zapri pomoč

pomoč

Za pomoč pri uporabi spletnih strani sodstva se obrnite na:

pomembno

zapri pomembno

  • Zemljiška knjiga

  • COVL - izvršba

  • Izračun zamudnih obresti

  • Obravnave

  • Sodna praksa

obvestila o piškotkih

Naša spletna stran uporablja tehnologijo piškotkov (cookies). Piškotki omogočajo uporabo naprednih, uporabniku prikrojenih možnosti. Omogočajo nam tudi spremljanje statistik obiska, s čimer pridobivamo prepotrebne podatke za nenehno izboljševanje strani. Če zapisa piškotkov ne boste dovolili, boste prikrajšani za možnosti, kakršni sta ogled video posnetkov in komentiranje objav prek družbenih omrežij.

Več informacij o piškotkih na sodisce.si


sprejmi piškotke | zavrni piškotke

vsebine po meri

zapri sistemska obvestila

Izberi rubriko

Skupine uporabnikov

Izberite skupino, ki najbolj ustreza vašemu profilu, oziroma obkljukajte tiste rubrike, katere želite spremljati.

Orodje "Vsebine po meri" vam omogoča, da na vstopni strani spremljate le tiste vsebine, ki vas zanimajo. Posamezne rubrike, ki jih boste izbrali, vas bodo na strani pričakale vsakič, ko jo boste obiskali. Osebne nastavitve lahko s klikom na gumb "vsebina po meri" v orodni vrstici kadarkoli spremenite.

Nekatere rubrike bodo prikazane le v primeru, če je vsebina smiselna za prikaz na posameznem sodišču. Na primer: rubrika Zemljiška knjiga bo vidna le na vstopnih straneh okrajnih sodišč ...

VS22612

Odločba:Sodba I Ips 309/2003
 ECLI:
Oddelek:Kazenski oddelek
Datum seje senata:13.01.2005
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:kazniva dejanja zoper človekove pravice in svoboščine - neupravičeno izkoriščanje avtorskega dela - računalniške igre - glasbena dela - opis dejanja - obrazložitev sodbe
Zveza:KZ člen 159, 159/2.ZASP člen 5, 5/1, 5/2.
JEDRO:
Ker je obsojenec priznal kaznivo dejanje po 2. odstavku 159. člena KZ in niti on sam, niti njegov zagovornik v rednem kazenskem postopku nista zatrjevala, da kateri od teh programov ali glasbenih del ne bi predstavljal avtorskega dela, sodišču, ko je ugotovilo predmete kaznivega dejanja, ni bilo potrebno za vsakega posebej dokazovati, da predstavlja avtorsko delo.

S tem ko izrek izpodbijane sodbe ugotavlja, da je obsojenec ponujal v promet in prodajal neupravičeno reproducirana avtorska dela, ki so bila navedena v katalogih, avtorska dela s tem niso le določljiva, temveč v celoti konkretizirana in individualizirana, obsojenec pa je imel možnost, da se proti takšnim očitkom brani.

Sodba mora biti razumljiva povprečno razgledani osebi, zato od sodišča ni mogoče zahtevati, da v njej pojasnjuje vsak splošno znan pojem. Enako velja za pojme, ki so razumljivi sami po sebi, kot je na primer izostanek dokumentacije, ki sodi k določenemu programu.

IZREK:
Zahteva zagovornika obsojenega S.J. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan povrniti stroške, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, in sicer povprečnino v znesku 80.000,00 SIT.

OBRAZLOŽITEV:
S sodbo Okrajnega sodišča v Kranju z dne 11.9.2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 26.3.2003 je bil obsojeni S.J.
spoznan za krivega kaznivega dejanja neupravičenega izkoriščanja avtorskega dela po 2. odstavku 159. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba s preizkusno dobo treh let, v kateri je bila določena kazen devet mesecev zapora.

