopnje. Nezakonita je tudi odločba o povrnitvi škode oškodovancu, saj škoda sploh ni nastala oziroma je neznatna in tudi ni dokazana. Predlaga, da se obs. A.V. oprosti in se mu povrne stroške kazenskega postopka.

Vrhovni državni tožilec odgovarja, da seznanitev sodnika z izjavo, ki jo obdolženec da policiji, sama po sebi ne pomeni kršitve ZKP, saj ni prepovedan dokaz v smislu določb 18., 83. in 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Tudi niso bila kršena pravila postopka, če sodnik, ki se je seznanil s tako izjavo, ni bil izločen, ker sodelovanje sodnika, ki bi morda moral biti izločen zaradi dvoma v njegovo nepristranskost v smislu 6. točke 39. člena ZKP, ni kršitev po 2.

točki 1. odstavka 371. člena istega zakona. Ker se sodba ne opira na izločeno izjavo obsojenca, sodnik z njo ni bil "psihološko okužen". Predlaga, da se zahteva zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. odstavka 420. člena in 1. odstavka 421. člena ZKP lahko obsojenec vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona ali bistvenih kršitev procesnega zakona. Po določbah 1. odstavka 424. člena ZKP se sodišče pri odločanju o zahtevi omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se vložnik sklicuje v zahtevi. Kršitve morajo biti dovolj določno navedene, da jih je moč preizkusiti.

Ustavno sodišče v odločbi, ki nanjo opozarja zahteva za varstvo zakonitosti, ugotavlja, da takrat veljavne določbe ZKP niso zagotavljale učinkovitega načina, ki bi preprečil sodniku, ki odloča o glavni stvari, seznanitev z obvestili, pridobljenimi v predkazenskem postopku in bi morala biti izločena iz spisa na podlagi 3. odstavka 83. člena ZKP. Po stališču Ustavnega sodišča je sodnik, ki se je seznanil z izjavo, ki bi morala biti po določbah 83. člena ZKP izločena iz spisa, "psihološko okužen" do predmeta odločanja v kazenskem postopku v tolikšni meri, da pri razumnem človeku vzbudi upravičen dvom, da o predmetu ne bo mogel odločati nepristransko.

Zato bi moral zakon take primere predvideti kot poseben razlog za izločitev sodnika brez dokaznega bremena glede dvoma v njegovo nepristranskost. Do ustrezne spremembe ZKP so bila sodišča dolžna odločanje organizirati tako, da se zagotovi spoštovanje pravice obdolžencev do nepristranskega sodnika po 1. odstavku 23. člena Ustave (24. točka omenjene odločbe).

Določbe 83. člena in 39. člena ZKP o izločitvi izjav, danih policiji na podlagi 148. člena ZKP in o izločitvi sodnika, ki je bil "psihološko okužen" s tako izjavo, so bile usklajene z odločbo Ustavnega sodišča s spremembami in dopolnitvami tega zakona z dne 13.6.2003 (Uradni list RS, št. 56/03). V obravnavani zadevi naj bi se sodnik "psihološko okužil" dne 6.6.2001, torej pred spremembo zakona in celo pred izdajo odločbe Ustavnega sodišča. V takem primeru bi morala obramba v skladu z določbo 2. odstavka 41. člena ZKP zahtevati izločitev sodnika iz razloga po 6. točki 39. člena ZKP najkasneje do konca glavne obravnave. Iz zahteve same in tudi iz zapisnika o glavni obravnavi je vidno, da je sodeči sodnik na glavni obravnavi dne 6.6.2001 v navzočnosti obsojenca in njegovega zagovornika izločil uradni zaznamek o izjavi obsojenca, ki jo je dal policistom na podlagi 148. člena ZKP, zato bi morala obramba v skladu z določbo 2. odstavka 41. člena takoj oziroma najkasneje do konca glavne obravnave zahtevati izločitev sodnika. Tega ni storila, zato je sodnik lahko odločal v zadevi in ni kršil pravil postopka. Po določbi 384. člena ZKP zaradi prekluzije take "kršitve" ni mogoče uveljavljati s pritožbo, tem manj z zahtevo za varstvo zakonitosti, ne kot dozdevno kršitev po 2. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ne kot kršitev v smislu 2. odstavka istega člena tega zakona.

Ker se glede kršitve kazenskega zakona zahteva sklicuje le na navedbe v pritožbi zagovornika zoper sodbo sodišča prve stopnje, Vrhovno sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 424. člena ZKP obstoja tega razloga ni preizkušalo.

Trditev zahteve, da je odločba o premoženjskopravnem zahtevku nezakonita, ker s kaznivim dejanjem ni bila povzročena škoda, da je neznatna ali da ni dokazana, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z obstojem in povzročitvijo škode, česar po določbah 1. in 2. odstavka 420. člena ZKP obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati.

Kršitve določb 5., 8. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP o tem, ali je obtožbo vložil upravičeni tožilec, ali je oškodovanec dal predlog za pregon, ali se sodba opira na nedovoljen dokaz in ali so izrek in razlogi sodb o bistvenih okoliščinah pomanjkljivi, niso konkretizirane in obrazložene, zato jih sodišče ni moglo preizkušati.

Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev zakona, je zahtevo zagovornika za varstvo zakonitosti zavrnilo.

Po določbah 98. a člena, 95. člena in 6. alinee 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je sodišče v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenca (je lastnik kmetije, dobiva pokojnino in nima preživninskih obveznosti) ter zamotanost zadeve (zahteva je uveljavljala več kršitev določb ZKP, kazenskega zakona in nezakonitost odločbe o premoženjskopravnem zahtevku).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 295/2003
• Sodba I Ips 75/2003
• Sodba I Ips 11/2004