Sodba I Ips 370/2004

Jedro

Opravičena bojazen, da bo obdolženec uničil sledove kaznivega dejanja (priporni razlog iz 2. točke 1. odstavka 201. člena ZKP), mora biti izkazana s konkretno nevarnostjo in ne zgolj kot abstraktna možnost oziroma verjetnost. Taka konkretna verjetnost, da bo uničil materialne dokaze, to je sledove kaznivega dejanja, bo podana zlasti v primerih, v katerih se je obdolženec pripravljal na takšno uničenje ali pa ga je že poskusil izvršiti.

Izrek

Zahtevi zagovornika obd. F.K. za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 20.11.2004 zoper obd. F.K. odredil pripor iz pripornega razloga koluzijske nevarnosti po 2. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 23.11.2004 zagovornikovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. Obdolženec je utemeljeno osumljen, da naj bi skupaj z ostalimi obdolženci storil kaznivo dejanje ropa po 1. in 3. odstavku 213. člena KZ.

Obdolženčev zagovornik je pravočasno vložil zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi ter obdolžencu pripor odpravi.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Zahteva sodišču ne očita kršitve materialnega ali procesnega zakona pri izdaji sklepa o priporu.

Zatrjuje le nasprotno kot sodišče, da ne obstajajo priporni razlogi. Obe sodišči sta priporne razloge pravilno ugotovili in jih v svojih odločbah tudi dovolj jasno obrazložili. Sodišče je jasno navedlo, da je obd. F.K. storil dejanje skupaj z drugimi soobdolženci in kljub njegovemu priznanju še ni pojasnjena vloga vsakega izmed udeležencev in da tudi še niso najdeni ter zavarovani vsi dokazi, na podlagi katerih bo mogoče sklepati na vloge posameznih obdolžencev in je tako podana upravičena bojazen, da bo obdolženec na prostosti poskusil uničiti sledove kaznivega dejanja. Teža in pa način storitve kaznivega dejanja pa tudi opravičujejo zaključek sodišča, da je ta najhujši ukrep, pripor, sorazmeren ukrep navedenim dejstvom.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Zahteva navaja, da za odreditev pripora v obravnavani zadevi niso podani zakonski pogoji ter da sta izpodbijana sklepa zato nezakonita. V ostalem iz vsebine obrazložitve zahteve sledi ocena njenega vložnika, da niso podane okoliščine, ki bi omogočale sklepanje o obstoju opravičene bojazni, da bo obdolženec uničil sledove kaznivega dejanja oziroma da bo kakorkoli oviral potek kazenskega postopka. Po stališču zahteve so razlogi, ki jih sodišče navaja v zvezi s tem, nezadostni in obeh sklepov v tem delu ni mogoče preizkusiti. S tem nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Prav tako ocenjuje, da pripor ni neogibno potreben za potek postopka in da pravnomočni sklep tudi glede tega zakonskega pogoja nima razlogov.

Preiskovalni sodnik je priporni razlog koluzijske nevarnosti utemeljil z okoliščinami, da je obdolženec obravnavano kaznivo dejanje storil v preizkusni dobi po pogojni obsodbi, da je ideja za obravnavano kaznivo dejanje in navdih za druge sostorilce prišla z njegove strani, da policisti še niso našli vseh predmetov, ki so povezani s kaznivim dejanjem in da je šlo za organiziran pristop pri izvršitvi kaznivega dejanja. Izvenobravnavni senat pa je ob tem tudi poudaril, da kljub obdolženčevemu priznanju dejanja njegova vloga, upoštevaje zagovore soobdolžencev, še ni pojasnjena in da niso najdeni ter zavarovani vsi dokazi.

Priporni razlog koluzijske nevarnosti po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP je podan, če je opravičena bojazen, da bo obdolženec uničil sledove kaznivega dejanja, ali če posebne okoliščine kažejo, da bo oviral potek kazenskega postopka s tem, da bo vplival na priče, udeležence ali prikrivalce.

Izpodbijani pravnomočni sklep na podlagi navedenih okoliščin zaključuje, da obstaja opravičena bojazen, da bo obdolženec na prostosti želel oziroma poskusil uničiti sledove kaznivega dejanja in s tem oviral potek kazenskega postopka. Spričo utemeljitve, ki jo vsebuje napadeni sklep, ni mogoče pritrditi zahtevi, da v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371.

člena ZKP. V tej zadevi gre le za vprašanje, ali okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče, dovoljujejo sklepanje o obstoju koluzijske nevarnosti v navedenem smislu. Tako pravna teorija kot tudi sodna praksa zavzemata stališče, da je opravičena bojazen, da bo obdolženec uničil sledove kaznivega dejanja, podana le v izjemnih primerih in da mora zato biti izkazana s konkretno nevarnostjo in ne zgolj kot abstraktna možnost oziroma verjetnost. To pomeni, da sodišče v vsakem posameznem primeru ugotovi in oceni konkretne okoliščine, ki vzbujajo opravičeno bojazen. Gre predvsem za posamezna ravnanja, s katerimi obdolženec izkaže konkretno verjetnost, da bo uničil materialne dokaze, to je sledove kaznivega dejanja. Slednje bo podano zlasti v primerih, v katerih se je obdolženec pripravljal na takšno uničenje ali pa ga je že poskusil izvršiti.

V obravnavani zadevi okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče, že po naravi niso takšne, da bi na njihovi podlagi bilo mogoče sklepati na opravičeno bojazen uničenja sledov kaznivega dejanja. Po drugi strani pa temu nasprotuje tudi obdolženčevo dosedanje ravnanje, predvsem njegov odnos do storitve kaznivega dejanja. Golo dejstvo, da doslej niso bili najdeni ter zavarovani vsi dokazi ob tem, da niso bila ugotovljena takšna obdolženčeva dejanja, ki bi bila usmerjena k uničenju dokazov, ne omogoča odločitve, ki jo je sprejelo sodišče. Ker okoliščine, navedene v pravnomočnem sklepu, ne dajejo podlage za zaključek o opravičeni bojazni, da bo obdolženec uničil sledove kaznivega dejanja, drugih okoliščin pa sodišče ni ugotovilo, je tedaj v nasprotju z 2. točko 1. odstavka 201. člena ZKP sprejelo pravni sklep, da je pri obdolžencu podan priporni razlog koluzijske nevarnosti. Ob ugotovitvi, da je bila kršena navedena določba je vrhovno sodišče ugodilo zagovornikovi zahtevi za varstvo zakonitosti in napadeni pravnomočni sklep razveljavilo. Glede na podatek, da je bil zoper obdolženca s sklepom z dne 10.12.2004 pripor odpravljen, se je omejilo samo na to, da je ugotovilo kršitev zakona (1. odstavek 426. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 1/2003
• Sodba I Ips 302/2000
• Sodba I Ips 249/2002 in I Ips 250/2002