Obsojenčev zagovornik je zoper navedeno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Sklicuje se na bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Stališče sodišč obeh stopenj, da so avtorska dela v opisu dejanja dovolj konkretizirana, označi kot napačno, saj meni da bi moral opis vsebovati navedbo, katera konkretna dela katerih avtorjev naj bi obsojenec dajal v promet. Za vsako konkretno delo naj bi bilo potrebno presoditi, ali izpolnjuje pogoje za avtorsko delo in ugotoviti, kdo so avtorji oziroma nosilci avtorskih pravic. Ker opis izpodbijane sodbe teh okoliščin ne vsebuje, vložnik zahteve meni, da opisano dejanje ni kaznivo dejanje. Poleg tega naj bi sodba ne vsebovala obrazložitve, da gre za avtorska dela. Tudi presoja, da je bilo določeno avtorsko delo neupravičeno reproducirano, naj bi bila možna le glede vsakega posameznega avtorskega dela. Opis posameznih avtorskih del ne navaja, zato naj bi taka presoja ne bila možna.
Vložnik izpodbijani sodbi očita še, da ne vsebuje obrazložitve, kaj pomeni ustrezna dokumentacija in embalaža, ter običajni nosilci in kompilacije, ter primerjave med izvornimi avtorskimi deli in deli, za katere se zatrjuje, da so bila neupravičeno reproducirana. S tem naj bi sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. je v odgovoru na zahtevo, ki ga je podala skladno z 2. odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), Vrhovnemu sodišču predlagala, naj zahtevo kot neutemeljeno zavrne. Meni, da je sodišče v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da je obsojenec izpolnil vse zakonske znake očitanega mu kaznivega dejanja. Primerki avtorskih del so v izreku konkretizirani tako, da so povsem določeni. Prav tako meni, da za obstoj kaznivega dejanja, upoštevaje tudi obseg obsojenčeve dejavnosti, ni potrebno navajati prav vseh konkretnih avtorjev oziroma imetnikov avtorskih pravic.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kaznivo dejanje po 2. odstavku 159. člena KZ je v času izvršitve obsojenčevega kaznivega dejanja storil, kdor je z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil večjo protipravno premoženjsko korist, dal v promet ali z namenom dajanja v promet ponudil javnosti primerke avtorskega dela, za katere je vedel, da so bili neupravičeno reproducirani. Po 1. odstavku 5. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) so avtorska dela individualne intelektualne stvaritve s področja književnosti, znanosti in umetnosti, ki so na kakršenkoli način izražene, če ni s tem zakonom drugače določeno. V 2. odstavku istega člena so vrste avtorskih del primeroma naštete, v 2. točki tega odstavka računalniški programi, v 3. točki pa glasbena dela z besedilom ali brez besedila. Računalniški programi (mednje sodijo tudi računalniške igre) in glasbena dela, kakršna je v promet ponujal in dajal obsojenec, na prvi pogled izpolnjujejo pogoje po 5. členu ZASP in tako brez izjem predstavljajo avtorska dela. Obsojenec je očitano kaznivo dejanja priznal in niti on sam, niti njegov zagovornik v rednem kazenskem postopku nista zatrjevala, da kateri od teh programov ali glasbenih del ne bi predstavljal avtorskega dela. Glede na navedeno sodišču, ko je ugotovilo predmete kaznivega dejanja, ni bilo potrebno za vsakega posebej dokazovati, da predstavlja avtorsko delo.

V izreku izpodbijane sodbe so avtorska dela, ki ustrezajo pojmu iz obravnavanega kaznivega dejanja, opredeljena kot računalniški programi, računalniške igrice in glasbena dela. Opisana sta načina, na katera jih je obsojenec ponujal v promet in prodajal. V primerih, kot je obravnavani, ko so bile množično kršene avtorske pravice velikega števila njihovih imetnikov (sodba navaja, da je imel obsojenec najmanj 500 kupcev, od katerih so bili nekateri redni naročniki), navajanje konkretnih avtorskih del v izreku sodbe ni nujno. Vsebina obsojenčevega ravnanja je tudi brez tega dovolj jasno ugotovljiva na podlagi ostalih okoliščin, opisanih v izreku (način ponujanja v promet in prodaje, izgled avtorskih del), s tem pa je imel obsojenec možnost, da se proti takšnim očitkom brani. Izrek izpodbijane sodbe ugotavlja, da je obsojenec ponujal v promet in prodajal neupravičeno reproducirana avtorska dela, ki so bila navedena v katalogih. Avtorska dela s tem niso le določljiva, temveč v celoti konkretizirana in individualizirana.

