Sodba I Ips 381/2004

Jedro

Ker izvedba predlaganih dokazov ob ostalem dokaznem gradivu ne bi mogla privesti do drugačnih zaključkov, z njihovo zavrnitvijo niso bile kršene določbe Zakona o kazenskem postopku in s tem tudi ne pravice obrambe, da predlaga dokaze.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega A.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Celju je bil obsojeni A.M. spoznan za krivega poskusa kaznivega dejanja goljufije po 1.

odstavku 217. člena v zvezi z 22. členom KZ. Izrečena mu je bila kazen treh mesecev zapora. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčeve zagovornice kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčeva zagovornica je dne 14.12.2004 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavila, da je sodišče v postopku na glavni obravnavi prekršilo pravice obrambe, da predlaga dokaze, ker nobenega predloga obrambe ni sprejelo. Meni, da obsojencu očitano kaznivo dejanje ni dokazano, pač pa da obstoji dvom o njegovi krivdi. Iz teh razlogov je predlagala, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

Vrhovni državni tožilec A.F. je v odgovoru na zahtevo z dne 2.1.2005 predlagal, da vrhovno sodišče zahtevo zavrne kot neutemeljeno, ker uveljavljena kršitev zakona ni podana.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev iz 2. odstavka 5. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki ga smiselno uveljavlja obsojenčeva zagovornica, ni podana. Sodišče prve stopnje je namreč zavrnilo dokazne predloge obrambe, da bi se kot priča zaslišala psihologinja iz zapora v C. O.H.L., da bi se pridobilo mnenje izvedenca psihologa o psihološkem profilu obsojenca ter da bi se pri Zaporu C. pribavilo podatke obsojenca o njegovi teži ob nastopu zaporne kazni ter v tej zvezi zaslišalo tudi obsojenčevo mamo. Zavrnitev teh dokazov je v izpodbijani prvostopenjski sodbi obširno obrazložena (str. 4 sodbe). Sodišče ni dolžno izvesti dokaze, ki ne bi prispevali k razčiščenju dejanskega stanja. Prav na tem tudi temelji obrazložitev v prvostopenjski sodbi, s katero sodišče pojasnjuje, da predlagani dokazi ne bi mogli ničesar prispevati k ugotovljenemu dejanskem stanju. Tudi sodišče druge stopnje je ob zavrnitvi pritožbe obsojenčeve zagovornice ustrezno obrazložilo, da izvedba predlaganih dokazov ob ostalem dokaznem gradivu ne bi mogla privesti do drugačnih zaključkov. Sodišči prve in druge stopnje s takšnimi stališči glede predlaganih dokazov torej nista v ničemer kršili določb Zakona o kazenskem postopku in s tem tudi ne pravice obrambe, da predlaga dokaze.

V drugem delu zahteve obsojenčeva zagovornica uveljavlja, da obsojencu očitano kaznivo dejanje ni dokazano. S tem uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa v postopku za varstvo zakonitosti ni mogoče glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da uveljavljana kršitev zakona ni podana, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 4. odstavka 95. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 172/2004
• Sodba I Ips 266/2004
• Sodba I Ips 121/97