Sodba I Ips 394/2004

Jedro

Čeprav je predlog okrožne državne tožilke za podaljšanje pripora v zvezi s pripornim razlogom begosumnosti pomanjkljiv, saj navaja le, da se okoliščine, ki so narekovale odreditev in podaljšanje pripora doslej niso v ničemer spremenile, je sklicevanje na že pravnomočno ugotovljene okoliščine, iz katerih izhaja konkretna nevarnost bega, za obrazložitev predloga za podaljšanje pripora zadostna, še posebej, če se okoliščine, ki so narekovale odreditev pripora in njegovo podaljšanje med preiskavo niso spremenile.

ZKP ne predvideva možnosti, da bi preiskovalni sodnik dopolnjeval predlog okrožnega državnega tožilca za podaljšanje pripora. Vendar ima preiskovalni sodnik možnost podaje samostojnega predloga (glede istega pripornega razloga). Zato ga vrhovno sodišče kot takega pri odločanju o podaljšanju pripora tudi obravnava, ne glede na to, ali ga preiskovalni sodnik poimenuje kot dopolnitev predloga državnega tožilca.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega G.A.A. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je vrhovno sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obdolženemu G.A.A. podaljšalo pripor iz pripornega razloga po 1. točki 1.

odstavka 201. člena ZKP do 20.1.2005.

Zoper navedeno pravnomočno odločbo je dne 29.12.2004 vložil zagovornik obdolženega G.A.A. zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je dne 29.12. še dopolnil. Uveljavlja kršitev določb ZKP iz 5. in 11. točke 1. odstavka 371. člena. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

Vrhovna državna tožilka A.M., spec., v odgovoru, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. V zahtevi uveljavljane kršitve določb ZKP namreč niso podane, saj je bil predlog okrožne državne tožilke za podaljšanje pripora podan v skladu z določbo 2. odstavka 205. člena ZKP, prav tako pa je na strani obdolženca podan priporni razlog begosumnosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V konkretni kazenski zadevi je okrožna državna tožilka dne 13.12.2004 podala predlog za podaljšanje pripora. Predlog je bil obrazložen precej skopo, saj je glede pripornega razloga begosumnosti navedla le, da se okoliščine, ki so narekovale odreditev in podaljšanje pripora doslej niso v ničemer spremenile. Dne 15.12.2004 je bil v zvezi s tem pri preiskovalnem sodniku opravljen priporni narok, ki sta se ga udeležila obdolženec in njegov zagovornik. Pomislekov formalne narave glede predloga za podaljšanje pripora nista imela, ugovor vsebinske narave pa je predstavljal zagovornikov pomislek v obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje.

Po opravljenem naroku je preiskovalni sodnik odstopil zadevo vrhovnemu sodišču v reševanje, v priloženem dopisu pa je ponovno navedel vse okoliščine, iz katerih izhaja konkretna nevarnost bega pri obdolžencu. Predlagal pa je tudi, da naj vrhovno sodišče pripor podaljša še za dva meseca zaradi zaslišanja večih prič pred sodiščem v Republiki Bolgariji, potrebno pa bo zagotoviti določen čas tudi okrožni državni tožilki za nadaljnje ukrepanje.

Po 2. odstavku 205. člena ZKP sme vrhovno sodišče, če teče postopek za kaznivo dejanje, za katero je v zakonu predpisana kazen zapora nad pet let, obdolžencu podaljšati pripor največ še za tri mesece. Sklep o podaljšanju pripora izda sodišče na predlog preiskovalnega sodnika ali državnega tožilca. Predlog mora biti obrazložen, pri čemer zakon posebne obličnosti ne določa. Smisel obrazložitve predloga pa je v tem, da omogoči obdolžencu, da se lahko izjasni o vseh okoliščinah, ki vplivajo na odločitev. Zaradi zagotovitve kontradiktornosti zakon daje obdolžencu možnost, da je o predlogu seznanjen v primernem času pred odločitvijo in se lahko o njem pisno izjavi, lahko pa preiskovalni sodnik v zvezi s predlogom opravi tudi poseben narok zaradi neposredne kontradikcije nasprotujočih si izjav strank.