Dejstvo, da so bila avtorska dela reproducirana neupravičeno, je v izreku izpodbijane sodbe konkretizirano s tem, da so bila brez spremljajoče dokumentacije, na neobičajnih nosilcih, v neobičajnih kompilacijah in brez ustrezne embalaže, njihova cena pa je bila glede na vsebino nesorazmerno nizka. Vložnik zahteve obrazložitvi izpodbijane sodbe očita, da te pojme le povzema in jih ne pojasni. Njegove navedbe ne držijo povsem. Sodišče prve stopnje namreč v razlogih sodbe ugotavlja, da je obsojenec CD-je izdeloval s konkretno določenima programoma za shranjevanje podatkov na takšne medije, da je imel te programe pripravljene na trdem disku svojega računalnika, prav tako pa tudi naslovnice in ovitke za CD-je. Zaseženih mu je bilo večje število že kopiranih CD-jev, pa tudi prazni CD-ji, na katere je mogoče zapisovati podatke. Iz tega izhaja, da je obsojenec avtorska dela dajal v promet na zapisljivih medijih in sam tiskal njihove ovitke. Če to predstavlja neobičajne nosilce in embalažo, so ob sklepanju po nasprotnem običajni nosilci originalno natisnjeni CD-ji in je običajna embalaža originalna embalaža, ki se od neoriginalne navadno razlikuje na prvi pogled. Tudi pojem neobičajne kompilacije je povsem razumljiv. Upoštevaje kapaciteto zapisljivih CD-jev in obseg programske opreme je v določenih primerih mogoče na en CD zapisati več programov, kar pri originalni programski opremi ni običajno. Sodba mora biti razumljiva povprečno razgledani osebi, zato od sodišča ni mogoče zahtevati, da v njej pojasnjuje vsak splošno znan pojem. Enako velja za pojme, ki so razumljivi sami po sebi, kot je na primer izostanek dokumentacije, ki sodi k določenemu programu. Vrhovno sodišče zato meni, da je sodišče glede navedenih pojmov tem standardom povsem zadostilo.

Vložnik zahteve meni, da je za obstoj kaznivega dejanja po 2.
odstavku 159. člena KZ bistvena tudi ugotovitev avtorjev oziroma nosilcev avtorskih pravic. To naj bi bilo pomembno tako zaradi trajanja avtorske pravice, kot tudi zaradi morebitne proste uporabe avtorskega dela. Še posebej opozarja na dejstvo, da obstojijo računalniški programi z odprto izvorno kodo. Sodišče je obsojenca spoznalo za krivega dajanja in ponujanja v promet neupravičeno reproduciranih avtorskih del. Ob ugotovitvi, da so bila avtorska dela reproducirana neupravičeno, kar predstavlja enega od zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja, je nepomembno, kdo so avtorji teh del. Izrek se nanaša zgolj na neupravičeno reproducirana avtorska dela, torej so bile materialne avtorske pravice z distribuiranjem le-teh kršene. Poleg tega je potrebno ugotoviti, da je obsojenec kaznivo dejanje v celoti priznal in med rednim kazenskim postopkom niti obsojenec, niti njegov zagovornik nista trdila, da bi se obsojenec ukvarjal s programi, ki jih je mogoče brezplačno uporabljati.

Kršitve, na katere se vložnik sklicuje v zahtevi, niso podane.
Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti zato skladno s 425. členom kot neutemeljeno zavrnilo.

Obsojenec se po podatkih spisa preživlja s honorarnim delom in nima preživninskih obveznosti, zato je v skladu z določili 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP dolžan povrniti stroške postopka, nastale z izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino v znesku 80.000,00 SIT, ki je bila odmerjena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP.

Zakon je deležen večje hvale, kadar ga odobrava razum.
Lex plus laudatur, quando ratione probatur.