V konkretni kazenski zadevi je bilo tem zakonskim zahtevam zadoščeno. Res je sicer, da je bil, kot je ugotovilo že vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi, predlog okrožne državne tožilke pomanjkljiv, vendar pa sklicevanje na že pravnomočno ugotovljene okoliščine, iz katerih izhaja konkretna nevarnost bega, za obrazložitev predloga za podaljšanje pripora zadošča, še posebej, če se okoliščine, ki so narekovale odreditev pripora in njegovo podaljšanje med preiskavo niso spremenile (kot je bilo to v obravnavanem primeru). Obdolženec je namreč bil z razlogi za odreditev oziroma podaljšanje pripora že seznanjen in je torej imel na naroku vse možnosti o njih podati svoj odgovor oziroma zavzeti stališče.

Res je tudi, da v predlogu okrožna državna tožilka ni navedla, katera preiskovalna dejanja morajo biti še opravljena. To pomanjkljivost pa je odpravil kasneje preiskovalni sodnik, ki je navedel, da bo potrebno pred sodiščem v Republiki Bolgariji zaslišati nekaj prič državljanov te Republike. Iz podatkov v spisu pa je razvidno, da je zaslišanje določenih prič predlagal sam obdolženec. Preiskovalni sodnik je torej pojasnil, kateri so bili tisti objektivni razlogi, iz katerih mu preiskave ni uspelo dokončati v roku treh mesecev.

ZKP, na kar opozarja zagovornik v zahtevi, sicer res ne predvideva možnosti, da bi preiskovalni sodnik dopolnjeval predlog okrožnega državnega tožilca za podaljšanje pripora. Vendar ima preiskovalni sodnik možnost podaje samostojnega predloga (glede istega pripornega razloga) in ga je po vsebini kot takega, ne glede na to, da ko je preiskovalni sodnik poimenoval kot dopolnitev predloga državnega tožilca, vrhovno sodišče, ko je odločalo o podaljšanju pripora, tudi obravnavalo.

Kot je bilo že povedano, vrhovno sodišče glede na vse navedeno ocenjuje, da je v konkretnem primeru bil predlog za podaljšanje pripora podan, oziroma je bila izpolnjena procesna predpostavka, ki jo zakon (2. odstavek 205. člena ZKP) predvideva za odločanje senata vrhovnega sodišča o priporu. Seveda pa sodišče s tem tudi ni kršilo in tudi ni moglo kršiti določbe iz 5. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker ta določba predvideva drugačno procesno situacijo. Nanaša se na kršitve postopka v fazi presoje, ali so pri vložitvi obtožnega akta izpolnjeni vsi zakonski pogoji (ali je vložena obtožba upravičenega tožilca, ali ni bilo potrebnega predloga za pregon ali dovoljenja pristojnega organa).

Sodišče pa v izpodbijani pravnomočni sodbi tudi ni kršilo določila 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj je podalo oceno časa, potrebnega za izvedbo preiskovalnih dejanj (zadnji odstavek izpodbijane sodbe), pri čemer je čas za podaljšanje pripora, predlagan v "dopolnitvi", tudi precej skrajšalo. Glede na navedbe v zahtevi pa je potrebno še pojasniti, da je obdolžencu bilo nedvomno znano, katere priče bo potrebno zaslišati v Republiki Bolgariji, saj je predlog za izvedbo teh dokazov, kot izhaja iz podatkov v spisu podal ravno on - obdolženec.

Tega, da obrambi ni bila dana možnost izjaviti se o predlogu preiskovalnega sodnika za podaljšanje pripora, pa zahteva ne uveljavlja.

Ker v zahtevi uveljavljane kršitve zakona niso podane, je vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi določbe 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 289/99
• Sodba XI Ips 6470/2011
• VSRS Sklep II Kr 53718/2020